En poljub na vsako stran

Vsi tisti, ki nimajo toliko posluha, da bi izvirna praznična voščila pisali sami, si lahko pomagajo s številnimi zbirkami različnih voščil.

Dve takšni knjigi – Sto božično-novoletnih voščil in Za praznik ti voščim, je pred dnevi v Budnarjevi domačiji v Zgornjih Palovčah predstavil tudi Primož Hieng, dolgoletni zbiralec slovenskih voščil in voščilnic, ki ve o tej nepogrešljivi praznični navadi, do katere nas loči le še kakšen mesec dni, povedati veliko zanimivih stvari. Največ voščilnic Slovenci namreč napišemo prav decembra in čeprav si božično-novoletnih praznikov brez tega že ne moremo več predstavljati, so voščilnice najmlajša stvar povezana z božičem. »Prve voščilnice so bile med redovnicami sicer poznane že v 15. stoletju, a navada, da si ljudje v teh prazničnih dneh voščijo pisno, je stara le kakšnih stosedemdeset let. Prava domovina novoletnih voščilnic naj bi bila stara Avstrija in ker smo bili Slovenci takrat v avstro-ogrski monarhiji, spadamo med prve narode na svetu, ki so si pošiljali novoletne voščilnice,« pravi Hieng, ki je približno šeststo najrazličnejših voščil, kolikor jih je zbral doslej, izdal že v šestih zbirkah. »To zadnjo zbirko sem začel pripravljati že ob lanskem božiču in še posebej sem vesel, da sem uspel zbrati veliko sodobnih voščil. Stari verzi imajo namreč pogosto že zelo zastarel jezik,« pravi avtor, ki priznava, da ne sodi med tiste, ki bi imeli toliko posluha, da bi voščila pisali sami, zato vsako leto, ko za novo leto pošlje kakšnih sto, doma izdelanih voščilnic, uporabi kar voščila iz svoji knjig. Pa bodo pisna voščila z leti sploh še aktualna ali jih bodo zamenjale elektronske voščilnice? »Menim, da se to še ne bo kmalu zgodilo, saj Slovenci kar radi pišemo, hkrati pa se tudi zavedamo, da voščilo po elektronski poti ni najbolj kulturno, čeprav je poceni in praktično,« še dodaja Primož Hieng.