Vojska izbere ustrezno orožje

Besedilo: Viktor Luskovec
nedelja, 1. januar 2006 / 05:00

Generalpodpolkovnik Albin Gutman je osrednja osebnost Slovenske vojske in našega obrambnega sistema. Danes devetinpetdesetletni Gutman, po osnovni izobrazbi šolski pedagog, ki je za svoje dolgoletno delo v vojski in na obrambnem področju prejel že vrsto najvišjih vojaških in državnih odlikovanj in priznanj, med njimi tudi francosko legijo časti, se je letos znova zavihtel na položaj načelnika generalštaba Slovenske vojske, ki ga je sicer zasedal že sredi devetdesetih letih. Pred tem je bil namestnik tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše in njegov državni sekretar za obrambo. Leta 1998 se mu je tretja Drnovškova vlada zahvalila za sodelovanje, Gutman pa je promoviral v glavnega inšpektorja obrambnih sil, pred zmagovito vrnitvijo v generalštab je bil ministrov vojaški svetovalec.

Naloge in dolžnosti sedanjega načelnika generalštaba bodo morda še zahtevnejše od tistih, ki jih je opravljal v obdobju nastajanja Slovenske vojske. Iz današnje perspektive se zdi, da je Slovenska vojska marsikje zašla v slepo ulico. V tem okviru seveda niso samo nakupi orožja dvomljivega slovesa, pač pa tudi medsebojni odnosi in motiviranost poklicnih vojakov in častnikov. Slovenska vojska, ki je na začetku imela le nekaj sto zaposlenih, ima zdaj skoraj 7.500 zaposlenih. Malo v primerjavi ne samo z armadami držav, ki krojijo politični zemljevid sveta, temveč tudi z armadami naših sosed. In ogromno v primerjavami s težavami in problemi, ki so se nakopičili v petnajstih letih nastajanja in povzročili erozijo ugleda Slovenske vojske.

Kakšno je varnostno-politično stanje v državi?

»Slovenska vojska je od leta 2004 sestavni del vojaške zveze Nato, zaradi česar je zdaj potrebno gledati drugače kot prej. Varnostna situacija v svetu se bistveno razlikuje od tiste izpred poldrugega desetletja. Danes se soočamo v glavnem z različnimi asimetričnimi grožnjami.«

Slovenska vojska je v petnajstih letih prehodila zanimivo pot, vendar se navkljub vloženim sredstvom in profesionalizaciji pojavljajo dvomi o njeni sposobnosti?

»Včasih je malce težko razumeti, da Slovenska vojska opravlja drugačne naloge, ki jih je imela nekoč. Po zakonu o obrambi ima Slovenska vojska formalno še vedno naloge, kot jih je imela pred vstopom v vojaško zvezo Nato. Naša najpomembnejša naloga je bila in je še vedno obramba države, tako da dvomov o sposobnosti naše vojske ne vidim. Je pa res, da je razvoj Slovenske vojske zelo zanimiv, pri čemer je treba takoj povedati, da očitki, da se za vojsko daje izredno veliko denarja, niso utemeljeni. Slovenska vojska nastaja od leta 1990, poudarek je na besedi nastaja. Temeljna značilnost naše vojske je, da ni imela kakšnega posebnega težkega orožja. Če hočemo imeti vojsko, ki bo sposobna opravljati z zakonom določene naloge, je takšno orožje potrebno nabaviti. Živimo v obdobju, ko se razvoj orožja izredno hitro spreminja, prav tako pa tudi različne oblike ogrožanja. Temu toku je treba slediti. Pred petnajstimi leti ni nihče niti govoril o oklepnikih, ki bi jih poganjala kolesa in ne gosenice. Orožja so se v tem obdobju bistveno spremenila. Oprema mora biti takšna, da vojaka čim bolje zaščiti in mu nudi vse potrebno, da bo preživel. Vojaška oprema in sodobno orožje so na razpolago in so izredno draga.«

Imeli smo tanke.

