Med učenjem in vzgojo ni delitve

Dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport

Mladim je danes težje, kot je bilo nam. V življenju, ki je vedno bolj tvegano, jih čaka več zank in negotovosti. Negotovost pa naredi človeka šibkega, je dejal na Glasovi preji pretekli teden v Strahinju minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver.

Naglič: Povod za povabilo na Prejo je bil začetek šolskega leta in novosti v šolah. Kaj je izrazito novega?

Zver: »Pri vrtcih ni veliko sprememb. V osnovni šoli je nekaj sprememb pri fleksibilnem predmetniku in pri zunanji diferenciaciji, pri kateri lahko šole glede na možnosti izbirajo, kateri tip bodo izbrale. S predlagano spremembo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja želimo spremeniti sestavo svetov zavodov in z zmanjšanjem števila predstavnikov zaposlenih zagotoviti enakomeren vpliv staršev, zaposlenih in ustanoviteljev. To dviga še posebej v sindikatu vzgoje in izobraževanja največ prahu. Prav tako sem se kot minister pripravljen odpovedati zadnji besedi pri potrjevanju ravnateljev, ki jih tudi sedaj ne morem postavljati in odstavljati in je taka pristojnost odveč. Država nima pravice tako odločilno vplivati na kadrovsko politiko v šolah. Prav je, da dobijo več besede župani in drugi lokalni dejavniki, saj morajo šole dobro sodelovati z okoljem. Vpliv na delovanje šole morajo imeti tudi starši in zaposleni, vendar ne do takšne mere, da bi lahko ravnateljico ali ravnatelja držali v šahu. To bi mu preprečevalo avtonomno opravljanje njegovega dela, še posebej v tistem delu, ki ni neposredno pedagoško. Ravnatelji morajo biti čim bolj avtonomni.«

 

Naglič: Ljudje in tudi šolniki sami sprašujejo, ali so nenehne spremembe res potrebne.

Zver: »Za ljudi je težko, če se normativno okolje spreminja, vendar se je treba hitro prilagajati Evropski uniji, ki skupne šolske politike še nima, vendar nastaja na vseh ravneh izobraževanja, tudi pri poklicnem, pri primerljivih programih, kreditnem sistemu in na drugih področjih. Razlogi za spremembe so tudi doma, saj spremembe po letu 2000 niso bile najboljše in najbolj optimalne. Število učencev je padalo, število učiteljev je naraščalo, stroški pa so bili vedno večji. Na to so nas opozarjali tudi z Mednarodnega denarnega sklada. Letos je bila njegova inšpekcija prvič zadovoljna, ker smo začeli z reformami. Izgovor, da bo že država vse plačala, ne zdrži več. Vesel bom, če bomo leta 2008 z racionalizacijo in večjo gospodarnostjo, brez škode za razvoj in znanje, delež za izobraževanje s sedanjih 6 odstotkov BDP znižali na evropsko primerljivih 5 ali 5,1 odstotka. V šolskem sistemu je še veliko rezerve. Njegov zaostanek za družbenim in gospodarskim razvojem moramo zmanjšati in ga narediti bolj odzivnega. Prav tako šola ni več edini posredovalec znanja, ampak se pojavljajo nove oblike in moderni načini učenja.«

Cerkev in zasebne šole

Naglič: Na Finskem, ki jo pogosto omenjate kot zgled uspešnega šolskega sistema, so mi rekli, da nimajo problemov v odnosu med šolo in Cerkvijo. V Sloveniji ni tako. Na eni strani velja ustavno načelo ločitve Cerkve in države, po drugi strani pa se želi Cerkev vrniti v šole.

