Pri obrambi domovine nismo več sami

Slovenska vojska letos praznuje 15. obletnico ključnih dogodkov, ki so povezani z osamosvojitvijo slovenske države in njenim nastankom.

Imeti lastno vojsko so bile skozi zgodovino našega naroda sanje nešteto generacij. To ni pomenilo zgolj vojaške sile, ampak tudi lastno državo. Pred dobrimi petnajstimi leti so se sanje uresničile. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 smo najprej dobili zametke lastne vojske, leto kasneje pa še lastno državo. Pred dvema letoma smo doživeli prelomnico: Slovenija je postala članica EU in vojaške zveze Nato. In nič več ni bilo tako, kot je bilo, bi lahko rekli. Lastno vojsko, samo našo, slovensko, smo imeli dobrih dvanajst let.

Slovenska vojska je nastala pred okroglim poldrugim desetletjem iz nekdanje teritorialne obrambe, njena zasnova nacionalne obrambe, ki je bila oblikovana po vzoru zahodnih držav, pa se je izoblikovala v poosamosvojitvenem obdobju do spomladi leta 1994. Arhitekt takratne temeljna usmeritve po izgradnji sodobne vojske, ki bi bila primerljiva z vojskami zahodnih držav in bi bila sposobna opravljati naloge nacionalne obrambe novo nastale države Slovenije v spremenjenem mednarodnem varnostnem okolju, je bil zdajšnji premier Janez Janša. Spomladi 1994 je bil Janša kot tedanji obrambni minister v drugi Drnovškovi vladi odstavljen zaradi afere Depala vas. Takoj zatem se je začelo širokopotezno oboroževanje Slovenske vojske. Po načrtu, ki ga je prej pripravil tedanji obrambni minister Janša.

Kadrovski pretresi na najvišjih položajih v slovenskem obrambnem sistemu so nemara botrovali temu, da je Slovenska vojska očitno marsikje zašla v slepo ulico. Na položaju obrambnega ministra se je namreč v dobrih dvanajstih letih zvrstilo kar osem ministrov, po Janezu Janši (SDS), ki je funkcijo opravljal dvakrat, so se na vročem stolčku zvrstili: Jelko Kacin (LDS), Tit Turnšek, Alojz Krapež, Alojz Marinček, Franci Demšar (vsi štirje SLS), Anton Grizold (LDS) in Karl Erjavec (DeSUS). Le Janša, Kacin in Grizold so bili po osnovni izobrazbi obramboslovci.

Generalštab Slovenske vojske se je navkljub kadrovskemu prepihu, ki veje na obrambnem ministrstvu, izkazal za eno od trdnejših ustanov v državi. Na položaju načelnika generalštaba so se v slovenskem Pentagonu v petnajstih letih zvrstila le štiri imena oziroma pol manj od ministrov: generalmajor Janez Slapar, generalpodpolkovnik Albin Gutman, generalpodpolkovnik Iztok Podbregar in generalmajor Ladislav Lipič. Generala Slapar in Lipič sta kariero po sili razmer nadaljevala na diplomatskem parketu, general Podbregar, ki se je z oktobrom umaknil v univerzitetne kroge, se je pred leti zavihtel na položaj svetovalca za nacionalno varnost, kasneje pa prevzel vodenje osrednje varnostne in obveščevalne agencije Sova.

»Petnajst let je za razvoj sodobne vojaške organizacije dokaj kratko obdobje. Kljub temu smo v Sloveniji v tem času zgradili vojsko, jo dograjevali, posodabljali in usposobili,« je prepričan slovenski vojaški vrh. Med vojskami držav zavezništva je Slovenija polnopravna članica s pravico odločanja o skupni varnosti, med vojskami držav članic EU pa je Slovenska vojska s partnerji z visokim vojaškim znanjem in vrednotami, ki jih postavlja v vrh zaupanja. Po zagotovilih odgovornih Slovenska vojska zagotavlja kakovostno nacionalno varnost, prav tako pa z vojaki sodeluje v mednarodnih operacijah za podporo miru ter humanitarnih operacijah v tistih delih sveta, kjer je to (najbolj) potrebno.