»Seveda, imeli smo tanke in jih imamo še sedaj. Vendar je to orožje namenjeno za povsem drugačen način bojevanja kot oklepniki. Tank je težko ofenzivno orožje, ki je namenjeno aktivnemu delovanju po bojišču, torej za neposredne napade. Ta način se v svetu občasno še pojavlja, zaradi česar se tankom ni odrekla nobena armada, vključno z našo. Z oklepniki, ki sodijo med lahka oklepna sredstva, ne nadomeščamo tankov. Oklepniki so prvenstveno namenjeni za izvajanje različnih operacij zoper nasprotnika, ki nima težkega orožja, predvsem v mirovnih operacijah. Danes ne boste nikjer na svetu našli vojske, ki ne bi svojega vojaka zaščitila z ustreznim oklepom in ga oborožila z ustrezno tehniko, ki mu v nekem spopadu omogoča preživetje.«

Ali predčasni umik posodobljenih tankov iz Slovenske vojske ni povezan z nabavo oklepnikov?

»Ne, v tem primeru ni skupnega imenovalca. Skupna točka je morda le v tem, da se je spremenil način bojevanja. Zdaj ne potrebujemo več tako izrazito ofenzivnega orožja, kot je tank. Množičnost tankov, ki je v preteklosti pomenila najštevilnejše orožje, je danes mnogo manjša. Vse oborožene sile so tankovske enote zmanjšale na minimalno število, ki še omogoča učinkovito uporabo. Mi naših tankov nismo izločili iz Slovenske vojske…«

… ampak ste jih predčasno upokojili?

»Ne, tudi upokojili jih nismo. Z reorganizacijo enote, ki je bila prej v celoti profesionalizirana, smo jo ustrezno zmanjšali tako, da tankovska tehnika ostane v funkciji. Zdaj nimamo več tankovskega bataljona s šeststo vojaki, če tako rečem, ampak enoto s sto petdesetimi ljudmi, ki skrbijo, da se tehnika vzdržuje v kondiciji in nadaljuje usposabljanje. Slednje se izvaja ob vikendih, v usposabljanje pa so vključeni pogodbeni rezervisti.«

Govorimo o tankih, ki izvirajo iz nekdanje JLA.

»Tanki, ki jih imamo, niso zadnja stopnja tehničnega razvoja, kot so ameriški abrams, francoski leclerc ali nemški leopard. Je pa to orožje iz nekdanje JLA, ki smo ga v zadnjih desetih letih posodobili in je še vedno uporabno.

V obdobju od 2005 do 2010 se bo proračun glavnih programov po programski strukturi SOPR povečal s 110 milijard tolarjev na skoraj 180 milijard v letu 2010 oziroma s 460 milijonov evrov na skoraj 750 milijonov evrov. Obseg sredstev, ki so oziroma bodo namenjena za vojsko, bo v zelo kratkem obdobju skokovito narasel na 2 odstotka BDP.«

Ali je skoraj 80-odstotno povečanje sredstev v šestih letih ustrezno oziroma koliko sredstev dejansko potrebujete?

»Za preoblikovanje in modernizacijo Slovenske vojske je potrebno zagotoviti ustrezna finančna sredstva. Tako je ministrstvo za obrambo pri pripravi obrambnih proračunov za obdobje od leta 2001 do 2005 zaradi večje preglednosti uveljavilo nov projektni pristop pri predlogih za delež bruto domačega proizvoda (BDP), namenjenega obrambi. Sestavni del predlogov je bilo tudi ciljno načrtovanje obrambnih izdatkov za kakovostno izvajanje z zakonom določenih nalog za obdobje od leta 2001do 2005 na temelju ocenjevanja potreb obrambnega sistema, zlasti Slovenske vojske. Veljavno načrtovanje postopne rasti deleža BDP za obrambne potrebe predvideva rast z 1,49 odstotka BDP leta 2002 na 2,0 odstotka BDP leta 2010. Sedanji odstotek znaša 1,69 odstotka BDP.«

Zakaj povprečen davkoplačevalec dobi občutek, da se za Slovensko vojsko kupuje v glavnem drugorazredno vojaško opremo in orožje, ki je po svojih lastnostih bodisi neprimerna, zastarela ali tudi neuporabna?

