Divji kostanj za ožilje

Jeseni gremo radi v gozd po kostanj, ki nam tekne ob domačem moštu in dobri družbi. Da vsak užitek hodi z roko v roki s kakšno tegobo, je znano. Kostanjev užitek je žal povezan z močnimi vetrovi. A to nas niti ne zanima preveč, saj se danes ne bomo ukvarjali s to sorto kostanja. Pravi kostanj (Castanea sativa) bomo pustili v gozdu in na vaših mizah, v košaro pa bomo nabrali nekaj divjega kostanja (Aesculus hippocastanum). Sicer ni užiten za jed, je pa toliko boljši za lek. Revmatiki in ljudje, ki imajo težave z ožiljem, ga imajo še posebej radi.

To, tudi do 30 metrov visoko drevo, ki živi nad dvesto let, ponavadi krasi parke in drevorede, je tudi zelo zdravilno. Izvira iz Bolgarije in Grčije. Ime je dobilo po mestu Kostansis v Tesaliji. Njegove zdravilne odlike so spoznali razmeroma pozno. Velika poznavalka kostanja je bila moja babica. Vsako pomlad sva nabirali cvetove, jeseni pa plodove. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako je olupila plodove, jih naribala z ribežnom in jih na koncu stresla v steklenico domačega žganja. Rekla je, da to žganje zdravi krčne žile in celo ožilje, utrujene in boleče noge, tinkturo pa je uporabljala tudi za rane. Plodove so nekatere ženske olupile, zmlele, posušile na peči in zdrobile v prah.

Simon Ašič je bil prepričan, da je kostanj eno najboljših zdravil za ožilje. V plodovih je snov escin, ki vpliva na to, da kri bolje kroži po žilah. Napenja stene žil odvodnic in tako pomaga, da kri krepkeje priteka v srce. Kostanjev prah pomaga pri razširjenih venah, odprtih ranah, anginah, krvnih strdkih, prebavnih motnjah, ledvenem useku, protinu in kapi. Dnevno vzamemo eno do tri noževe konice praha med jedjo. Pri angini, vnetju ali preutrujenih glasilkah s prstom nanesemo prah čimbolj globoko v grlo. Pol ure ne smemo uživati druge hrane. Čaj iz plodov ali skorje drevesa je prikladen pri notranjih krvavitvah, posebno iz maternice in zlate žile, belem toku, kronični driski, povečani prostati, vnetju črevesa. Iz ene čajne žličke plodov ali lubja pripravimo eno skodelico čaja v obliki preliva. Pri hudi driski kostanjevemu lubju dodamo še hrastovo. Hitro zavremo dve žlički te mešanice in pijemo po požirkih brez sladkorja ali medu. Cvetje namočimo v žganje in pustimo tri tedne na soncu ali pri štedilniku. Tinkturo vtirajo zoper revmo in protin. Deset kapljic zaužijemo pri želodčnih krčih in nezavesti. Poparek iz kostanjevih listov so včasih pili zoper kašelj, astmo, bronhitis, poparek iz cvetov je krepil telesno odpornost. Prevretek iz skorje je koristil za zbijanje vročine in pri driskah. Če svež kostanj na drobno zrežemo in v vodi gosto skuhamo ter dodamo topli kopeli, ki jo s kuhalnico spenimo, nastane zelo zanimiva kopel za revmatike. Pomaga pa tudi pri protinu in povečani prostati. Podobno kot žganje uporabljamo tudi mazilo iz divjega kostanja, s katerim se mažemo pri težavah z razširjenimi in vnetimi venami, pri krčnih žilah, pekočih nogah, revmi, protinom in ozeblinah.

Kostanjevo mazilo pripravimo tako, da plod olupimo, ga narežemo čim bolj na drobno in pražimo v svinjski masti, da rahlo zarumeni, nato odstavimo in ga pustimo čez noč. Zjutraj vse skupaj rahlo segrejemo, da dobi tekočo obliko, precedimo in shranimo v majhne posodice. Na pest naribanega kostanja vzamemo 20 dekagramov masti. Kar smo do sedaj zapisali, sodi v domeno ljudskega zdravilstva. Izvleček plodov divjega kostanja pa je moč dobiti tudi v lekarnah in sicer v obliki gela, kreme, kapsul ... Namenjeni so v glavnem za blaženje bolečin utrujenih in težkih nog, hemoroidov, udarnin, podplutb, ki jih spremlja oteklina, vnetje krčnih žil. Izboljšujejo cirkulacijo krvi v nogah, imajo protivnetni učinek. Jeloš ali konjski kostanj, kot divjemu kostanju ljudsko tudi rečejo, nabirajo tudi lovci za hranjenje jelenov. Še več kot divjega kostanja v košaro namečite pravega. Kljub temu da naj ne bi bil tako zdravilen, je priporočljivo živilo za oslabele, starejše, otroke in rekonvalescente.