Tekma se je začela

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 1. oktober 2006 / 05:00

Janez Benčina, predsednik Regionalnega razvojnega sveta Gorenjske

V okviru regionalnega razvojnega programa Gorenjske za obdobje od 2007 do 2013 so predvideli več kot dvesto projektov, s pomočjo katerih naj bi Gorenjsko znova popeljali med vodilne slovenske regije.

Gorenjska je včasih sodila med najbolj razvite slovenske regije, danes pa je na šestem mestu med dvanajstimi statističnimi regijami. Kaj je po vašem glavni razlog, da je Gorenjska tako nazadovala?

»Glavni razlog vidim v tem, da smo imeli na Gorenjskem veliko število industrijskih delovnih mest v delovno intenzivnih panogah, kot so tekstilna, lesna, čevljarska, elektromehanska. Vpliv globalizacije je pustil dramatične posledice. Konkurenčnejše svetovne regije so nam vzele kar nekaj tisoč delovnih mest. Tudi vpliv novih tehnologij je bil dramatičen. Naj navedem primer: za izdelavo ene telefonske centrale je bilo včasih potrebno pet tisoč ljudi, danes je za izdelavo bistveno funkcionalnejše centrale dovolj petsto ljudi. Zato je še danes glavni gospodarski izziv regije, kako se preoblikovati iz industrijskega v storitveno ustvarjanje prihodka. Sodobno gospodarstvo zahteva ogromno vlaganj v nove tehnologije in znanje. In ko greste proti stečajem, vam malo kdo želi pomagati. Gorenjska se je morala sama revitalizirati. Ni bilo sredstev za naložbe v nove programe, izobraževanje, investicije v nove trge, … s čimer bi omogočili preoblikovanje podjetij. Na koncu se je zato večina podjetij znašla pred dilemo, ali naj gredo v stečaj ali poslovni preobrat. Nekaterim je ta preobrat uspel in posledica tega je, da so danes v prenovljeni obliki uspešni ne samo na slovenskem, ampak zlasti na svetovnem trgu.«

Ampak glede na trenutne razmere, takih podjetij očitno ni bilo veliko …

»Res je. Zato smo na Gorenjskem izgubili nekaj tisoč delovnih mest, ki smo jih nadomestili z večjim angažiranjem v storitveni dejavnosti, v malem in drobnem gospodarstvu ter zasebni obrti; kar 16 tisoč Gorenjcev pa se vsak dan vozi na delo zunaj Gorenjske regije, od tega 12 tisoč v Ljubljano. Tudi država v preteklosti ni imela razumevanja za gospodarsko sliko, ki jo je kazala Gorenjska, saj so imele druge regije verjetno še večje probleme. V takih gospodarskih okoliščinah je razumljivo, da tudi lokalne skupnosti niso imele posebnih možnosti za razvoj in iz tega se je rodila iniciativa, da bi združili sile za revitalizacijo Gorenjske. To se je odrazilo v organiziranju preko gospodarskega foruma in razvojnega sveta Gorenjske z namenom od države pridobiti več razvojnih sredstev in se opreti na lastne sile, da izkoristimo prislovično gorenjsko pamet, delavnost in nenazadnje trmo, da spet dosežemo raven, kjer smo nekoč že bili.«

Na prvem regionalnem razvojnem forumu Gorenjske ste pred časom predstavili regionalni razvojni program za obdobje od 2007 do 2013, s pomočjo katerega naj bi znova dosegli preboj med vodilne. Kaj je manjkalo prejšnjemu razvojnemu programu in v čem je torej ta boljši?

»Po strukturi je bil razvojni program za obdobje od 2002 do 2006 dobro zastavljen, pa vendar so bili specificirani projekti bolj spisek nerealnih želja, za katerimi je stalo premalo resursov za njihovo realizacijo. Za razliko od prejšnjega smo v izdelavo novega programa vključili bistveno več ljudi, tako da so projekti podprti predvsem s človeškimi, v petdesetih odstotkih pa tudi finančnimi resursi. Razen tega so zdaj tudi lokalne skupnosti začutile razvojni impulz, ki je bil posledica omenjene iniciative, in se bistveno bolj kreativno lotile priprave tega razvojnega programa. Zato je nastalo toliko rešitev, ki so tudi izvedljive. Na tem programu je delalo tristo ljudi iz različnih področij – gospodarstva, civilne iniciative, lokalnih skupnosti … Vsak je imel pri tem nek interes. Če imaš to, potem imaš zadaj tudi gonilno silo, ki zadeve poriva naprej. Seveda pa je treba povedati, da bo tudi v finančnem smislu, glede na to, da je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, na razpolago bistveno več sredstev za realizacijo tega programa.«

V razvojni program ste vključili več kot dvesto projektov. Kateri bodo imeli prednost?

