Karel Rozman in Marija Šenk

Predsednik uprave Iskraemeco in direktorica DUS Iskraemeco

Zagotovo je bilo razreševanje težkega položaja družbe Iskraemeco, ene največjih gorenjskih družb, ki je namesto najavljene dobre milijarde izgube objavila za leto 2005 izgubo več kot treh milijard tolarjev in s tem postala največji gorenjski izgubaš, najaktualnejša gospodarska tema v naši regiji. Potem ko so po Rozmanovih besedah propadla pogajanja z upniki, zlasti z bankami, so se na veliko presenečenje mnogih odločili začeti postopek prisilne poravnave, v katerem so upali, da bodo 18 milijard dolgov in neporavnanih obveznosti zmanjšali za dve tretjini, hkrati pa z dokapitalizacijo omogočili nadaljnje poslovanje in razvoj. Upor proti takim načrtom je bil velik, zlasti še, ker bi bilo odločanje o prisilni poravnavi praktično le v rokah dokapitalizatorja, sum o nečednih poslih v ozadju pa je prisilil paradržavna sklada SOD in KAD, da sta posel z Engrotušem preprečila in po dolgih pogajanjih sama dokapitalizirala Iskraemeco. Za notranje delničarje, organizirane v DUS, ki so imeli do tedaj večinski lastninski delež je seveda to pomenilo izgubo večinskega deleža, prisilna poravnava pa je bila zaključena s kompromisom, po katerem so se dolgovi Iskraemeca zmanjšali le za dobro milijardo. Ker prvotni projekt uprave in DUS-a ni uspel, sta Karel Rozman in Marija Šenk odstopila. To so zahtevali tudi upniki in novi večinski lastniki.