Linhart nas je prvi povezal z Evropo

Besedilo: Igor Kavčič
nedelja, 1. januar 2006 / 05:00

Radovljica in z njo Slovenija bosta dobila novo stalno razstavo o Linhartovem življenju in delu, poimenovano Anton Tomaž Linhart (1756-1795), imenitnik evropejski. Pogovarjali smo se z glavnima avtorjema, direktorjem Slovenskega gledališkega muzeja Ivom Svetino in direktorico Muzejev radovljiške občine Vereno Štekar - Vidic.

Razstavo o Linhartu, ki je bila v Radovljiški graščini postavljena pred več kot tridesetimi leti, je prerasel čas, drugačne pa so tudi zahteve današnjih muzejskih obiskovalcev. Ideja o novi postavitvi stalne razstave o Linhartu in času, v katerem je živel, je menda stara že nekaj let?

Verena Štekar-Vidic: »Razstava o Antonu Tomažu Linhartu je bila odprta 17. aprila 1974 v prvem nadstropju Radovljiške graščine. Pripravil jo je Slovenski gledališki muzej ob podpori Kulturne skupnosti Slovenije in Kulturne skupnosti Radovljica. Razstava se je dotaknila vseh področij Linhartovega delovanja, z nekoliko bolj poudarjenim literarno-zgodovinskim prikazom. V oskrbo so jo dobili Muzeji radovljiške občine (MRO). Ko sem leta 1995 nastopila prvi mandat direktorice tega zavoda, sem začela iskati možnosti, kako razstavo posodobiti, jo narediti bolj vabljivo za širok spekter obiskovalcev, ki sicer obiskuje druge muzeje v okviru MRO in predvsem, kako radovljiškim krajanom in občanom približati velikega rojaka, da ga bomo vzeli res za svojega, da se bomo z njim identificirali in z njim gradili »Linhartovo mesto«.«

Zasnova razstave o Linhartu, pomembnem radovljiškem meščanu in svetovljanu v času razsvetljene Evrope in hkrati prvem slovenskem dramatiku je že od vsega začetka potekala v tesnem sodelovanju MRO in Slovenskega gledališkega muzeja?

Verena Š.-Vidic: »Spomladi leta 2003 sva se z direktorjem Slovenskega gledališkega muzeja, Ivom Svetino prvič soočila in bila neverjetno enakih misli glede prenove razstave. Zavedajoč se bližajoče 250-letnice Linhartovega rojstva 11. decembra 2006, sva še isto leto v dogovoru o sodelovanju opredelila tri aktivnosti, s katerimi bi oba muzeja počastila obletnico: izid zbornika v letu 2005, nova stalna razstava v Radovljici leta 2006, v prihodnjem letu pa potujoča razstava in njena gostovanja v tujini. Pomena obletnice se je zavedla tudi Občina Radovljica, ki je razstavo o Linhartu in ureditev prostora zanjo v prvem nadstropju graščine umestila že v plan 2001–2006, pripravila projekt prenove tega nadstropja, kandidirala in pridobila za to tudi državna in mednarodna sredstva in začela z deli letos spomladi.«

Razstava naj bi bila razdeljena na tri dele. Kako bo po vsebini in obliki v vsakem od teh predstavljen Linhart?