»V razvojnem programu smo si zastavili štiri cilje. Prvi je rast bruto domačega proizvoda, ki mora prinesti več novih delovnih mest in večjo dodano vrednost na zaposlenega. Večjo blaginjo Gorenjcem. To bo eno od meril. Potem bodo imeli prednost projekti, ki so namenjeni izobraževanju ter bodo prispevali k dvigovanju poklicnih zmogljivosti in veščin ter zdravju posameznika. Kot tretje si želimo okolje, v katerem živimo, ohraniti ali celo izboljšati. Tako bodo imeli prednost še projekti, ki so usmerjeni v zdravo in čisto okolje. S projektom e-regije pa želimo v največji meri izkoristiti izkustveni potencial Gorenjcev, da bodo z možnostjo povezav v svet informacij in znanja lahko učinkovito delovali in mednarodno tekmovali. V okviru tega projekta želimo povečati učinkovitost pridobivanja znanja in informacij, učinkovitega medsebojnega komuniciranja, narediti občine, pravosodje in zdravstvo učinkovitejše. Olajšati želimo komunikacijo prebivalstva z državno in javno upravo. Poudariti moram, da je ta projekt tako pomemben, kot je bila nekoč izgradnja železniške proge ali napeljava elektrike v vsako hišo. Mnogi se tega še ne zavedajo, pa vendar brez vsakodnevne uporabe sodobnih tehnologij ne bomo konkurenčni. «

Kaj bo še potrebno storiti, da ti projekti ne bi ostali zgolj pri ideji na papirju?

»Na področju samoorganiziranja je še veliko prostora za izboljšanje. Pa tudi na ravni osebnih vrednot in kulture obnašanja. Trdno upam, da ne bomo nagajali drug drugemu, ker bi nekdo prej dobil denar. Potrebna bo strpnost, timsko delo in sodelovanje. Prav gotovo je, da vseh projektov ne bo mogoče izvesti. Če se jih bo uresničilo polovico, bo to že velik preboj. Katerih polovico bo to, pa bo odvisno od ljudi, ki stojijo za temi projekti. Bolj bodo tekmovalni, bolj bodo uspešni. Zato pravim, da se je tekma začela. Doslej smo imeli Gorenjci skupnega zunanjega sovražnika v drugih regijah. Zdaj je program narejen, dobili smo zagotovila, da bo Gorenjska deležna vsaj desetih odstotkov razvojnih sredstev. Govorimo o stotinah milijonov evrov v naslednjih letih. Razvnela se bo tekma, kdo jih bo dobil. Zaradi tega bo treba določiti prioritete – najprej bo merilo interes vseh Gorenjcev, nato lokalne skupnosti, potem posameznega podjetja in na koncu posameznika. Pri tem bi apeliral na predstavnike političnih strank, naj ne delajo zgolj v interesu svojih lastnih strank, ampak naj se zavedajo, da so interesi Gorenjske na prvem mestu. Z množico projektov in dinamiko dela smo že sedaj postavili na preizkušnjo celo državno upravo, kot se je izrazil državni sekretar vladne službe za razvoj Andrej Horvat, saj naj bi težko parirali vsem našim pobudam.«

Med osrednje gorenjske projekte uvrščate izgradnjo gospodarskega središča Gorenjske, v okviru česar je predvidena tudi ustanovitev gorenjske univerze, vzpostavitev e-regije, gradnja ekonomske poslovne cone Brnik … So vsi ti projekti uresničljivi tudi v praksi?