»Vsa vojaška tehnika in oprema, ki je bila kupljena, je izpolnjevala vsa merila in standarde, ki jih mora imeti katera koli oprema ali orožje, da jo lahko uvedeš v vojsko. Kar se tiče orožja, ki smo ga kupili od leta 1991 dalje, je danes težko ocenjevati, zakaj smo ga takrat kupili. Prvič, takrat je v naši neposredni bližini, le dvajset kilometrov od državne meje s Hrvaško, divjala vojna, in ni bilo nobenega jamstva, da se vojna ne bo razširila na slovensko ozemlje. Nobene garancije ni bilo, da Slovenska vojska na takšen ali drugačen način ne bo potegnjena v državljansko vojno na območju nekdanje Jugoslavije. Zaradi embarga nismo mogli kupiti najsodobnejšega orožja, pač pa smo nabavili tisto orožje, ki je bilo takrat na voljo in je izpolnjevalo pogoje.«

Orožje, ki je bilo pod ministrom Jelkom Kacinom kupljeno v Izraelu, je naletelo na ostro kritiko, zlasti nakup havbic?

»Pri havbicah, ki so naše edino artiljerijsko orožje, je edini očitek ta, da ni samovozno. Sicer pa ima to orožje popolnoma enake tehnične lastnosti kot havbice, vgrajene na samovozno vozilo. Havbice so še vedno uporabne, z njimi pa lahko odgovorimo na grožnjo večjo od 10 kilometrov, česar prej ni bilo mogoče. S havbicami pa smo lahko podprli naše enote, ki so bile skorajda izključno pehotne.«

Podobna je zgodba z raketnim sistemom roland II, ki naj bi bil za slovenske razmere neuporaben?

»Raketni sistem roland II je edini raketni sistem, ki ga imamo za obrambo slovenskega zračnega prostora. Igla in osa sta prenosni protiletalski orožji, ki sta namenjeni za oborožitev vojakov in nista povezani v sistem, ki omogoča nadzor zračnega prostora. Te stvari smo pripeljali do stopnje, da smo vsaj imeli neko vrsto orožja, ki še omogoča ustrezno delovanje.«

Tudi pri sedanji nabavi oklepnikov 8-krat 8 ne gre brez očitkov?

»Oklepniki 6-krat 6, ki smo jih kupili pred leti, niso bili sporni iz nobenega vidika. Oklepniki 8-krat 8 pa so postali predmet razprav, ker je bil izbran najugodnejši ponudnik. V ilustracijo naj navedem, da so nam pred časom očitali, da smo po nepotrebnem kupili vozila hummer, češ da bi na trgu lahko kupili bistveno cenejša vozila brez oklepne zaščite. Kritika je potihnila šele po lanskem dogodku v Afganistanu, ko je vozilo Slovenske vojske zapeljalo na mino. Hummer je bil popolnoma uničen, posadka pa je preživela zahvaljujoč ustrezni oklepni zaščiti. Če bi imeli slabše vozilo, vojaki ne bi preživeli. Oklepna zaščita je tudi jamstvo za preživetje vojakov na bojišču. Sama pločevina je razmeroma poceni, vse drugo je drago. Nekatere države so to že zdavnaj spoznale in na kriznih območjih v Afganistanu in Iraku uvajajo cele sisteme pasivne in aktivne oklepne zaščite. Vse to pa je povezano z dodatnimi stroški, ki niso poceni.«

Ali imate vpliv na izbiro orožja?

»Imamo, seveda imamo. Vojska izbere ustrezno orožje, zatem pa v skladu z zakonodajo stečejo postopki za izbor najugodnejšega ponudnika. Najugodnejši je tisti, ki je po eni strani najcenejši in daje največ rezultatov v smislu koristi slovenskemu gospodarstvu, po drugi strani pa zadostuje vsem tehničnim merilom. Nabava oklepnikov je precej draga stvar. To vsi vemo. Če v ceno vključimo varnost vojakov in uporabnost vozil, lahko ugotovimo, da cena potem ni več tako visoka. Vozila bodo v uporabi najmanj 25 let, nudila bodo zelo dobro zaščito celotni posadki, oborožena pa bodo z orožjem, ki bo omogočalo bojne delovanje in omogočalo preživetje vojakov na bojišču.«

Zakaj potrebujete toliko oklepnikov?

»Saj jih ne potrebujemo toliko. Vedno se govori, da je to veliko število, nihče pa se ne vpraša, kako smo prišli do te številke. To je število, ki je potrebno za opremo dveh bataljonov. In nič več. Vsi vemo, da ima bataljon tri do štiri čete, vsaka četa tri do štiri vode. Vsak vod ima povsod po svetu štiri oklepnike, potem pride še poveljniško vozilo v četi, vozila podpore in tako naprej. Na koncu lahko ugotovimo, da pravzaprav ne gre za tako veliko število oklepnikov. Res se zdaj v javnosti pojavljajo vprašanja, ali je to število veliko ali majhno, v resnici pa jih ni niti za eno brigado.«

Zakaj ravno dva bataljona?