Ivo Svetina: »Tridelnost razstave, oblikovna in vsebinska, izhaja tako iz prvotne razdelitve prostorov v prvem nadstropju Radovljiške graščine kot iz premisleka, kako kolikor toliko razvidno prikazati Linhartovo življenje in delo, drugo polovico 18. st., stoletja luči in razuma, Evropo in tedanjo Kranjsko, torej ozemlje današnje Slovenije, Linhartov stik z evropsko mislijo, ki so jo zaznamovali duhovi, kot so Kant, Voltaire, Rousseau, Montesquieu, Lessing, Goethe, Beaumarchais, Schiller, Mozart, Goldoni, Casanova, pa tudi vladarji, kot so bili Marija Terezija, Jožef II., Friderik Veliki, Katarina Velika, Ludvik XVI., in nenazadnje francoska revolucija ter ameriška osvobodilna vojna – stoletje, za katerega je npr. Phillipe Solers menil, da nam mora biti v tem stoletju za vzor, če hočemo, da sploh bomo! Zato smo prvi prostor poimenovali Svet in dom, drugega Zrela doba, to je obdobje petnajstih let (1780-1795), torej do Linhartove smrti, ko je ta veliki mož ustvaril toliko, kot ne pred njim ne za njim ni storilo ducat mož (!), in tretjega Linhart živi dalje, kar pomeni, da je kot oče slovenskega gledališča in dramatike »kriv« tudi za vse tisto, kar se je v dveh stoletjih in še malo več zgodilo s slovenskim gledališčem, iz katerega duha, če parafraziram Nietzscheja, se je rodil slovenski narod. Ker imamo ohranjene le pisne in tiskane dokumente o Linhartovem delu, njegove natisnjene knjige, spomenice in korespondenco z Martinom Kuraltom in lužiskosrbskim preroditeljem K. G. Antonom, kar vse bo prezentirano na razstavi, je bilo potrebno rekonstruirati duha tistega časa, pri čemer smo izhajali iz dejstva, da je Linhart v prvi vrsti človek gledališča, kljub temu da je njegova vloga zgodovinarja, arhivarja, knjižničarja, šolskega nadzornika, pesnika, prevajalca, skladatelja – neprecenljiva, kar pomeni, da gre za umetnost, katere značilnosti sta iluzija, da ne rečemo utvara, in minljivost. S pomočjo kombinacije tradicionalnih in sodobnih prijemov muzejske stroke, vitrin z razstavljenimi originali, kot video in avdio projekcij ter touch screenov bomo na 135 kvadratnih metrih ustvarili utvarni (iluzionistični) prostor, pravzaprav tri prostore, v katere bomo »shranili« predmetni in nepredmetni »spomin« na našega velikega razsvetljenca, moža, ki je zase menil, verjetno ne zaradi lažne skromnosti, da ne bo nikdar uvrščen med imenitnike Evrope. Kot je zapisal v pismu prijatelju Kuraltu, pa sta ga njegovo delo in njegov razsvetljenski duh, ki je z optimizmom in upanjem zrl na prihodnost Evrope, uvrstila med resnične imenitnike evropejske, zaradi česar smo tudi razstavo tako poimenovali. Linhart je za Slovence resnično pomembnejši, kot je Mozart za Avstrijce, saj nam ni podaril le genialnega umetniškega/glasbenega opusa, ampak nas popeljal na pot, na kateri smo iz naroda postali nacija s svojo državo in jezikom, ki mu je tudi Linhart pomagal postaviti neuničljivi temelj. Sestavni del razstave je tudi dokumentarno igrani film Helene Kodrove o Linhartu v produkciji Arsmedie in TV Slovenije.«

Nas njegova umestitev v Evropo tistega časa opozarja tudi na vzporednice med Slovenijo in Evropo takrat in danes?

