Nominator

Občudujem kontrast. Kontraste vseh sort. In s prav posebnim odnosom opazujem ta »element«, ki spremlja pravzaprav vse. Umetnost, prostor, naravo, ljudi, obdobje,… Od sivih do barvnih spektrov. Če tako opazovanje pospremi še vonj, ki od naših čutil najbolj zleze v spominjanje, potem je zgodba emotivna, čutna, skratka zanimiva.

Nekaj zelo podobnega se je dogajalo pred dnevi v Vili Bled. Kontrast, vonj, zgodba. Zgodba, ki se hkrati dogaja v Ljubljani, v Parizu in na Bledu, je spravljena v romanu z naslovom Odveč srce, naše pisateljske zvezde, Ljubljančanke v Parizu, Brine Svit. V njeno branje sem se prvič »zaljubil«, ko je dopisovala v Sobotno prilogo, opremljena s čudovitim portretom. Čudovita! Prav taka, sijoča, energična, čeprav krhka in drobna, se je Brina Svit, na povabilo Blejke Danijele Leskošek, knjižničarke radovljiške knjižnice A. T. Linharta, usedla pod mogočno partizansko fresko v dvorani Vile. Kakšen kontrast. Begajoč in zanimiv. Freska, delo Slavka Pengova (1908-1966), ki je pred vojno, ki še vedno spremlja naše polit-socialno življenje, poslikal blejsko cerkev, je kar bolščala, tiščala na zgodbo in tri dame, ki so nam jo skušale približati. Danijela Leskošek, ki na Bledu bere tudi z Manco Košir, je bralni večer naslovila Lila se vrača na Bled. Danijelino subjektivno pripoved o romanu, ki je bil najprej napisan v francoščini z naslovom »Un Coeur de trop«, je z nekaj bralnimi vložki čutno pospremila Alenka Bole Vrabec. V vse bolj sproščeno vzdušje, skorajda razširjene dnevne sobe, se je spletala debata. Pisateljico Brino Svit, v Parizu živi od leta 1980 in je študirala na Sorboni, je francoska akademija za roman »Un Coeur de trop« nagradila z Maurice Genovoix. Ljubezenska zgodba, v kateri se Lili Sever, Slovenka v Parizu, zaljubi prav na Bledu, v kraju, ki ga sicer sploh ne mara, je v Franciji še vedno med 10 najpopularnejšimi. Francozom in Arabcem »bled« pomeni zakotno luknjo ali še natančneje »vukojebino«. V romanu, ki je za Francoze tudi izvrsten zemljepisni vodič: »Položite prst zraven Benetk. Vsi vemo, kje so Benetke. Prestopite mejo oziroma, kar je še ostalo od nje. In zdaj ste v Sloveniji,« je zelo hudomušen razmislek. Veselje, da tega alpskega kiča Blejci ne znajo pokvariti s turizmom. Lili je parfumski »nos« kozmetične forme Guerlain, francoski ponos. »Vonj je najbolj arhaičen čut,« je razmišljala Brina Svit in dejala, da romana ni »čisto« prevedla, bolj prestavila v slovenščino. »Pisati je, kot da bi odpotoval na neko pot. Cilj poznaš, a se ti zgodijo stranpoti.« Odličnost francoske zgodbe je povzel še filozof Boris A. Novak, svobodni književnik, Blejčan in ne Blejec, pred leti urednik tako »popularne« Nove revije, še prej Kurirčka. Boris A. Novak, rojen v Beogradu, deloval je tudi kot dramaturg v SNG-ju, prav te dni razvnema blejski kič in »taprave« Blejce, s sila berljivim dnevniškim zapisom v Zeleni piki, kjer dopisujeta z režiserjem Dušanom Jovanovičem. Odlično! Nekaj podobnega je pred leti nastalo v Navadnih razmerjih Brina Svit s Petrom Kolškom. Sta se pa sproščeno nasmejala z multiumetnico, slikarko, oblikovalko, ilustratorko, Blejko Ejti Štih, hčerko Melite Vovk in Bojana Štiha. Ejti Štih že od leta 1982 živi in dela v Santa Cruzu v Boliviji, prav te dni pa razstavlja v Ljubljani in Mariboru. Prav leto 1928, ko je Francoz Pierre F. P. Guerlain ustanovil parfumsko hišo, se je na Bledu rodila Melita Vovk, sorodnica Molnarjevih, lastnikov hotela Toplice. Zapisala se je slikarstvu, »Skupini 53«, ilustratorstvu in Bledu. »Ja, ja, saj sem vaša naročnica, haha,« se je smejala v sliko ob nakupu Odveč srce. Melita Vovk - Štihova je zagotovo svojevrsten »pečat« Bleda in jo je vedno zanimivo srečati. Še dobro, da je bil z nami Zdravko Duša, urednik in prijatelj Brine Svit. Da se je tisti večer ženska energičnost malce razblinila, ha. Ob kozarcih rujnega, v stoje, ob odprtih vratih na teraso proti jezeru, se nam nikakor ni odhajalo. Prijateljevanje se je videlo, dalo čutiti. »Morda ima tudi tango svoj vonj?« me je zanimalo. Čudovito simpatična Brina Svit, leta 2003 nagrajena za romam Smrt slovenske primadone, s francosko literarno nagrado Pelleas, je z razmislekom odgovorila: »Seveda, kako ne, vsi tisti moški,… prostor,… « in nam odstrla kanček nastajajočega romana o tangu in Buenos Airesu. Brina Svit zadnjih deset let, z možem, sinom in hčerko, »svoj« Pariz dopolnjuje z drugim domovanjem, vasico Zagrajec na Krasu. Morda še tam, na Krasu, nastane kaka ljubezen.