Vojna

Dosedanji razvoj Slovenske vojske lahko razvrstimo v več obdobij. Prvo obdobje razvoja je bilo obdobje osamosvajanja Slovenije (1990-1991). Z oblikovanjem Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) ter Teritorialne obrambe (TO) kot oborožene sile slovenske države, je imela takratna TO kot obrambna sila Slovenije temeljno nalogo, da zaščititi izvedbo plebiscitne odločitve državljank in državljanov za samostojno Slovenijo. TO, ki jo je vodil kasnejši generalmajor Janez Slapar, je imela takrat v svoji sestavi republiški štab teritorialne obrambe (RŠTO) s prištabnimi enotami, sedem Pokrajinskih štabov teritorialne obrambe (PŠTO), na novo oblikovana območna poveljstva ter dva učna centra, prvega v Pekrah pri Mariboru in drugega na Igu pri Ljubljani. Ustanovljena sta bila spomladi leta 1991. Na začetku poletja so pripadniki slovenskih oboroženih sil ob napadu JLA doživeli ognjeni krst.

»Leta 1991 se ni ponovil zmagoviti, prelomni 9. maj 1945. Nasprotno, dejansko ni bilo dneva, o katerem bi bilo mogoče govoriti kot o koncu vojne. Šele kasneje se je pokazalo, da je bila vojna na Slovenskem končana 7. julija 1991. V večini slovenskih krajev so bojni spopadi ponehali 2. julija zvečer, z nezmanjšano srditostjo so se nadaljevali na Štajerskem. Razvoj dogodkov se je razpletel s sprejemom Brionske deklaracije. Ta v vrstah TO ni bila sprejeta z navdušenjem,« je v knjigi »Obranili domovino« zapisal Janez J. Švajncer.

»Besedilo, kot ga je bilo mogoče razumeti, ni zahtevalo samo konec spopadov, marveč tudi vrnitev jugoslovanskih oznak na slovenske meje, vrnitev zaplenjenega orožja in opreme JLA in še kaj, kar so pripadniki TO razumeli kot izničenje vsega, kar so Sloveniji priborili z orožjem,« se je burnih časov, med katerimi so se pripadniki TO in policije morda malce premalo zavedali diplomatskih veščin, spominjal Švajncer. »Kasnejši razplet dogodkov je potrdil pravilnost podpisa Brionske deklaracije in zmago Slovenije v vojni, toda besedilo je bilo sprva res mogoče razumeti kot umik Slovenije na njeni poti k suverenosti in kot izničenje priborjenega,« je sklenil Janez J. Švajncer.

Konec vojne je bil po njegovih besedah tako daleč od predstave o vojnah, da marsikdo v stalni sestavi TO ni verjel, da je res že konec. V primerjavi z NOB, ki je bila »prava vojna«, polna trupel, nasilja, ruševin, trpljenja, je šlo leta 1991 »vse preveč zlahka in prehitro, kot da ni bilo dovolj že to, kar se je zgodilo«. Pot za nastanek in razvoj Slovenske vojske je bila odprta.

V obdobju po osamosvojitvi Slovenije, ki je trajalo do pomladi 1994, je bila oblikovana nacionalna obramba po vzoru zahodnih držav. Oblikovani so bili učni centri in enote rodov ter brigad TO. Poklicni del vojske se je povečal predvsem v tistih enotah, ki so imele v svoji sestavi zahtevnejše oborožitvene sisteme, s tem pa je bilo povezano tudi zahtevnejše usposabljanje vojakov na služenju vojaškega roka. Takratna temeljna usmeritev je bila zgraditi sodobno vojsko, ki bi bila glede organizacijske strukture, kadrovske sestave, opremljenosti, usposobljenosti ter izurjenosti primerljiva z vojskami zahodnih držav in ki bi bila sposobna opravljati naloge nacionalne obrambe novo nastale države Slovenije v spremenjenem mednarodnem varnostnem okolju. Vodenje generalštaba Slovenske vojske je prevzel Albin Gutman, nekdanji namestnik obrambnega ministra, državni sekretar za obrambo in poveljnik dolenjskega pokrajinskega štaba TO.

Od aprila 1994 do 29. marca 2004, ko je Slovenija postala polnopravna članica vojaške zveze Nato, je bilo obdobje izvajanja programa zveze Nato Partnerstvo za mir. Slovenija se je vanj vključila v začetku leta 1994. Z novim zakonom o obrambi iz leta 1995, so bile v naslednjih letih obrambne sile Slovenije deležne nekaterih organizacijskih in drugih sprememb.

