Iz starih časov: Čudna čudesa

Kar sledi, so najbolj čudne in včasih že nekoliko srhljive vrstice, kar jih je mogoče prebrati pri sicer stvarnem Valvasorju. »Prav tako ni prikrito ljubiteljem globokih skrivnosti narave, da se po nedolžnem, reči hočem, po čistem in neomadeževanem dečku ali deklici opravijo na naraven način različne stvari, ki se po drugem ne bi mogle narediti. Torej je v nedolžnem otroku mnogo večja simpatija kakor v drugem človeku. Pa še mnogo večja in meni dobro znana simpatija živi v otroku, ki so ga po materini smrti izrezali iz njenega telesa. Ta simpatija se lahko ima za eno najbolj čudnih naravnih čudes, je pa vendarle tako naravna, kakor se na naraven način luč prižge. Čeprav pa bi jo povedal, a ne očitno pokazal, ne bi med tisoči niti eden verjel. Za zdaj ostane zapečatena kot velika tajnost, ki je poprej nihče ni poznal, pa je tudi še zdaj znana samo nam trem, razen če se ni morda razglasila po mojih dveh sovedcih. Dober naturalist me bo že razumel in opazil, kam merim.«

Kam meri? »Vljudni bralec pa naj ne misli krivično in naj ne sumniči, da prikrivam kaj nesmiselnega in praznovernega. Kdor upošteva, da uporabljajo v vseh lekarnah mumiam, cranium humanum, človeško mast in drugega več za marsikatera zdravila, ta me bo lahko oprostil suma, češ da moje pero soglaša z nenaravnim početjem in da govori o delih teme. Sicer pa prav dobro vem, da se magija večkrat lepotiči z imenom simpatije in da ponavadi satanovi zavezniki z njo svoje početje lepšajo. Tako se najdejo pri nas na Kranjskem kakor pač tudi v drugih krajih sveta umetniki, ki se ponašajo, da morejo pozdraviti gadji pik s simpatijo – to tudi zares narede – a ta umetnost ima za mojstra samega vraga. Njih zdravljenje pa gre takole: Kogar je kača ali gad pičil, pošlje po hudičevega naturalista ali nenaravnega umetnika, da bi mu pomagal. Tistemu, ki je prišel po pomoč, brž ukaže umetnik, naj mirno stoji in naj ne premakne nog; medtem mu simpatetični zdravilni mojster in zdravnik začrta z nožem krog okoli desne noge, nariše nato vanj nekaj besed in z nožem postrga malce prahu tam, kjer so zapisane besede, pa naj že stoji odposlanec na kamnu, lesu, na zemlji ali kjerkoli. Postrgani prah da odposlancu v žlici vode, da brž popije. Le-ta začne potem strašno bruhati. Kar ima v želodcu, mora ven. Pri tem mu pride iz ust mnogo rumene in zelene snovi. Skratka, tako močno bruha, kakor bi bil popil najmočnejšo bljuvalno pijačo in bi hotel izpljuniti želodec, pljuča ali jetra. Medtem postane oni drugi doma, ki ga je bil gad pičil in ki je bil le-tega poslal, čvrst in zdrav.«

In kaj je »simpatetični« zdravilec zarisal v krog? »Besede, ki so zapisane v krogu, namenoma izpustim, ker bi sicer mnogi, ki nočejo verjeti, da gre za hudičevo zvezo, brez dvoma poizkusili, če bi jim le bile znane. Menijo namreč, da ni greh, kar se stori v dober namen, pa naj se uporabljajo kakršna koli sredstva. Vendar pa je ta simpatija močno hudičeva in učinek izhaja od mojstra, ki kot peklenska kača smrtno rani dušo tistega, ki ga ozdravi od pika telesnega gada; obenem pa še odposlanca smrtno rani na duši. Tako neblagoslovljeno simpatijo in vse druge stvari, ki so istega kova, pa preklinjam.«