»Naša država se je obvezala, da bo do konca leta 2012 zagotovila pod skupnim poveljstvom Nata dve bataljonski bojni skupini. To je prispevek naše države k skupni pripravljenosti vojaške zveze Nato. Bistvena razlika med prejšnjim nabornim sistemom in sedanjo profesionalno vojsko je, ali hočemo imeti 60.000 vojakov, ki bodo opremljeni s puškami, ali pa dva sodobno opremljena motorizirana bataljona s profesionalnimi vojaki.«

Zakaj boste legendarno avtomatsko puško kalašnikov zamenjali z malo znano belgijsko puško F 2000?

»Nekje sem prebral, da Slovenska vojska izloča najboljšo puško na svetu, govorimo o avtomatski puški kalašnikov. To seveda ni res. Morda je ta puška nekoč res bila najboljša na svetu, danes pa je daleč od tega. Morda je najštevilnejša, vendar to ni merilo kakovosti. Potem smo brali, da smo kupili puško, ki je pravzaprav nima nobena država v svoji oborožitvi, kar prav tako ni res. Zatem so nas v nekaterih medijih poučili, da bi morali kupiti puško znamke Heckler & Koch, zamolčali pa so, da tega orožja v zadnjih letih nihče ne kupuje. V svetu je veliko orožij iz različnih obdobij, ki so bila narejena za določene potrebe in ga ni moč več razvijati. Razvoj gre nezadržno dalje, belgijska puška F 2000, za katero smo se odločili, pa je puška, narejena za sodobne oblike vojskovanja. V primerjavi z drugimi ima celo vrsto prednosti, začenši z možnostjo enoročne uporabe in enostavnejšim vzdrževanjem, dala pa je enake ali celo boljše rezultate. F 2000 ima že prostor za energijske celice, kar pomeni, da se vanjo lahko vgradi vsa novodobna tehnologija, ki je vezana predvsem na merilne naprave in zaščito orožja pred zlorabami. Če povežemo vse skupaj, se pravi, puške, oklepnike, helikopterje in vso opreme, ki jo imamo, bomo imeli dejansko zelo dobro in sodobno opremljenega vojaka. Poudariti je treba, da naša oprema z ničimer ne zaostaja za opremo drugih vojska.«

Res, kdaj bomo potemtakem dobili prvo sodobno vojaško letalo?

»Kot načelnik generalštaba Slovenske vojske imam na voljo en sam odgovor: Slovenska vojska nima nobenih izjem pri obrambi države in je dolžna poleg kopna braniti tudi zračni prostor in morje. Drugo pa je vprašanje, kako to izvesti. Odgovor ni tako preprost. Zaenkrat je to rešeno z lastnim radarskim nadzorom slovenskega zračnega prostora in dogovorom z italijansko vojsko za morebitno posredovanje z letali. Razen demonstracijskega preleta dveh italijanskih lovcev ni bilo drugih preverjanj o delovanju te rešitve. Do leta 2012 ni predvideno, da bi nabavili kakšno lovsko letalo. Nasprotovanja nabavi lovskih letal dostikrat temeljijo na populističnih ocenah, češ da je Slovenija premajhna za tovrstna letala in da se jih ne moremo privoščiti. To seveda ni res in gre za čiste špekulacije. Mislim, da bomo morali v naslednjem obdobju pripraviti temeljit strokovni nasvet za obrambnega ministra. Predlog bomo oblikovali na podlagi tehtnih zaključkov. Tukaj ne gre samo za želje, ali bomo imeli sodobne lovce ali ne. To je pravzaprav nepomembno. Pomembno je, kako bomo organizirali nadzor in obrambo zračnega prostora. V naslednjih letih bomo morali poiskati pravo pot, ki bo po eni strani najučinkovitejša, po drugi strani pa najcenejša. Sami pa veste, da je kompromis nujen.«

S šolskimi letali pilatus smo zaenkrat hodili predvsem po najcenejši poti?

»V danih razmerah je bilo to največ, kar smo lahko dosegli. Letala pilatus so bila prvenstveno namenjena šolanju pilotov. Z njimi smo okrog 85 pilotom Slovenske vojske omogočili, da ostanejo v kondiciji in ne izgubijo stika z letenjem.«

Vse to veliko stane, vlada pa vam je letos zaradi proračunske luknje omejila sredstva?