Zver: »Organiziran način šolanja sta tako kot v drugje tudi v Sloveniji uvedli katoliška in protestantska Cerkev. Šele kasneje je prevzela monopol država. Cerkev si je ustvarila znotraj tega sistema avtonomno polje, ki ni bilo nikdar večje od 6 do 8 odstotkov vseh šol. Na Slovenskem je bila državna šola, še posebej po drugi svetovni vojni, prevladujoča. Danes ima Cerkev, ki ima bogato tradicijo in zasluge na šolskem področju, kot ena od civilno družbenih organizacij pravico do avtonomije. Cerkev pa so tudi verniki, starši in otroci, ki imajo po mednarodnih konvencijah in po naši ustavi tudi na šolskem področju pravico do izbire. V devetdesetih letih so bile tudi v Sloveniji ustanovljene prve cerkvene šole. Sam mislim, da se to vprašanje preveč potencira. Teolog dr. Ivan Štuhec je na okrogli mizi v Mariboru dejal, da Cerkev nima možnosti, niti namena ustanoviti ne vem koliko svojih šol, največ en odstotek od skupnega števila. Zato je trditev, da skuša Cerkev privatizirati šolski sistem, pretirana. Hrbtenica slovenskega šolstva bo še naprej javna šola, čeprav zagovarjam več zasebnih šol, tudi poklicnih, pa tudi kakšno katoliško univerzo, ki bo izjema, ne pa pravilo. Zasebno šolstvo bogati šolsko ponudbo, vendar ne po principu divje privatizacije.«

 

Naglič: V Sloveniji smo včasih imel enospolne šole. So pobude zanje?

Zver: »Takšne pobude še ni bilo. So pa za enotne obleke, ki bi skrile socialne razlike. Mislim, da glede tega nimamo takšne tradicije kot na primer v Angliji in da je za današnji čas malo preživeto. V Sloveniji prav tako danes ni več tako velikih socialnih razlik, da bi jih morali skrivati pod oblekami. Učbeniški skladi igrajo pomembno socialno funkcijo in so presegli prvotni namen. Celo bogati si izposojajo knjige.«

Varnost šolarjev in avtonomija učiteljev

Naglič: Je šola varen prostor?

Zver: »Če upoštevamo samo nasilje, brez drog, je težko oceniti, ali je nasilja več kot nekdaj in koliko je fizičnega ali besednega nasilja med otroki. Tako kot v drugih državah tudi v Sloveniji ugotavljamo, da je zaradi zavedanja o pravicah hudega fizičnega nasilja manj, več pa je drugega. Kljub temu sem prepričan, da je slovenska šola varna in da starši ne smejo biti v skrbeh, ko pošljejo otroka v šolo. Ker negativni pojavi nastajajo v okolju zunaj šole, v šoli pa prihajajo do izraza, njihovo preprečevanje ni le naloga šolskega resorja, ampak tudi drugih.«

 

Naglič: Kolikšno avtonomijo ima učitelj. Nanj razen šolske oblasti skušajo vplivati tudi učenci in njihovi starši.

Zver: »Želim, da bi bila učiteljeva avtonomija čim popolnejša in da bi se pogosteje lahko sam odločil, kaj je najbolje. Učitelj ima določen cilj, poti do njega pa so različne. Nihče ne more sprejeti boljše odločitve kot učitelj sam, zato mu je treba pri strokovnem delu, pri izbiri učbenikov, pri določanju predmetnikov, povečati avtonomijo. Pri upravnih zadevah in vodenju sistema pa ne more sam odločati, ampak lahko kot eden od dejavnikov v sistemu demokratično soodloča.«

 

Naglič: Nekateri učitelji menijo, da so preobremenjeni. Zlasti razredniki imajo preveč administrativnih opravil.

Zver: »To je pogost očitek. Količino administrativnega dela želimo zmanjšati. Ustanovili smo komisijo, ki bo skupaj s praktiki optimalno, vendar gospodarno določila administrativna opravila. Nekaj jih bo moralo vseeno ostati.«

 

Naglič: Šola je tudi kulturna ustanova. Pisatelj Tone Partljič je v pismu opozoril na pomanjkanje za kulturo namenjenih prostorov na šolah. Srečanja s pisatelji se dogajajo tudi v jedilnicah, ko se med recitiranjem sliši iz kuhinje ropot loncev.

