V šolo sodi tudi kulturna dvorana

Besedilo: Tone Partljič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. november 2006 / 05:00

Pouk imamo v učilnicah in kabinetih, maše v cerkvah, športne igre na igrišču in v telovadnici, politiko v parlamentu... Gledališke šolske predstave, koncerte šolskega pevskega zbora, plesne in literarne nastope pa bi morali imeti v šolski kulturni dvorani. In ne v telovadnici!

Čeprav so mnenja o delovanju dr. Slavka Gabra, prejšnjega šolskega ministra, pač različna, mu najbrž nihče ne more odreči velike zasluge, da je znal v parlamentu pridobiti somišljenike za tako imenovani šolski tolar, iz katerega je bilo nanovo zgrajenih, obnovljenih in dograjenih več sto novih šol in telovadnic, ki so sčasoma postale tudi telovadna središča mnogih lokalnih športnih društev ali rekreativcev. Dandanes je pravi užitek obiskati šolo, si ogledati novosti, obiskati v glavnem odlične šolske knjižnice in, kot rečeno, telovadnice.

Na zelo veliko in skoraj neodpustljivo težavo pa naletimo, če bi si radi na šoli ogledali kulturno prireditev, otroško igrico, nastope glasbenikov, ki jih je zaradi obiskovanja glasbenih šol med učenci zelo veliko. Sam sem v zadnjih letih obiskal vsaj sto osnovnih in nekaj srednjih šol, zvečine ob podelitvi bralnih značk ali ob kulturnem prazniku. Včasih otroci pripravijo kulturni program (odlomke iz igric, koncert, literarni nastop, recitacijo, lutkovno predstavo) in v 99 odstotkih odpeljejo nastopajoče in občinstvo v telovadnice, pod košarkarske koše in spodvihane kroge ali plezalne vrvi ali pa v tako imenovane večnamenske prostore, ki zvečine služijo tudi za šolsko jedilnico. V teh prostorih seveda ni zaves, garderob, odrov, reflektorjev, da bi učenci ali pa gostje ustrezno in kulturno nastopili.

Za vsak gledališki ali koncertni prostor je značilno, da pač mora biti en del dvorane privzdignjen, ali oder ali sedeži za gledalce in poslušalce, da se dobro vidi in sliši. Še več, mora biti tudi zavesa ali pa vsaj možnost zatemnitve prostora in možnost primerne razsvetljave. Mora biti seveda taka dvorana vsaj malo akustična. Če se komu zdijo te zahteve previsoke in smešne, naj zatrdim, da ni nič manj tragikomično gledati plesne skupine, ki jih je po šolah kar precej, kako v isti ravnini z gledalci plešejo ali pa se valjajo po tleh in vse to lahko spremlja le prva vrsta gledalcev. Na koncu sicer vsi divje ploskajo in žvižgajo, ne iz porednosti, ampak iz privrženosti, saj so vajeni, da se v športnih dvoranah navija in vpije ali žvižga kot na tekmah, ne pa kulturno ploska. Prav tako ni nič manj neprimerno gledati, kako ima cela gledališka skupina en ali dva mikrofona, ki si ga na odru ponujajo, recimo Rdeča kapica volku, volk babici in babica lovcu, da prereže volčji trebuh. Učitelji in otroci javno sploh ne znajo govoriti brez mikrofonov, ki ponavadi od časa do časa presunljivo zacvilijo. Hudo je gledati tudi gledališke prizorčke, kjer tri četrtine dvorane igralcev ne vidi in ne sliši ... Telovadnice so pač namenjene telovadbi in športnim igram, ne pa deklicam, ki igrajo na primer na flavto, dečku, ki bere lastno pesem, ali pisatelju, ki pride kot gost pripovedovat zgodbo. A tudi skupne jedilnice, kjer diši po enolončnicah ali filetih osliča in se sliši ropot posode iz kuhinje, ne morejo nadomestiti dvorane ...

