Sedmica: Izdajalske misli

V torek je slovenska država, torej tudi vlada in minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, počastila Primoža Trubarja, protestantskega nabožnega pisatelja in začetnika slovenske književnosti. S Katekizmom in Abecedarijem nas je Trubar že v (domnevno temačnem) srednjem veku umestil med evropsko knjižno elito in našo kulturno identiteto izročil večnosti. Ironija usode, če se tako izrazim, je, da so štiristo štiriinpetdeset let po izidu prve slovenske tiskane knjige in teden dni pred državnim praznikom predstavniki Strokovnega združenja založnikov in knjigotržcev Slovenije predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju izročili peticijo, s katero več kot sedemnajst tisoč zainteresiranih državljanov zahteva ničelno stopnjo davka na dodano vrednost za knjige, časopise in revije.

Med podpisniki peticije so številni ugledni Slovenci. Direktor celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel svojo zahtevo komentira: »Pomembno se mi zdi, da je slovenska knjiga temelj narodne identitete, zaradi nje je nastala slovenska država, zato je njena naloga, da jo varuje za naslednje generacije in jo reši vseh bremen. V času socializma je bila knjiga oproščena prometnega davka, nato pa so jo z idejo o tem, da je knjiga prodajni artikel, obdavčili. Toda to je primerno za narode z večmilijonskimi nakladami. Ničelna stopnja bi se spodobila, tako bi bilo tudi prav.«

Kajpada sem peticijo podpisala tudi sama. Zato, ker je za moje pojme jezik, ki se trajno manifestira v pisani oziroma knjižni obliki za obstoj Slovenstva in naše identitete pomembnejši kot, denimo, prevzem skupne evropske valute, saj je evro v zgodovinskem kontekstu tako rekoč muha enodnevnica. Tega bi se moral zavedati tudi minister za kulturo ter vladnega predsednika in finančnega ministra prepričati, da podpreta ničelno stopnjo davka na pisano slovensko besedo.

Najmanj, kar lahko slovenski narod od aktualnega vladnega predsednika Janeza Janše in finančnega ministra dr. Andreja Bajuka pričakuje in zahteva, je, da optimistične napovedi o prihodnji gospodarski rasti ne nameravata graditi na pogorišču slovenske identitete. Povedano drugače, vlada mora z Evropsko zvezo nemudoma začeti nova pogajanja, v katerih bo izhajala z ničelne stopnje davka na knjige. Direktiva, ki jo je Slovenija pred vstopom v EZ podpisala, ničelne stopnje namreč ne dovoljuje.

Miselnost, da je založništvo na tako majhnem jezikovnem trgu, kot je slovenski, dobičkonosno, je izdajalska. Do posameznih ustvarjalcev pisane slovenske besede pa niso nič man izdajalske niti subvencije, ki jih minister za kulturo ponuja kot optimalno rešitev, saj so te praviloma vedno politične. Če niso politične, so pa prijateljske.

Se pravi, na aktualni vladi je, da popravi napake ali, če hočete, brezbrižnost prejšnjih vlad in začne z EZ nova pogajanja o ničelni davčni stopnji na knjige, časopise in revije. V nasprotnem primeru bo vladna ekipa Janeza Janše sokriva za umiranje Slovenstva na obroke. Domnevna cvetoča gospodarska rast ne bi bila v tem primeru nobena olajševalna okoliščina.