Ivo Svetina: »Linhart ni bil le prvi slovenski meščan s plemiško vzgojo, kot ga je poimenoval Filip Kalan, ampak je bil predvsem prvi slovenski Evropejec! To je nesporno dejstvo, ki si ga moramo danes, ko smo že (bolj ali manj) enakopravni člani evropske družine, zapisati na naš prapor, in ga 2008, ko bomo v prvi polovici leta predsedovali Evropski uniji, nenehno ponavljati, čeprav bo to leto tudi 500-letnica Trubarjevega rojstva. 18. stoletje je bilo, kot bi dejali danes, stoletje »mobilnosti« ali razsvetljenskega nomadstva, ko so se veliki duhovi tedanje Evrope prosto gibali po Evropi in vzpostavljali vezi, ki jih danes razumemo kot same po sebi razumljive, če ne celo, da smo jih šele mi ustvarili. Eden najbolj razvpitih »nomadov« je bil tudi Casanova, s katerim se je, ko je bil le-ta izgnan iz Benetk in se je za nekaj časa ustavil v Trstu, dopisoval naš Žiga Zois. In ga vabil, naj ga obišče na gradu Brdo! Linhartovo relativno kratko bivanje na Dunaju, tedaj poleg Pariza in Berlina enem od evropskih središč, ga je povezalo s tedanjim aktualnim dogajanjem v evropskem gledališču, z znova odkritim Shakespearom, z viharništvom, s prevratnim Beaumarchaisom, ki je napovedoval francosko revolucijo in je s svojim Figarom vznemiril tudi Mozarta! Da bi kar najbolj plastično prikazali Linhartovo evropskost, lahko rečemo takole: da je Linhart izbral Beaumarchaisovega Figara za podlago za svojega Matička ni nikakršno naključje, kot je bil to morda Joseph Richter s svojo Die Feldmuehle, po kateri je nastala Županova Micka, saj je bil Beaumarchais prevratni avtor, La Folle Journee ou la Mariage de Figaro je bil prepovedan, njegov avtor pa zaprt. Torej ni temeljno vprašanje v tem, v kakšni meri je Linhartu uspelo Beaumarchaisovega Figara »ponašiti«, ampak kako to, da si je izbral prav tega revolucijo napovedujočega avtorja! In zato tudi ni nič čudnega, da je bil Matiček prvič uprizorjen šele 1848, v prav tako revolucionarnem letu.«

Hkrati, gospa Verena, vidite Radovljičane, ki živijo v Linhartovem mestu …

Verena Š.-Vidic: »Razstava ne sme biti sama sebi namen, pač pa mora ves čas dražiti našo radovednost, željo po spoznati več o času in prostoru, ki ga je Linhart živel. Muzealci moramo najti razumljive, nazorne odgovore na zastavljajoča vprašanja, kot na primer, kdo so bili Linhartovi sodobniki v Radovljici, kje so živeli, s čim so se ukvarjali, v kateri hiši na sedanjem Linhartovem trgu je bil mesar, kje krojač, kako je potekal pouk v šoli, kako so zdravili bolezni, kaj so jedli, kako so praznovali ... Verjamem, da bomo Radovljičani (pa ne le Radovljičani) šele tedaj, ko bomo raziskali to življenje našega mesta, Linhartov čas in njegovo delo šele prav razumeli, cenili in bomo nanj ponosni. Ne gre le za to, da se Radovljica imenuje Linhartovo mesto, ampak naj bi Radovljičani tudi vedeli, kaj to pomeni in morda ob določenih priložnostih to znali tudi pokazati sebi (in turistom) v veselje.

Letos je Občina Radovljica spodbudila in finančno podprla zanimiv projekt, ki so ga ob sodelovanju muzeja izvedli študentje Oddelka za tekstilstvo Naravoslovno-tehniške fakultete iz Ljubljane z mentoricama prof. Vesno Ilgo Gabrščik in Olgo Marguč. Izdelali so devetnajst kostumov Radovljičanov druge polovice 18. stoletja. Trije so predvideni za razstavo, nekaj za uprizoritev dogodka, ko je Linhart kot šolski nadzornik obiskal radovljiško šolo, nekaj za potujočo razstavo ali v druge promocijske namene. Idealno bi bilo, ko bi si Radovljičani omislili kopije in bi si ob določenih temu namenjenih dnevih v letu igrali svoje vloge. Linhartovo mesto smo že začeli živeti z muzejskimi delavnicami (gledališko, glasbeno in likovno), v katerih zaenkrat aktivno sodelujejo zaključene šolske skupine. Vodijo jih zunanje mentorice Alenka Bole Vrabec, Aleksandra Vremšak in Biserka Mandelc Mertelj. Seveda pa iz zgodovinskih osnov, ki jih ponujajo muzeji, mesto lahko razvija in trži še mnoge druge aktivnosti. Gre za to, da Radovljica postaja zanimiva zaradi svoje edinstvene zgodbe. Po svetu in v Sloveniji najdemo podobne spomenike stavbne dediščine, kot so v Radovljici, tisto, kar jih dela drugačne, pa je njihovo okolje in zgodovina. Zgodba, ki jo lahko s svojim znanjem plete radovljiški muzej okoli Linharta in starega mesta, je prav gotovo tista, ki Linhartovemu trgu z mogočno graščino lahko daje žlahtnost in pravo vrednost, da vabi turiste, poslovneže in druge, ki hočejo v posebnem miljeju kaj doživeti in so to pripravljeni plačati. Seveda pa se moramo te vsebine najprej zavedati predvsem tisti, ki želimo zgodbo in prostor tako ali drugače prodajati (ne razprodajati).«