Zver: »Nekatere šole imajo prostorsko stisko in so srečanja v okviru bralne značke res organizirana tudi v jedilnicah. Večina šol pa ima tako lepo urejene prostore za kulturne prireditve kot le redke države v Evropi. Včasih se sprašujemo, če so res potrebni, saj se moramo tudi v šolah obnašati varčno in gospodarno. Imamo lepo urejene knjižnice. Mislim, da je za kulturo v slovenskih šolah kar dobro poskrbljeno. Naši otroci radi berejo. Lani smo z ministrstvom za kulturo kupili knjige, da bi še povečali zanimanje za branje. Položaj ni slab in Tone Partljič nas je lani zaradi tega pohvalil.«

 

Naglič: Kaj pa vprašanje splošne kulture. V manjšem kraju te otroci na cesti še pozdravijo, v večjih krajih pa skoraj ne več. Ali šola kaj naredi za splošno kulturo mladih?

Zver: »Med vasjo in mestom so razlike. Mi smo včasih pozdravljali tudi starejše sošolce, ne le odraslih. V mestih prevladujejo formalni odnosi, kjer se ljudje ne poznajo in se zato tudi ne pozdravljajo. Mene včasih pozdravijo: O, minister! Slogi obnašanja so različni, čeprav razlika med mestom in podeželjem izginja. Včasih je bilo moderno živeti v mestu, danes je obratno. Ko obiskujem šolske zavode, opažam razlike v nastopih, v obnašanju, v omiki in oliki.«

 

Naglič: Pred ministrsko funkcijo Ste bili učitelj. Ali pogrešate poučevanje?

Zver: »Pogrešam, zato sem si zadržal pravico predavati dva vikenda letno. Zadnja leta, ko sem predaval, so bila najlepša leta mojega življenja. Z učenci, dijaki ali študenti se ustvari poseben odnos, v katerem začutiš, kdaj si dober in kdaj si slab, ko te ne poslušajo in gledajo mimo tebe. To učitelji dobro vedo. Učenci so najpopolnejši detektor učiteljevega dela in njegovih kvalitet. Sedaj upravljam z ljudmi, z denarjem. Vsak dan sprejemam pomembne odločitve, kar je velika odgovornost. Zato ne morem reči, da opravljam tako delo z veseljem in da bi večno rad minister. V vladi, ki ima visoko stopnjo legitimnosti v javnosti, smo si postavili skupne cilje in v njej bom svojo dolžnost maksimalno in odgovorno opravljal do konca. Za mojo funkcijo, zaradi katere sem veliko zdoma, je najprej prižgala zeleno luč družina in šele nato politika.«

Vprašanja občinstva, odgovori ministra

Marko Špolad, profesor na Gimnaziji v Škofji Loki, je ministra vprašal za mnenje o visokem odstotku odličnjakov na ljubljanskih šolah, o raziskavi Sindikata vzgoje in izobraževanja, ki je opozorila na pogoste primere nasilja nad učitelji, in o prenovi gimnazij, v katero so bili premalo vključeni učitelji. Minister dr. Milan Zver je odgovoril, da so se s sindikatom vzgoje in izobraževanja dogovarjali za skupno pripravo analize o nasilju nad učitelji, vendar do uresničitve še ni prišlo. Odličnjakov je bilo letos na splošno več kot pretekla leta, vendar ne zaradi pritiskov na učitelje, kot trdijo posamezniki, ampak zaradi številčnih ocen pri izbirnih predmetih. Program za prenovo gimnazij je dober, v njeno pripravo pa so vključeni tudi praktiki.

Ivo Kožuh, župnik iz Sorice, ki skrbi tudi za Davčo, je spraševal po možnosti organizacije verouka v šolah, če župnija nima ustreznega prostora ali je pot do župnišča za otroke nevarna. Menil je, da s tem ne bi 'preveč omadeževali' šolskega prostora. Minister je povedal, da zakonodaja dopušča take primere. Minister mora sedaj posebej obravnavati in dovoljevati tak primer, v prihodnje pa bi kazalo to pristojnost prenesti na zavode ali bodoče pokrajine. Nekateri bodo zaradi tega še naprej skakali v zrak, v okoljih, kjer so odnosi strpnejši, pa ne bi smelo biti problemov.