Iskanje koncepta

Leta 1998 je Slovenska vojska začela z reorganizacijo svojih sil s ciljem vzpostaviti majhno, sodobno in učinkovito vojsko, ki bo sposobna delovati tako pri zagotavljanju nacionalne obrambe kot tudi v mednarodnih obrambnih povezavah. Nadaljnji razvoj nacionalne obrambe in Slovenske vojske se je postopno preusmeril iz samostojnega zagotavljanja nacionalne obrambe k zagotavljanju partnerskih ciljev. Razvoj obrambnih sil Slovenije je takrat potekal v smeri zagotavljanja zmogljivosti Slovenske vojske za delovanje, ki je vključevalo usposabljanje, vaje in sodelovanje slovenskih vojakov v operacijah v podporo miru. V naslednjih letih so sledile še nekatere spremembe. Da bi lahko Slovenska vojska v prihodnosti izvajale vse začrtane naloge, kot so sposobnost primernega odziva na vse oblike vojaškega ogrožanja in uresničevanja mednarodne obveznosti Slovenije na vojaškem področju, je morala doseči primerno opremljenost in usposobljenost za opravljanje svojih nalog. Posledica preoblikovanja in modernizacije Slovenske vojske je bila sprememba v njenem obsegu in strukturi.

Vse več oporečnikov, zdravstveno nesposobnih in začasno nesposobnih nabornikov, neugodni demografski trendi in nenazadnje prepričanje slovenske populacije o nepotrebnosti vojske, je privedlo k izvajanju ukrepov za izboljšanje pripravljenosti Slovenske vojske. Sledil je hiter prehod iz naborniške v poklicno vojsko, dopolnjeno s pogodbeno rezervo. Tako kot v drugih zahodnoevropskih državah, so tudi v Sloveniji ti dejavniki v začetku vplivali le na razmišljanje, kasneje pa tudi na samo izvedbo novega sistema popolnjevanja oboroženih sil Slovenije.

Nato

V obdobju po vključitvi v zvezo Nato je bilo na obrambnem področju storjen premik naprej. Julija 2004 je državni zbor sprejel resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2015. Odločitev o oblikovanju poklicne vojske, dopolnjene s pogodbeno rezervo, je bistveno vplivala na spremembo strukture, organiziranosti in obsega Slovenske vojske ter na upravljanje s človeškimi viri. Za oblikovanje vojaške organizacije, osnovane na stalni in rezervni sestavi, ki bo sposobna za izvajanje vseh poslanstev in nalog znotraj nacionalne obrambe in zavezništva, je bil uveden projekt »Poklicna vojska«, dopolnjena s pogodbeno rezervo (PROVOJ). To je eden najpomembnejših in zelo kompleksnih projektov Slovenske vojske.

Po vstopu Slovenije v zvezo Nato razvija Slovenija predvsem tiste vojaške zmogljivosti, ki jih potrebuje za potrebe nacionalne vojaške varnosti in zavezništva kot celote. Tako je slovenski vojaški prispevek Natu glede na realne možnosti in potrebe Slovenije po obsegu manjši, vendar kakovosten. Slovenska vojska danes šteje skoraj 7.500 poklicnih pripadnikov in ima temu primerno število enot. V dveh brigadah dva motorizirana bataljona, oklepni bataljon, oklepno mehanizirani bataljon, artilerijski bataljon, inženirski bataljon, RBKO bataljon, poveljniško logističen bataljon, gorski bataljon in bataljon vojaške policije, v okviru poveljstva za podporo in poveljstva sil pa delujejo logističen bataljon, zdravstvena enota, letalska baza, helikopterski bataljon, bataljon zračne obrambe, bataljon za zveze, bataljon za zračni nadzor, mornariški divizion in obveščevalno izvidniški bataljon. Slovenska vojska premore tudi enoto za specialno delovanje in vrsto centrov, ki skrbijo za doktrino ter šolanje in usposabljanje.

Proces sodelovanja in prispevanja Slovenije Natovim zmogljivostim temelji na vzajemnosti. Medtem ko Slovenija zagotavlja zavezništvu pomembne zmogljivosti, pa zavezništvo zagotavlja Sloveniji ne samo stabilen varnostni okvir, ampak tudi tiste zmogljivosti, ki jih Slovenija potrebuje za zagotavljanje svoje varnosti, jih pa sama ne razvija. Z drugimi besedami, v obrambi domovine nismo več sami.