»Obrambni minister nam je naložil, naj v okviru razpoložljivih sredstev uresničimo vse ključne cilje, ki smo jih dali zavezništvu. To bomo lahko naredili, noben cilj ni zaradi tega ogrožen. To ne pomeni, da bomo z manj denarja naredili isto, ampak smo nekatere roke podaljšali, v nekaterih primerih tudi na obdobje po letu 2012.«

Ali bo varčevalni program ogrozil sodelovanje Slovenije v mirovnih misijah?

»Ne, vsi ključni cilji bodo uresničeni, vključno z zagotovitvijo bataljona za mirovno misijo na Kosovu. Enota za radioaktivno, kemično in biološko obrambo, ki je v sestavi sil za hitro posredovanje Nata, in je že uspešno izvedla certifikacijo na mednarodnih vajah na Češkem in Madžarskem. V nekem trenutku bo v mirovnih operacijah po svetu sodelovalo okrog 1.000 pripadnikov Slovenske vojske.«

Ali so mirovne operacije perspektiva Slovenske vojske?

»Mir v svetu se danes zagotavlja z odpravljanjem kriznih žarišč po svetu oziroma zagotavljanju miru na teh območjih. Manj miru v Bosni in Hercegovini danes pomeni manj miru v Sloveniji, Evropi in svetu. Izkušnje, ki jih dobivamo na tem področju tako z vidika vojskovanja, organizacije in klasičnega življenja, je moč dobiti samo na bojiščih mirovnih misij. Oznaka mirovna misija je sicer zelo prijeten za ušesa, v resnici pa je življenje tam vse prej kot mirno. Tam, kjer sodeluje vojska, je praviloma bojišče, vsaka mirovna misija pa se lahko hitro sprevrže v neposredni vojaški spopad. Vojaki morajo biti na to pripravljeni in ustrezno izurjeni.«

Ali so ustrezno pripravljeni?

»Rezultati slovenskih pripadnikov mirovnih misij, kjer koli so že delovali, so izjemno dobri. Imajo zelo visoke ocene, so dobro izurjeni, močno motivirani in kvalitetno opravljajo svoje naloge. Sicer pa se dobro zavedamo, da naši vojaki ne odhajajo na tako imenovani mirovni turizem. Zato smo v zadnjem času začeli uporabljati ustreznejši izraz – OKO ali operacije kriznega odzivanja.«

Kakšen je povprečni dan pripadnika Slovenske vojske na mirovni operaciji?

»Verjamem, da se širša javnost sploh ne predstavlja, kakšen je povprečni dan na mirovni operaciji. Zjutraj se posadka odpelje iz vojaške baze, ki je nekje na Kosovu ali v Afganistanu, v patruljo. Kamor koli pride, ne naleti na ne vem kako topel sprejem. Morajo biti izjemno potrpežljivi do vsega okolja, ki tam vlada, na koncu dneva pa se vrnejo v bazo, kjer vemo, da so pogoji bivanja precej asketski.«

V obrambnem sistemu ste zasedali veliko najvišjih položajev in dejavno sodelovali pri njenem nastajanju. Slovenska vojska ima danes nekaj manj kot 7.500 pripadnikov, po oborožitvi in opremi pa je v primerjavi z drugimi državami precej skromna. Ali ste razočarani nad tem in ste pričakovali bolj učinkovito vojsko?

»Slovenska vojska je v teh petnajstih letih doživela temeljito preobrazbo, saj smo do leta 2003 imeli naborniški sistem, zdaj pa imamo poklicno in tudi že profesionalno vojsko. Sistem, po katerem smo prej imeli 70.000 vojakov, zdaj pa le še desetino nekdanje številke, je drugačen. Verjamem, da je bil prehod za marsikoga tudi težak, vendar je sedanja vojska bistveno bolje opremljena in mnogo bolj izurjena. Naborniki so pač opravljali samo naloge usposabljanja in varovanja, medtem ko sedanja opravlja klasične bojne naloge. To je tisto, kar res naredi vojaka. Ni se spremenil samo odnos do vojaka, ampak tudi vojak sam. Sodobni vojak mora biti bistveno bolj usposobljen, več mora znati in biti bolj motiviran. Če ne bi bili motivirani, teh nalog preprosto ne bi mogli opravljati.«