Izginjanje javnega prostora v mestu

Z razcvetom supermarketov in trgovskih parkov smo zapustili mestne trge, ki so bili (in so še) vedno kraji javnih zbiranj, razprav ipd. To vlogo vse bolj prevzemajo velika nakupovalna središča, tudi pri nas se imenujejo "mesto" - City park.

Sobota popoldan. Sprehod skozi katerokoli večje slovensko mesto je, kot bi se sprehajal skozi mesto duhov. Trgovine zaprte, samevajoči gostinski lokali in nekaj zbeganih turistov. Kje so meščani in meščanke? Le dva ali tri kilometre iz središča mesta pa se vnakupovalnih “parkih“ tare ljudi, mladih in starih, trgovine in lokali so odprti vse do poznega večera.

“Zlitje nakupovanja in zabave, ki ga ponujajo supertrgovine in trgovski tematski parki, je ustvarilo ogromno sivo območje psevdojavnega zasebnega prostora. Politika, policija, socialni delavci in celo verski voditelji vsi po vrsti ugotavljajo, da so nakupovalna središča postala moderni javni trgi. Edina oblika govora, ki je tukaj dobrodošla, je trženje in sorodno potrošniško brbljanje,“ pravi vsvoji knjigi No Logo antiglobalistka Naomi Klein.

Vrnite nam ulice in trge

Po vzoru gibanja zahodnoevropskih skupin RTS (

RTS vse od leta 1995 napada živahne ulice, glavna križišča in celo avtocestne odseke, ter na njih uprizarja spontano zbiranje ljudi. Gruča navideznih naključnih ljudi vtrenutku spremeni prometno arterijo vigrišče. Jezik in taktiko radikalne ekologije so prenesli vurbano džunglo ter zahtevali nekomercializirani prostor tako vmestu kot vnaravni divjini na podeželju in ob morju. Vtem duhu se je najbolj gledališki med RTS-ovimi triki zgodil, ko je deset tisoč ljudi zasedlo londonsko šestpasovnico M41. Dva človeka, oblečena vkarnevalska oblačila, sta sedela devet metrov visoko na gradbeni konstrukciji, prekriti zorjaško ponjavo. Policija, ki je stala vbližini, ni imela pojma, da so pod ponjavo gverilski vrtnarji spnevmatičnimi kladivi, ki so vavtocesto vrtali luknje in vanje sadili sadike. Pokazali so jasno česa si želijo – pod asfaltom gozd.

Leta 1993 se je na Claremont Roadu, mirni londonski ulici, ki je bila predvidena za rušenje zaradi nove hitre ceste M11, za ta del četrti zavzela skupina aktivističnih umetnikov. Pri gradnji hitre ceste je moralo prometno ministrstvo podreti 350 hiš, preseliti več tisoč ljudi, posekati eno od zadnjih londonskih gozdnih območij in opustošiti skupnost sšestimi pasovi asfalta, vrednega 240 milijonov funtov, sčimer naj bi ljudem prihranili šest minut avtomobilske vožnje. Ker se mesto ni zmenilo za ostra lokalna nasprotovanja novi cesti, se je zadeve lotila skupina umetnikov in poskušala onemogočiti delo buldožerjev. Akcije so se lotili tako, da so Claremont Road spremenili vživo kiparsko utrdbo. Na ulice so potegnili kavče in fotelje, na drevesa so obesili televizorje, na sredo ulice so narisali šahovnice.

Londonski RTS so izjavili, da privatizacija javnega prostora vobliki avtomobila nadaljuje erozijo četrti in skupnosti, ki definirata metropole. Cestne sheme, poslovni “parki“, gradnja nakupovalnih središč – vse to prispeva kdezintegraciji družbe in razvodeni lokalnost. Vsakdo lahko postane enak vsem drugim. Družba postane blago – nakupovalna vas, otopela in pod nenehnim nadzorom. Želja po druženju se zato izpolni drugje, sspektaklom, ki nam ga prodajajo vsimulirani obliki. “Ulica“ ali “trg“ iz televizijskih žajfnic oponaša prostor, ki ga uničujeta beton in kapitalizem. Po tem scenariju je resnična ulica sterilna. Prostor, po katerem se premikaš, da ne bi bil vnjem. Ostaja samo pomagalo, da prideš nekam drugam – prek trgovinske izložbe, oglasnega panoja ali zbencinskim tankom. Vsem tem dogodkom in akcijam je skupno osvobajanje. Osvobajanje ceste od avtomobilov, stavbe za skvoterje, zaloge hrane za brezdomce, trgi kot prostori gledaliških predstav ali pa osvobajanje vizualnega okolja od oglasnih panojev. Vse te akcije imajo pred seboj cilj, da si jemljejo (njihova interpretacija) nazaj to, kar bi moralo že ves čas biti njihovo. Od vseh ljudi, njihovo vsmislu “nevladnega“. Želijo, da se ljudem kot kolektivu povrne moč. Hočejo osvoboditi ulice in trge.

