Med sosedi

Z Gorenjskega je mogoče priti v Ziljsko dolino na avstrijskem Koroškem po treh poteh. Prva pot je preko Ljubelja do Kožentavre (Kirschentheuer) in nato pred dravskim mostom levo po desnem bregu Drave po Rožni dolini (Rosental) skozi Bistrico v Rožu (Feistritz im Rosental), Št. Jakob (St. Jakob), Bekštajn (Finkenstein) in Podklošter (Arnoldstein), kjer je že Ziljska dolina, ki se nato nadaljuje v smeri proti Šmohorju (Hermagorju), kjer je skrajna zahodna meja dvojezične Koroške. Druga pot je cesta preko Korenskega sedla do Podkloštra, tretja pa iz Trbiža v Italiji preko mejnega prehoda Kokovo (Coccau) v Italiji in Vrata (Thoerl) v Avstriji v bližini Podkloštra.

Med Podkloštrom in Šmohorjem leži prijetna vasica Bistrica na Zilji ali Ziljska Bistrica (Feistritz an der Gail). V vasi se zadnja leta vedno pogosteje sliši slovenska govorica z značilnim ziljskim dialektom. Žal marsikdo iz Slovenije, ki se skozi Ziljsko Bistrico pelje na znano smučišče Mokrine, tega ne ve.

Ponos Bistrice je lepo urejeno mogočno poslopje Stare pošte (Alte Post) sredi vasi. Stara pošta je nekaj posebnega. Pred štirimi leti sta propadajočo stavbo sredi vasi kupila koroška Slovenca, domačin in odvetnik v Beljaku dr. Ludwig Druml in žena Pepca, rojena v Slovenjem Plajberku (Windisch Bleiberg) na koroški strani mejnega prehoda Ljubelj, blizu Podna ali Bodentala, ki ga zaradi prijetnega smučišča poznajo tudi Gorenjci. Pepca in Ludwig sta zaradi spoštovanja kulturne dediščine najprej obnovila 300 let staro Drumlovo domačo »ziljsko hišo«, nato pa pogumno tvegala in v 11 mesecih propadajočo Staro pošto spremenila v restavracijo, galerijo, seminarsko in rekreacijsko središče, v srce kraja, v katerem so nemščina, slovenščina in italijanščina enakovredni pogovorni jeziki. V Bistrico se tudi zaradi podjetnosti Drumlovih vrača nekdanja slava napredne in bogate vasi, ki je imela mline, žage, obrtnike, gostilne in celo svojo pivovarno. Na vprašanje, ali ju z možem pri delu ovira dejstvo, da sta zavedna Slovenca, je Pepca odgovorila: »Ne. Vedno sva se počutila svobodno in razmišljala in delovala pozitivno, ustvarjalno. Slovenci na Koroškem imamo toliko uspešnih in uglednih ljudi, da nas ni treba biti sram. Zaradi članstva Slovenije v evropski uniji se odnos do slovenščine izboljšuje. Vedno več Korošcev se je želi naučiti, tudi tisti, ki se je v preteklosti niso mogli ali hoteli in sedaj popravljajo napako. Razmišljanje ljudi je drugačno kot pred dvajsetimi, ko so me svarili, kakšen revež bo moj sin zaradi slovenskega imena Tomaž. Danes jim je zaradi tega nerodno.«