Končno, vsaj tako kaže, bosta Kranj in Gorenjska, dobila sodobno knjižnico. Oni dan so se prek mesta, vse od Bleiweisove ulice, prek Slovenskega, Maistrovega trga, skozi Prešernovo in Mestnega ter Glavnega trga, sprehodili občinski velmožje s poslovneži k podpisu pogodbe za Osrednjo knjižnico v mestu. Zgodba polna poslovnih in še kakšnih »kontrastov« se je dogajala dobri dve leti. Če daš na mizo dobro milijardo in pol, kolikor je razpisnega denarja, bo zagotovo letelo perje, pa čeprav samo tisto, napuhlo, o poslovni in politični pomembnosti. Še dobro, da nismo »fasali« referenduma. Posel so podpisali v »župnišču«, kjer občina najema prostor za sedanje prostore. Družba, ki je posel dobila, se je sprehodila še v obratni smeri in nasproti Prešernove hiše, kjer domuje lokal domiselnega imena Dr. Fig, so pesniku in poslu v čast družno nazdravili. Ivan Marjek, direktor družbe IC Dom, ki je razpis dobil, je nazdravil z generalnim direktorjem družbe Primorje, Dušanom Črnigojem, s hčerinskim podjetjem Gradbinec-Gipom, ki ga zastopa Zmago Geršak, so izvajalci gradbenih del. Podžupan Janez Osojnik pravi, da zagotovo odhaja v pokoj, da je politike za vekomaj konec. Franci Bukovnik – alias Frenk Gorjanc, direktor družbe Globus, si je ob svojem odvetniku Sašu Cudermanu, lahko za nekaj dni oddahnil. Prav vse čaka resna in odgovorna prenova arhitekturno zaščitenega Globusa. Kako bo na novo zasijala rjavina arhitekta Eda Ravnikarja, bo znano v dobrem mesecu, ko bodo arhitekti povedali svoje rešitve. Zagotovo nam bo, meščanom, v veselje in užitek, ko bomo kak literarni večer doživeli v Globusu, hiši s tako velikim imenom. Tako mestu kot poslovni druščini privoščimo uspelo zgodbo. O poslovni taktnosti Ivana, ki bi lahko bil tudi Janez, pa kdaj prihodnjič. Morda na Prešernov dan, v Prešernovem mestu. V mestu, ki »premore« državnega prvaka v floristiki – cvetličarstvu. Matjaž Beguš – Rož´ca, cvetličar z Glavnega trga, si je pred dnevi, s cvetjem, znanjem in domišljijo, priboril ta laskavi naslov. V skupno šestih kategorijah in v fantazijski temi »e-mesto« je osvojil naslov državnega prvaka in zmagovalca odprtega, mednarodnega prvenstva. Pod roko, ki je sestavljala aranžma e-mesta, je Maku med prvimi v mestu čestitala mična cvetličarka Anka Grašič iz Strahinja, ki že nekaj let nagovarja rožice v cvetličarni Marjana Lovšina na Bregu ob Ljubljanici. Pa pravijo, da se v »Mestu« nič ne dogaja. Je pa zagotovo veliko bolj prijazno kot Bled, saj še nobenemu niso »izrezali« glave, kot so jo v sredo županskemu kandidatu Janezu F. Kultura in kič? Kakšen kontrast!