Na 15. Ljubljanskem filmskem festivalu je bil prikazan dokumentarni film, ki sta ga posnela študenta praške šole FAMU, znaslovom Češke sanje. Film je zgodba o izmišljenem hipermarketu za katerega režiserja naredita celostno oglaševalsko akcijo, sslogani, kot so: “Ne stojte vvrsti! Ne zapravljajte denarja! Ne kupujte!“… 31. maja 2003, na dan odprtja, se na zelenici, kjer se blešči mavrična fasada lažnega hipermarketa, zbere na tisoče ljudi. Ob znaku vse, mlado in staro, drvi proti fiktivnemu panoju vupanju, da bodo prvi vstopili v hipermarket ssimboličnim naslovom Češke sanje. Vzadnjih petih letih je na Češkem odprlo vrata več kot 125 hipermarketov. Tudi vSloveniji vse hitreje in hitreje rastejo nakupovalna središča, kar seveda ni nič narobe. Zaskrbljujoče je predvsem to, da mesta umirajo, ni več zbiranja ljudi na javnih površinah, ki se vse bolj spreminjajo vparkirne prostore. Zizginjanjem javnih površin pa izginja tudi meščanstvo, ki je duša življenja mesta, njegovih ulic in trgov.

Drugačen pogled

Gregor Tomc, sociolog in profesor na Fakulteti za družbene vede, razmišlja drugače. “Ne bi se strinjal stem, da znakupovalnimi središči izginja javni prostor na račun zasebnega. Mislim, da se narava javnega prostora le spreminja. Tako kot se je spreminjala že, odkar smo na svetu in se bo tudi še naprej. Vvsakem prostoru in času oblikujemo ljudje specifične oblike javnega prostora. Kaj je normalno in kaj ne, je odvisno od naših kulturnih pričakovanj in ni nekaj objektivno danega. Vsrednjem veku so imeli sejme in karnevale, ki so se vezali na koledarske dogodke (letni časi, konec tedna, itd.), po pravilu vsredišču mesta, ker so bili ljudje manj prostorsko mobilni. Cerkvi so šli ti dogodki zelo na živce (kritizirali so jih kot nemoralno zlorabo javnega prostora). Vzgodnji modernosti se razvijajo mesta, potrošnja se racionalizira in razprši, da bi bila čim bolj dostopna vsakomur. Vzreli modernosti, torej vdanašnjem času pa pride do novega obrata, ko postanejo ljudje veliko bolj mobilni v prostoru (predvsem zosebnimi avtomobili). V Ameriki so se prvi prilagodili na nove razmere – nakupovanje postane bolj učinkovito, če vso ponudbo spravimo na eno mesto. In ker so središča mesta največkrat že zasedena, se nakupovalna središča selijo vpredmestja. Takšno nakupovanje se sicer lahko moralizira, vendar se mi to ne zdi smiselno. Ta središča imajo kot rečeno svojo pomembno funkcijo – so učinkovitejša. Ostala bodo toliko časa, dokler bodo opravljala svojo funkcijo, ne glede na to, kako bolj nostalgično usmerjeni ljudje, ki se jim kolca po dobrih starih časih majhnih trgovinic, to vrednotijo. Vnakupovalnih središčih je veliko mladih ljudi, ker so mladi bolj dovzetni za vsakovrstne novotarije nasploh. Ker so nakupovalna središča na obrobju mesta, zagotavljajo bolj anonimno druženje, daleč stran od nadzora odraslih. In ker so mladi ljudje nasploh bolj družabni, ta središča pa so ustvarjena prav za druženje ob potrošnji. Je pa res, da postajajo mestna središča zaradi selitve številnih trgovin na obrobje pogosto bolj dolgočasna, samo še spalna naselja. Vendar to ni nerešljiv problem. Mestno središče je treba napolniti znovimi vsebinami. Denimo zraznolikimi lokali, zanimivo trgovsko ponudbo, predvsem pa zraznoliko kulturno ponudbo. Na spremenjene razmere javnega prostora se je skratka treba odzvati ustvarjalno.”

Mnenje arhitekta

Profesor Janez Koželj, Fakulteta za arhitekturo, meni, da lahko značilne prostore nakupovalnih središč (shopping arcade, shopping gallery, shopping mail, shopping plaza ...), obravnavamo kot nove oblike javnih prostorov, ki so sicer nadzorovani in vzasebni lasti, vendar jih obiskovalci uporabljajo na isti način kot nekdaj ulice in trge. To so na novo odkrita socialna prizorišča in prostori za uprizarjanje različnih prireditev, ki so sorazmerno varni, privlačno urejeni in udobni, vsaj pri nas mnogo bolj privlačni in uporabni za različne družbene skupine od slabo opremljenih in pogosto zanemarjenih, ter sprometom onesnaženih (tradicionalnih) javnih prostorov. Skratka, skupni (povezovalni) prostori nakupovalnih središč pomenijo dejansko razširitev in obogatitev območja javnih prostorov sodobnega postindustrijskega mesta, kot so denimo različni tematski parki, počivališča, avtocesta, letališča in drugo.