Midva (5)

Večina parov sanja o otrocih, ki bodo nekega dne zapolnili njihova srca in dom. Pa vendarle se danes upravičeno sprašujemo, če sploh znamo in hočemo zanje narediti prostor. Prav otrok je tisti, ki da partnerskemu odnosu novo širino in drugačen pogled. Če je bil prej ves čas namenjen samo partnerju in sebi, je potrebno ta čas za otroke vzeti nekje drugje. Ne moremo namreč pričakovati, da bodo drugi skrbeli za naše otroke, mi pa bomo samo njihovi uradni skrbniki. V odnosu med partnerjema prav zaradi tega pogosto nastane težava. Kdo je več z otrokom, kdo bolj skrbi zanj, kdo se odpoveduje svojim aktivnostim, kdo je Cankarjeva mama in komu ni mar za otroka? To so vprašanja, ki glodajo potiho in se v odnosu kažejo z nezadovoljstvom in prikritimi očitki. Zato je prav kmalu po prihodu otroka in že prej o tem potrebno spregovoriti. Otroci nimajo

prav veliko koristi in dobrega zgleda ob nezadovoljnih in naveličanih mamah in ob očetih, ki ne vedo, kaj naj z njimi počnejo. Vsako obdobje prinaša svoje prednosti in slabosti in le, če to vidimo, lahko v zakonu nastopamo kot team. Tako mama kot oče naj bi prevzela vsak svoj del odgovornosti. Če se otrok vse noči zbuja in če hodi mama naokrog kot mesečnica, potem ni nobene dileme, kdo je tisti, ki ji lahko pri tem pomaga. In če se oče nekako ne najde takoj v svoji očetovski vlogi, mu je treba dati čas, da se temu privadi. Vsak oče je lahko koristen, čeprav ne doji in ne previja otroka. Nekateri očetje doživijo otroka kot tujca, ki se je vrinil med vanj in partnerko. Očitno je, da romantične predstave in naša pričakovanja naredijo več škode kot koristi. Zato je prav, da smo realni in da drug drugemu pomagamo pri sprejemanju starševske vloge. Otroci nas potrebujejo dobrih osemnajst let, potem pa se začne njihova samostojna pot. Če se tega zavedamo, potem ne ločujmo partnerskega odnosa na čas, pred otrokom in po otroku, ampak naj bo prisoten vsak dan našega starševstva.