Sedmica: Silikonski joški

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 20. oktober 2006 / 05:00

Danes in jutri so še dovoljene sanje, pojutrišnjem bo dan streznitve. Za večino svetniških in županskih kandidatov, ki jih je kot listja in trave.

Človek se čudi, koliko prijaznih, lepih, uglajenih, nasmejanih (in kar je drugih značajskih superlativov) moških živi v naši ljubki deželici. Ne vem, od kod podatek, da je pet odstotkov poročenih slovenskih žensk oziroma gospodinj pretepenih? O tem, koliko je prevaranih žensk in koliko otrok je zapuščenih, pri čemer mislim na primarno očetovsko funkcijo, pa tako ali tako ni podatkov. Tisti, ki se nam v tem predvolilnem času smejejo in nas nagovarjajo z velikih plakatov, žensk menda ne pretepajo in ne varajo, otrok pa ne zanemarjajo? Ampak, takšno razmišljanje in povezovanje niti je, kajpada, iluzija. Z nasmehom politikov je namreč tako, kot s silikonskimi joški; na videz so sicer mikavni, vendar umetni in brez prave vsebine. Ne mislim na joške, pač pa na možgane ženske, ki si jih je kupila.

Vendar, nasmejana in mila moška faca (medijsko najbolj znana je morda tista od ljubljanskega županskega kandidata Zorana Jankovića,) ni edina predvolilna potegavščina. Nekateri svojo politično kariero gradijo na veri oziroma duhovnosti, kar je nonsens par excellence, če se izrazim francosko. Pomeni, po kmetavzarsko nobel, kar je še najbolj skladno s predvolilnim duhom. Saj res, kje pa se v teh norih predvolilnih tednih potika naš spreobrnjeni Pavel? Odkar je vlada nakazala predsedniškemu uradu dodatnih šestdeset milijonov tolarjev, kar razumem kot davkoplačevalski strošek za predsednikov predvolilni molk, ga ni videti nikjer. Hja, politika je res kurba. Oprostite izrazu.

Nadaljujmo pri veri oziroma duhovnosti, ki jo nekateri prav tako izrabljajo v politične namene. Način je preprost, pojaviš se pri maši, ko je cerkev najbolj polna, klečiš in moliš. Ali se samo delaš, da moliš. Faranke in farani te bodo zagotovo opazili, nekateri pa tudi volili. Ne da bi za to porabil pretirano veliko denarja in energije. Je pa tako, da je cerkev ločena od oblasti, vera pa ena najbolj intimnih čustev in svetovnonazorske orientiranosti v prostoru. Paradoks je, da politiki, ki se na zasebnost praviloma sklicujejo, prav na tej zasebnosti gradijo svojo politično kariero. Ko jim to, se razume, ustreza. Če je duša teh županskih kandidatov res tako verna oziroma duhovna, naj se gospodje odrečejo politiki, kot eni od posvetnih skušnjav, odidejo v samostan in tam molijo za svetlo prihodnost njihovega mesta. Verjetno bo pomagalo. Ne zato, ker bodo molili in se pokorili, ampak zato, ker bodo prepustili mesto boljšemu, sposobnejšemu županu. Je pa res, da je županovanje volja in odločitev volivcev, ne pa tistih posameznikov, ki so pripravljeni za vstop v politično orbito pred farani klečati, igrati nogomet, se voziti v avtobusi in mahati mimoidočim in počenjati vse druge volivcem prijazne neumnosti.