»Vsi projekti, ki so predvideni v okviru gorenjskega gospodarskega središča, morajo biti realizirani. Tudi projekt Planica je vključen. Za njimi bomo stali. Vendar vztrajamo, da vlada uvrsti v nacionalni razvojni program tudi Triglavski narodni park in četrto razvojno os, to je cestno povezavo Gorenjske s Primorsko preko Cerknega, Idrije. V zvezi s tem smo pisali tudi predsedniku vlade Janezu Janši. Z nekaterimi projekti bomo začeli v letu 2007, večina projektov pa je vendarle na idejni ravni, zato bo naslednji korak, da jih pripeljemo do izvedbene ravni, kar v poenostavljenem gradbeniškem žargonu pomeni, da morajo imeti gradbeno dovoljenje.«

Bodo projekti, ki bodo uvrščeni tudi v nacionalni program, lažje uresničljivi?

»Računamo, da bodo imeli projekti iz nacionalnega programa, ki jih bo potrdila tudi vlada, zanesljivo možnost realizacije.«

Kar 43 odstotkov vseh projektov v regionalnem razvojnem programu Gorenjske je s področja turizma. Kakšne razvojne možnosti se Gorenjski ponujajo na tem področju?

»Menimo, da je Gorenjska turistično zaspala, a se je v zadnjem času vendarle začela prebujati. Posledica tega je več kot sto projektov v skupni vrednosti več kot 600 milijonov evrov. Za uspešen preboj turističnega gospodarstva je pomembna ohranjena narava, bogata kulturna dediščina, ustrezna turistična infrastruktura, ceste, prenočitvene zmogljivosti in objekti za dogodke, ki privabljajo turiste. Še bolj pomembna pa je organizacija dogodkov, bodisi športnih, kulturnih, rekreacijskih in drugih, ki so dovolj zanimivi, da privabijo domače in tuje turiste. Doslej smo se namreč preveč zanašali na to, da nam je že vse dano. Zavedati se moramo, da smo turizem ljudje – samo narava ni dovolj. Zato je potrebna večja regijska povezanost in koordinacija med lokalnimi turističnimi organizacijami.«

Kateri so prednostni projekti na področju turizma?

»To so projekti, ki bodo ustvarili nova delovna mesta in se obenem ustrezno umeščajo v okolje in prostor. Veliki turistični sistemi že znajo poskrbeti zase, razvojni program pa naj bi omogočil tudi realizacijo majhnih družinskih projektov. Lep primer imamo v Bohinju, kjer želi ena družina iz opuščenega skladišča narediti družinski penzion s tridesetimi posteljami in nuditi turistu celovito oskrbo. Podobnega pristopa si želimo s strani vsaj petdesetih do sto družin na Gorenjskem. Pomagali jim bomo tako s sredstvi kot z idejami.«

Skupna vrednost vseh projektov v okviru regionalnega razvojnega programa je 1,5 milijarde evrov, Gorenjska pa bo imela v okviru neposrednih državnih spodbud na voljo 53 milijonov evrov letno. Boj za državna sredstva bo torej hud. Boste sredstva iskali še kje drugje?

»Računamo na več kot 75 odstotkov sredstev iz zasebnega kapitala. Poleg neposrednih državnih spodbud je na voljo še kup drugih razvojnih sredstev. Resno slovensko podjetje želi investirati 60 milijonov evrov v turistični projekt, a so nastale težave z lokalno skupnostjo. Računamo, da je Gorenjska zelo zanimiva za tuje naložbe, a moramo se pripraviti na to, ali jih sploh želimo ali ne.«

V prihodnje ste si pri razvoju Gorenjske zastavili zelo optimistične cilje – ustvariti vsaj dva tisoč novih delovnih mest, vsako leto ustanoviti petsto novih podjetij in znižati brezposelnost pod pet odstotkov. Kako nameravate to doseči?

»Zelo enostavno, programe, ki so pripravljeni, je treba realizirati.«

Že, a kako?

»Cilji so jasni, zdaj je treba poskrbeti za realizacijo čim večjega števila v programu identificiranih projektov. Morda bo potrebno tudi na novo organizirati razvojne agencije in lokalne turistične organizacije, potrebni bodo dodatni resursi znanja projektnega vodenja, poslovnega razvoja in finančnih strokovnjakov, kajti računamo, da bo veliko projektov možno izpeljati po principu javno-zasebnega partnerstva. Osebno na ta razvojni program gledam kot na razvojni projekt velike korporacije, ki ima jasno opredeljene cilje, strategije ter taktične in operativne načrte za realizacijo. Projekti, ki ne bodo imeli prikazanih resursov za realizacijo in študije izvedljivosti, ki bo pokazala, kakšna je verjetnost za dosego zastavljenih ciljev, žal ne bodo prišli v prednostno shemo za realizacijo. Zraven vsakega resnejšega projekta bo torej potrebna študija, ki bo pokazala, kako se zasledujejo cilji, ki so si jih zastavili.«

Nekaterim pa se cilji, zastavljeni v programu, zdijo celo preskromni. Menijo, da bi se morali odločiti za skokovito rast. Kaj menite o tem?