Ob vsem zadovoljstvu nad prenovljenimi ali novimi šolami in telovadnicami se moramo zavedati, da imajo naše šole eno veliko ne le napako ali pomanjkljivost, pač pa rano: Nimajo ustreznega prostora za kulturo!Nisem proti telesni vzgoji ali telovadnicam, bile so nujne. Včasih imajo na šolah tudi dve telovadnici. V večjih trenirajo košarko in v posebnih borilne športe. Za zdravo telo, več kot odlično. Kaj pa zdrav duh v zdravem telesu? Kaj z izbirnim predmetom gledališke vzgoje? Kje se naj predstavi eden ali več pevskih zborov. Kje je sploh na šolah prostor, kjer se lahko mladi ali stari ustvarjalec skoncentrira? Na nekaterih šolah to rešujejo z obiski bližnjih dvoran v kulturnih domovih. Toda, žal tam ne morejo vaditi, navadno nimajo v takem prostoru niti generalke in že nastopajo. In zvečine so ti naši kulturni (ali še zadružni) domovi po vaseh v takem stanju, da je kultura osramočena. Saj je na primer na Senovem, ali Sevnici, ali Polzeli, celo v Trstu ... to izvedljivo, a to so vse izjeme. No, na šolah sem pravo kulturno dvorano našel le na osnovni šoli Prežihov Voranc v Ljubljani in seveda na Drugi gimnaziji v Mariboru. A to so izjeme izjem!

Ustvarjalni otroci imajo pravico, če jih že »zvlečemo« v javni nastop, da se jih vidi, da se jih sliši, da se z zatemnitvijo ali kako drugače umiri in skoncentrira občinstvo. Čudim se, da mnogi učitelji glasbe, gledališke vzgoje, režiserji, glasbeniki pristajajo na antikulturne pogoje, da samo apatično migajo z rameni, češ pri nas je pač tako ... In primerne pogoje si zasluži tudi pesnik, pevec, igralec, ki ga povabijo na šolo ... Pa ne gre le za nastope. Gre za trideset ali štirideset ustvarjalnih vaj, ko je potreben mir in koncentracija. Še sploh lahko kje poslušamo tišino, tihe stavke ali pianissime inštrumentov?

Trdno sem prepričan in zavzemam se, da bi morale biti gledališke ali glasbene dvorane eden od pogojev za verifikacijo posamezne šole. Saj vendar moramo spodbujati ustvarjalnost, kajti prav med temi učenci so bodoči umetniki, saj so zmeraj bili in bojo, razen če jih ne mislimo ukiniti in vse prenesti le na področje športa. A tudi vsi ostali otroci na šoli so potencialna kasnejša kulturna publika, ki mora ločiti med gledanjem dramskega prizorčka in navijanjem na košarkarski tekmi. Pouk imamo v učilnicah in kabinetih, maše v cerkvah, športne igre na igrišču in v telovadnici, politiko v parlamentu ... Po celem svetu je tako! In gledališko šolsko predstavo bi morali imeti v šolski gledališki dvorani. Koncert šolskega pevskega zbora v glasbeni dvorani, ki pa je seveda lahko ista kot gledališka. Prav tako ples. Literarni nastop! Ob vsem zadovoljstvu nad prenovljenimi ali novimi šolami in telovadnicami se moramo zavedati, da imajo te naše šole eno veliko ne le napako ali pomanjkljivost, pač pa rano: Nimajo ustreznega prostora za vadbo in predstavljanje umetniških dogodkov, ki so stvar ustvarjalnega duha! Samo ne recite, da je ob vsem denarju, ki je šel za kabinete, telovadnice, opremo ..., teh nekaj praktikablov, zaves, reflektorjev, stolov prevelik strošek. Ne onemogočimo kulturnega ustvarjanja na šolah s tem, da tej manifestaciji človekove ustvarjalnosti ne damo njej primernega prostora.