Iz starih časov: Kranjska perjad

Valvasor ima v Slavi tudi poglavje z naslovom Drobna perjad in tuje ptice na Kranjskem. V njem opiše troje vrst ptic: tiste, ki tu živijo stalno, le kratek čas ali pa naše kraje na svojih dolgih zračnih poteh le preletijo. »Drobne letavine ima Kranjska veliko, med njo prenekaterega ljubkega pevca, na primer škrjanca, liščka, ščinkavca, drozga, kosa, čižka, slavca, penico, vseh vrst sinice in druge take. Poleg tega skačejo tod okrog razne druge ptičice, namreč vrabec, grilček, kalin, dlesk, strnad, kraljič, stržek, taščica in še mnogi drugi. V naši deželi gnezdijo še druge znane ptice, kakor lastovice, ki odlete na zimo iz dežele, škorci, male brinovke, pastirice, grlice, petelinci, kukavice in še druge.«

Te naj bi bile po Valvasorju »ptice pevke«. Sledijo »tuje ptice v deželi«. »Prilete še različne tuje ptice v deželo, ki pa ne ostanejo dolgo, marveč kot popotniki le kratek čas. Sem spada bukač ali bobnarica, ki je črna kakor vrana; pa tudi po velikosti ji je enaka … Često pridejo k nam tuje ptice, ki jim po kranjsko pravijo pegami, kar pomeni češke ptice. Prav tako se javlja tod vrsta majhnih tujih ptic, ki jim pravijo mrtvaške ptice. Dalje vidiš pernate tujke ali tuje ptičice, ki vedno z glavo tresejo in ki se na Kranjskem imenujejo čudežne ptice.« In nazadnje so tu še »prehodne ptice«. »Pojavljajo se tudi razne ptice, ki samo lete skozi našo deželo. Jeseni lete na Laško, na pomlad z Laškega, n. pr. divje gosi, ki prenočujejo in počivajo med Ljubljano in Vrhniko. Prav tako žerjavi, ki kakor divje gosi prenočujejo vedno blizu Ljubljane; eden sedi ves čas na drevesu in straži, drugi pa čepe vsi skupaj po močvirju. Vsako leto jih leti po mnogo tisoč skozi deželo, včasih po štiri ali pet jat na dan; in to traja dvanajst ali štirinajst dni. V enem krdelu jih je po več sto. Lete tako visoko, da jih z ostrim pogledom komaj opaziš. Pri letu vedno vpijejo in imajo tale red: eden leti spredaj, drugi za njim, tvoreč obrnjeno stožčasto obliko, podobno velikemu latinskemu V, ki na njegovi spodnji konici leti voditelj.«

In zdaj berite, kar sledi. »Če opazijo kmečki fantje in pastirji oblak žerjavov v takem letalskem redu, govore ali vpijejo: 'Čiče golobar, pou naprej, pou nazej, varej, da te vouk ne ujej! Le okule, le okule, le okule!' Čiče je pokvarjena beseda njen pomen mi je neznan. Golobar pomeni goloba … S takim govorjenjem in vpitjem se pastirji in fantje obrnejo trikrat naokoli in z začudenjem opaziš, da se žerjavi takoj pomešajo in da iz zmešnjave ne morejo tako kmalu priti v red …« Prevajalčev komentar: »Valvasor je napačno slišal in zato napačno razlaga; 'čiče' je suče, 'golobar' pa kolobar …« Štrekelj je v Slovenskih narodnih pesmih (IV, št. 8011) zapisal štajersko pesem, ki jo pojo ali kriče fantiči, ko se v jeseni žerjavi v južne kraje vračajo: »Suč'te, suč'te kolobar, pol nazaj, pol naprej! Glejte, da vas volk ne vje, le okol', le okol'!« Tudi ta pesmica ima razlago (Davorina Trstenjaka): »Hitro letite, žerjavi, da vas zima ne ujame.«