V gorah letos več nesreč

V slovenskih gorah je bilo do konca septembra 255 gorskih nesreč, medtem ko lani v vsem letu 232. Gorska reševalna zveza Slovenije tudi uradno registrirana.

Kranjska Gora - Slovenski gorski reševalci so pred vsakoletnim zasedanjem mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR), ki bo letos od 11. do 15. oktobra potekalo v Kranjski Gori, predstavili zbrane podatke o nesrečah v slovenskih gorah. Hkrati so prvič javno sporočili, da je samostojna Gorska reševalna zveza Slovenije, ki jo je dvanajst GRS postaj ustanovilo maja letos v Ribnem, s 3. oktobrom vpisana v register društev. Sedaj se torej večina slovenskih gorskih reševalcev seli pod okrilje novoustanovljene zveze, katere predsednik je Miro Pogačar, medtem ko v sedanji Gorski reševalni službi Slovenije, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije, (za zdaj) vztraja še pet postaj GRS.

Do 30. septembra so gorski reševalci opravili 255 reševalnih akcij v naših gorah, največ na območju Bohinja, Tolmina, Bovca in Kamnika. Pri gornikih je bilo 19 smrtnih nesreč, v katerih so bili udeleženi tudi štirje tujci. »V devetih mesecih je bilo več gorskih nesreč kot lani v celem letu. Kot vedno izstopajo poletni meseci, med vzroki pa še vedno prednjačijo zdrsi in padci ter nepoznavanje terena. Največ nesreč se je zgodilo na markiranih poteh ter pri plezanju ali hoji po brezpotju. Prav zato bi rad opozoril, da naj bodo planinci in gorniki pozorni: če hodijo četrt ure in ne opazijo nobene markacije, potem je to znak, da je nekaj narobe oziroma da so zašli z označene poti,« je opozoril Janez Kosec, do nedavnega še načelnik Podkomisije za informiranje in analitiko pri GRS. Precej nesreč so našteli tudi med jadralnimi padalci – kar 43 (lani v vsem letu 25). V neplaninskih aktivnostih v gorah se je sicer v devetih mesecih smrtno ponesrečilo šest oseb. 26 odstotkov vseh reševalnih akcij v poletni sezoni je opravila dežurna ekipa na Brniku.

Podkomisija za informiranje pri GRS Slovenije je v zadnjih dveh letih opravila tudi štiri ankete med obiskovalci gora, v katere so zajeli 880 obiskovalcev gora. Ankete so pokazale, da je kar 60 odstotkov vprašanih opravilo v povprečju le tri vzpone za nekaj ur hoje, preden so se podali na celodnevno turo po zahtevni poti. Skoraj polovica jih je odgovorila, da je že prebrala kakšno strokovno planinsko literaturo, v katero pa je večina prištevala predvsem zemljevide in planinske vodnike. Skrb zbuja dejstvo, da so le redki vedeli, kaj pomeni oznaka zahtevna oz. zelo zahtevna pot in kakšno opremo bi potrebovali na taki poti, razveseljivo pa je dejstvo, da so imeli le štirje odstotki anketiranih slabo obutev. Na podlagi rezultatov anket gorski reševalci ugotavljajo, da je le okoli petina obiskovalcev gora fizično pripravljena in primerno opremljena za gibanje v gorah. Vsi drugi so bili med anketo seznanjeni s tem, kam se podajajo in kakšno opremo bi potrebovali, česar pa nihče ni upošteval. Vsi so nadaljevali pot, češ da bodo šli le do tam, kjer je še varno. Do kod je varno, pa na žalost nekateri ugotovijo, ko je že prepozno.