Šmartinstvo v dolini šentflorjanski

Piti ali ne piti - to sploh ni vprašanje. Vprašanje je le, kaj, kako in koliko ga piti. Že stara ljudska pesem domneva, da je mogoče piti kulturno: Le po pameti ga pijmo! Ker pa temu ne verjamemo povsem, se pred skušnjavami martinovanjskega gašenja žeje priporočimo še resornemu patronu ...

Razložimo najprej temeljna pojma tega besedovanja: šmartinstvo in šentflorjanstvo. Naglavni greh slovenskega šentflorjanstva je razkril nesrečni Ivan Cankar, ki je naše rodoljubne čednosti prikazal kot nečednosti in jih poimenoval po nič hudega slutečem ljudskem dobrotniku. Dolino šentflorjansko je povzdignil v simbol. Ampak kakšen! V »simbol prelepe in oboževane domovine, v kateri ne žive prav čednostni ljudje«. (Tako ga je razbral Cankarjev urednik Dušan Moravec.) Vrh tega je našo širno dolino še ironiziral. »Pozdravljena mi, dolina šentflorjanska, v poldanskem soncu žareča, v mesečini dremajoča; pozdravljeni vsi vi potepuhi ničvredni, s težkimi grehi obloženi, vi zakrknjeni župani, vi krivični dacarji in iblajtarji, vsi vi zaslužni rodoljubi, zvesti čuvarji brezštevilnih svetinj in čednosti doline šentflorjanske; čez hribe in doline pozdravljeni!«

In tako je od leta 1908, ko je njen največji pisatelj objavil dramo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, naše šentlorjanstvo pojem. Pojem, v katerem je zapopadena vsa duhovna ozkost, ki jo premoremo, in ki morda izhaja tudi iz dejanske ozkosti nekaterih dolin ter iz stoletne odmaknjenosti in zaprtosti hribovske rovtarije. Še bolj gre seveda za našo pretirano dovzetnost za ožje poglede in drobne reči, ki imajo pri večini prednost pred širokimi razgledi in velikimi temami, ki se odpirajo v procesih ti. globalizacije. In jih, kadar jih ne razumemo najbolje, radi pripišemo raznim »umetnikom« ali kar samemu Zlodeju. »Krivec« za šentflorjanstvo pa naj bi bil sv. Florijan, starodavni svetnik in zavetnik gasilcev.

Ob tem se lahko vprašamo, ali so še kaka druga svetniška in osebna imena, s katerimi bi lahko poimenovali nekatere značilne lastnosti večjega števila ljudi ali kar vsega ljudstva? Katera so najbolj pogosta slovenska imena, je znano. Top ten imen med Slovenci je po Leksikonu imen Janeza Kebra naslednji: Marija, Franc, Jože, Anton, Ivan, Janez, Ana, Alojz, Frančiška in Jožef. Vendar ta pogostost sama po sebi še ne pomeni marijanstva, frančiškanstva, jožefinstva, šentjanževstva ipd. Pač pa je po mojem ob šentflorjanstvu mogoče ugotoviti vsaj še eno vsenarodno karakterno lastnost, ki ji recimo kar šmartinstvo.

To sicer ni samo slovenska posebnost. Ko je sv. Martin (umrl 397) v četrtem stoletju po Kristusu širil novo vero po sedanjih francoskih deželah, so tam živeli potomci Keltov, ti pa so imeli navado, da so se ga na jesen, ko so bili vsi pridelki pod streho in v sodih že novo vino, temeljito nažrli. Kdaj pa se ga boš, če ne takrat, ko vidiš, da je zima pred vrati, ti pa na toplem in preskrbljen! Krščanski misijonarji so kmalu sprevideli, da je ta starodavna poganska navada preveč trdovratna, da bi jo mogli odvaditi. Raje so jo le nekoliko obrzdali in ji nadeli krščansko ime: martinovanje. Mi pa ji dodajmo še ime za značaj tistih, ki radi martinujejo in ki se temu ne kanijo odreči: šmartinstvo. Šmartinstvo je druga ali pa kar prva slovenska rodoljubna čednost, saj je še starejša od šentlorjanstva. Kaže se v tem, da se ga v času, ko dozori novo vino, neusmiljeno nažremo ali vsaj nekoliko napijemo. Ker je bilo udeležencem teh čaščenj, ko so po njih spet prišli k sebi, morda tudi malo nerodno in ker so jih njihovi dušni pastirji zavoljo tega poganskega nagnjenja gotovo tudi kaj okarali, so skušali vse skupaj prekriti z imenom sv. Martina, ki goduje rano v tem času. Češ: ko pirujemo tudi martinujemo – častimo sv. Martina …

Niko Kuret je v Prazničnem letu Slovencev naštel v sedanjih in nekdanjih slovenskih deželah kar 121 župnijskih in podružničnih cerkva, posvečenih sv. Martinu. Več jih ima samo Marija (okrog 320) in približno enako veliko Martinov vrstnik sv. Janez Krstnik. Okrog 70 od teh je farnih, kar znese prav toliko šmartinskih far. Kaj to pomeni? Nič manj kot to, da je bilo ono staro novembrsko nagnjenje zelo razširjeno tudi med našimi praslovanskimi predniki in nemara tudi med tistimi, ki so tu živeli še pred njihovim prihodom. Praslovani naj bi na veliko pirovali, pirovanje pa se rima z martinovanje. Tudi zato ni nikakršnega razloga, da bi se mi, njihovi potomci – od medicine prepoznani za sebi neodgovorne holesterolike, od prometnih policistov pa za drugim nevarne alkoholike – temu starodavnemu nagnjenju odrekli. Ne, gre samo za to, da v tednu okoli 11. novembra, ko goduje sv. Martin, le-tega počastimo zmerno in »po pameti«. Kolikor je seveda kaj takega sploh mogoče.

Slovenci smo ravno toliko šmartinci kot šentflorjanci. Svetega Florijana je imela včasih vsaka hiša, marsikje tudi hlev in kozolec, sv. Martinu je v vseh slovenskih pokrajinah posvečenih več kot sto cerkva! Res ljudska sta ta svetnika, gasilca požarov in žeje; eden varuje pred ognjem, drugi je med drugim cenjeni vinski patron. Da se mošt spremeni v vino, poskrbi vsako leto znova, ne varuje pa pred napačno rabo vina. V vinskih skušnjavah je človek sam; eni jih prestanejo prav dobro, marsikdo jim podleže …