Sta kot avtorja razstave že znanemu o Linhartu in njegovem času dodajala tudi nova dognanja o njem in njegovem vplivu na današnji čas? V mislih imam tudi obsežen zbornik, ki ste ga izdali konec preteklega leta?

Ivo Svetina: »Težko je k temeljitim raziskavam, ki so jih pred desetletji opravili Gspan, Kalan, Zupančič, Zwitter dodati res kaj tehtnega, vendar se je že pri omenjenem zborniku pokazalo, da je bilo 20 avtorjev pripravljenih znova »vzeti v pretres« Linhartovo dediščino in jo znova premisliti, pa naj gre za njegovo mladostno žaloigro Miss Jenny Love, ki je, ne glede na to, da je napisana v nemščini, prva slovenska drama in celo tragedija, ali za almanah Blumen aus Krain, da ne govorimo o njegovem delu na področju arhivarstva, knjižničarstva, šolstva, državnega uradništva in – zgodovinopisja. Da je Linhart prvi »profesionalni« zgodovinar, sicer ni »odkritje«, je pa nesporno dejstvo, ki se ga moramo zavedati v vseh njegovih pomenih in razsežnosti, pa čeprav mu dela ni uspelo dokončati. Morda bi lahko rekli takole: »Žal« je Linhart širši javnosti znan le kot avtor Micke in Matička, torej dveh komedij, tako rekoč ljudskih veseloiger! Kar za »resne« ljudi, za tako imenovano zdravo pamet pomeni, da je nekakšen »komedijant«, za komedijante pa je že Marija Terezija menila, da so navadna drhal! In morda so vsi naši napori v zvezi z obeležitvijo 250-letnice rojstva tega »žlahtnega meščana« usmerjeni k temu, da bi kar najširšo javnost, ne le domačo, ampak tudi tujo opozorili na to, da smo v času, ko je genialni Mozart navduševal Evropo, naš Linhart napisal viharniško žaloigro Miss Jenny Love, ki jo mirne duše lahko postavimo ob bok Schillerjevim Razbojnikom. Leta 1782 je bila ta Linhartova drama objavljena v almanahu Nova nemška drama (ki je izšel v Münchnu) in bila, tako kažejo nekateri podatki, ki pa jih bo treba še preveriti, celo igrana v enem od münchenskih zasebnih gledališč. Z eno besedo: Linhart nas je prvi povezal z Evropo.«

Skupen projekt obeh muzejev pa je bil od vsega začetka odvisen tudi od sodelovanja z Občino Radovljica, Radovljiška graščina najprej namreč potrebuje temeljito obnovo …

Verena Š.-Vidic: »Pred dvema letoma je Občina Radovljica obnovila Linhartov trg in Šivčevo hišo ter stopila na pot revitalizacije mestnega jedra. To je spodbudno, hkrati pa se vsi zavedamo, da je to osnova, mesto pa resnično oživijo šele vsebine. Muzeji smo s projektom Linhartove razstave v soglasju z občino ponudili še eno od vsebin, če spomnim le na to, da k življenju trga že dolgo s svojimi zbirkami in aktivnostmi prispevata tudi drugi dve enoti MRO, Čebelarski muzej in Galerija Šivčeva hiša ... Z obnovo graščine je občina začela letos spomladi, potem ko je bil izdelan zahteven načrt prenove in ko so se iz prvega nadstropja izselili nekateri uporabniki.«

Obnova se je zavlekla, kar odprtje razstave premika v prihodnje leto.