Darinka Rakovec iz EDC Kranj je pojasnila težave, ki jih ima njena zasebna gradbena šola s stalnimi inšpekcijskimi pregledi in kaznimi. Smo najbolj pregledana šola v Sloveniji, je dejala. Odgovor ministra dr. Milana Zvera: »Najbolje je, da ne bova nič rekla. Za vas in zame.«

Profesor na Ekonomski šoli v Kranju Bojan Ančik je ministra vprašal, ali je ministrstvo pripravljeno na reševanje morebitnih tehnoloških presežkov med učitelji, posebno na tehničnih šolah, saj je otrok vedno manj. Začel sem zadnjo četrtino svoje poklicne poti, vendar se bojim, če bom v miru dočakal pokoj. Minister dr. Milan Zver: »Ministrstvo težko prevzame odgovornost za vse. Delodajalec je ravnatelj, ki bo moral sprejemati tudi take ukrepe. Želimo, da bi bili učitelji bolj konkurenčni na trgu in bi lahko poučevali dva ali tri predmete. Če ni otrok, ni šole. Pomagali bi si lahko tudi z boljšim sodelovanjem šol in Ljudskih univerz.«

Janez Šolar, ravnatelj Višje šole za gostinstvo in turizem Bled, je povedal, da mladi zelo slabo znajo slovenščino. Razni tehnični pripomočki za sporazumevanje so popačili jezik. Zanimajo ga je, če je ministrovo imenovanje za pogajalca s študentovsko organizacijo znak za združitev ministrstva za šolstvo in šport in ministrstva za znanost in visoko šolstvo. Minister je dejal, da se mu zdi taka združitev smiselna, vendar trenutne kadrovske možnosti na ministrstvo za šolstvo in šport tega ne dopuščajo. Pogajanja s študenti so zahtevna, ker imajo čas in znanje ter so voljni delati. »Včasih zamerim svojim kolegom, da jih prej ne vključijo v razpravo. Lani se je bilo s študenti težko pogajati, ker so bili pod vplivom politike in niso imeli interesa za dogovor. Letos je položaj drugačen,« je povedal minister.

Kako učiteljem vrniti ugled in spoštovanje, kakršnega so imeli včasih, je vprašal Miro Kozelj, župan občine Šenčur. »Učitelju lahko vzame ali da ugled sistem ali učitelj sam. Upoštevati pa je treba, da živimo v času razvrednotenja avtoritet, ne le pri učitelju, ampak tudi pri policistu, uradniku, župniku in drugih poklicih. Država lahko zagotovi učitelju dobro plačo, urejeno delovno okolje in višjo stopnjo avtonomije na strokovnem področju in pri izbiranju sankcij, za vse ostalo pa je odgovoren sam. Če živi in uči tako, kot je treba, če spoštuje za družbo sprejemljive norme in dela, kar govori, potem bo imel visoko stopnjo ugleda,« je odgovoril minister. Poslanec državnega zbora Branko Grims pa je menil, da gre v tem primeru tudi za krizo vrednot. Dr. Milan Zver: »Kriza vrednost se pojavi običajno pri velikih družbenih spremembah in pri hitrem gospodarskem razvoju, kar se je v Sloveniji zgodilo po letu 1990. Gre za različne tipe vrednot, ki se medsebojno tudi izključujejo. Pri nas se pojavljajo težave predvsem pri medsebojnem spoštovanju in toleranci, prijateljsko pa ostaja po vseh raziskavah na prvem mestu med vrednotami. Škoda je, da se mladi danes premalo družijo in lažje komunicirajo preko tehničnih sredstev, brez živega stika.« Metka Zevnik z Zavoda za šolstvo je povedala, da posebna delovna skupina analizo vzgojnega sistema in vrednot, minister dr. Milan Zver pa je razpravo o vzgoji in vrednotah sklenil z mislijo, da med vzgojo in učenjem ni več delitve. Nič več ne drži, da naj šola uči, dom pa naj vzgaja. Če šola in dom ne bosta vzgajala in učila, bodo njuno vlogo prevzeli vrstniki, ki so pogosto vplivnejši od staršev.

 

Glasovo prejo z ministrom za šolstvo in šport dr. Milanom Zverom je organiziral Gorenjski glas v sodelovanju s Srednjo biotehniško šolo v Strahinju in ravnateljem mag. Marjanom Pogačnikom, ki sta poskrbela tudi za odlično pogostitev in dokazala, da Gorenjci nismo skopi. Pokrovitelja preje sta bila Občina Naklo in župan Ivan Štular.