»Osebno sem pristaš odličnosti in ta zahteva realizacijo visoko zastavljenih ciljev. Menim, da so v razvojnem programu cilji dovolj visoko zastavljeni, so realni in dosegljivi, in če jih bomo realizirali, bomo presegli prag 70 odstotkov evropskega povprečja bruto družbenega proizvoda. Gorenjska danes dosega 66 odstotkov evropskega povprečja. Rast iz 66 na 76 odstotkov evropskega povprečja je zato zame zelo visok cilj. Tudi Evropa želi rasti. Na področju delovnih mest iskreno upam, da bomo presegli zastavljeni cilj za sto odstotkov. To bi pomenilo več kot štiri tisoč novih delovnih mest.«

Izražena je bila tudi bojazen, da se ne bi preveč zapirali v okvire že pripravljenih projektov. Bo program odprt tudi za nove projekte?

»Vsi projekti bodo imeli neko dinamiko realizacije po letih in poskrbeli bomo, da bodo dobre ideje za nove projekte prav tako našle svoje mesto v programu.«

Na katere konkurenčne prednosti torej lahko ta čas stavi Gorenjska v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami?

»Na prvem mestu so ljudje, Gorenjci. Zavedamo se situacije, v kateri smo, želimo in hočemo biti boljši na poti do boljšega, in ker imamo dovolj tega, da gremo dol, hočemo gor. Odtod tudi slogan Gorenjska – gremo gor. Šli smo skozi fazo apatije, nezavedanja tega, kam gremo in kakšna naj bi bila naša prihodnost. Zdaj pa zelo natančno vemo, kam hočemo in kako bomo prišli do tja, ostane nam le še, da to uresničimo. Vesel sem, da je ta razvojni program ustvaril neverjetno veliko pobud in spodbudil drugačen odnos ne samo podjetniške, ampak tudi sfere lokalne skupnosti. Pripravljajo se prostorski plani, ustvarjajo se podjetniški inkubatorji, preoblikujejo se zastarele industrijske cone … Če pogledamo volilne programe za župane, je v njih veliko gospodarskih in podjetniških idej in pristopov. Zato sem velik optimist. Ljudje so zbujeni, začeli so se zavedati, da se splača biti zraven. Tisti, ki ne bodo, pa jih bo čas prehitel.«

Nevarno neambiciozni cilji

Nekaj kritičnih pomislekov v zvezi s predstavljenim razvojnim programom Gorenjske je na forumu izrazil predsednik uprave Save Janez Bohorič, ki sicer pozdravlja idejo, da so gorenjski gospodarstveniki združili moči pri razvoju Gorenjske. »To se mi zdi izredno pozitivno, kljub temu pa sem želel opozoriti na nekatere stvari, ki 'štrlijo' iz koncepta in na čemer bo še potrebno delati. Eno je recimo neuravnovešenost razvojnih ambicij na posameznih področjih, saj se recimo premalo namenja za gospodarsko infrastrukturo.« Pri tem je kot zgled navedel dva projekta, Planico in brniško letališče. Zdi se mu nerazumljivo, da za Planico v programu namenjajo za tretjino več sredstev kot za razvoj brniškega letališča, čeprav ne oporeka nujnosti vlaganj tudi v planiški projekt. Razen tega se mu zdi cilj, da bi Gorenjska v prihodnje dosegla desetodstotno rast v primerjavi s slovenskim povprečjem, nevarno neambiciozen. »Nekaj časa bi potem rabili, da dosežemo povprečje, potem pa spet nekaj časa, da se dvignemo nad povprečje. Če si ne zastaviš zahtevnega cilja, ga tudi ne dosežeš,« še razmišlja Janez Bohorič.