Verena Š.-Vidic: »Radovljiška graščina je zanimiva uganka, ki se razkriva ob temeljitejšem posegu v njeno zidovje. V Zavodu za varstvo kulturne dediščine so se marsičesa zavedali že poprej, marsikaj pa se je odkrilo na licu mesta, ko se je izkazalo, da se lahko določeni zidovi podrejo, in se je razkrivalo, kaj je pravzaprav grof Thurn–Valsassina v 17. in 18. stoletju počel s prezidavami. Iz prvotno štirih prostorov, ki so bili v vzhodnem delu severnega trakta namenjeni Linhartovi razstavi, je po odločitvi stroke nastal en prostor. Priprave na razstavo so potekale vzporedno intenzivno pa že več kot leto prej. Arhitekt razstave Marjan Loboda je nekajkrat prilagodil načrt spremembam prostora, dokler niso bile odkrite še poslikave stropa in sten, ki so dokončno zamaknile razstavo v naslednje leto, saj njihovo restavriranje zahteva več mesecev. Ustavili smo dela, ki smo jih imeli dogovorjena s pogodbami. Odprtje smo prestavili na 11. december 2007. Do tedaj bomo pripravili še slikovit katalog s slovenskim in angleškim besedilom ter drugo promocijsko gradivo. Verjetno bomo načrt razstave spet nekoliko prilagodili. Verjamemo pa, da bo razstava v tem prostoru v sozvočju s poslikavami nazadnje zaživela v polnem sijaju.«

Razstava torej ostaja v predvidenem prostoru v graščini?

Ivo Svetina: »Ob nepričakovanem, zgolj dva meseca pred načrtovanim odprtjem razstave, odkritju stropne poslikave v 1. nadstropju Radovljiške graščine, v prostorih, v katerih smo od vsega začetka v dogovoru z Občino Radovljica snovali postavitev stalne razstave, kot avtorji razstave menimo, da je edino normalno in profesionalno, da Zavod najprej opravi svoje delo, ki bo po trenutni oceni trajalo od 6 do 8 mesecev. Stropne poslikave bodo v tem času ustrezno restavrirane, mi pa bomo ponovno prilagodili koncept postavitve razstave novim okoliščinam, zaradi česar je odprtje razstave prestavljeno v leto 2007, po vsej verjetnosti na 251-obletnico Linhartovega rojstva. Prepričani smo, da bo s poslikavami obogaten prostor, še toliko bolj primeren za našega velikega moža, za prvega Radovljičana! Za nas bo to še dodaten izziv, kako v naš koncept »razstave-gledališča« vključiti še stropno »kuliso«.«

Verena Š.-Vidic: »Zaradi veličine Linhartovega dela in pomena, ki ga Linhartu pripisuje naše mesto, ki se imenuje po njem, je za razstavo predvideni prostor v atraktivnem baročnem 1. nadstropju Radovljiške graščine (tam je tudi edini slovenski in mednarodno poznani Čebelarski muzej) tisti pravi prostor, s katerim mu bomo izkazali pravo spoštovanje. To bodo opazili tudi številni popotniki, ki obiskujejo naše mesto in muzeje, Radovljica pa se bo ponašala s še eno zgodbo, po kateri je lahko prepoznavna doma in v svetu.«

Postavitev naj bi v prihodnje, kot je načrtovano, »pogledala« tudi svet, v rojstno mesto Linhartovega očeta Ivančice, v Trst, na Dunaj, v Zagreb …?

Verena Š.-Vidic: »Po stalni razstavi naj bi bila po prvotnem načrtu spomladi drugo leto najprej potujoča razstava v Ljubljani, nato pa bi sledila gostovanja. S prestavitvijo stalne razstave v Radovljici se za eno leto premika tudi postavitev potujoče razstave. Pripravili jo bomo v letu 2008, ko bo Slovenija predsedovala Evropski uniji in se z njo predstavili v omenjenih mestih, in še kje.«