Medalja za kulturo
V teh dneh ga ni bilo medija, v katerem ne bi v prvi plan postavili novice o velikem uspehu in medaljah naših smučarskih skakalk na zimskih olimpijskih igrah. Slovenija je lahko ponosna. Dobro nam gre.
Pred slovenskim kulturnim praznikom bom kakopak pisal o kulturi in umetnosti. Prejšnjo soboto so v Mariboru razglasili bob leta, ki ga že več kot dve desetletji izbirajo bralci časnika Večer in slovenska javnost. Eden izmed desetih citatov, ki so se uvrstili v finale, se je glasil: »Dosežena mesta prvega hornista pri Berlinskih filharmonikih ali pa kontrabasista in violinistke pri Dunajskih filharmonikih so gotovo primerljiva z olimpijskimi zmagami.« Gre za izjavo Barbare Švrljuga Hergovich, vodje Koncertne poslovalnice Maribor.
Pred dnevi je priznana glasbenica Romana Krajnčan skupaj z več deset podpisniki, med katerimi ne manjka renomiranih imen z različnih področij umetnosti, na predsednika države, predsednika vlade in ministra za kulturo naslovila javno pismo, v katerem jih poziva, naj država pomaga mladim samozaposlenim v kulturi, da bodo v aktualni situaciji lahko preživeli. »Govorimo o samozaposlenih v kulturi, ki so bili pred pandemijo uspešni, finančno samostojni in so sebe in svoje družine lahko preživljali s svojim delom in ustvarjanjem. Gre za vrhunske mlade umetnike, na katere smo Slovenci lahko ponosni, saj predstavljajo naš narod in veličino kulture. Toda takšna situacija, kot smo ji priča, ubija ustvarjalni duh in pomeni umiranje narodove kulturne substance. Prireditve odpadajo, dogodkov ni, vsa kultura je v krču. Plesalci, glasbeniki, igralci životarijo,« med drugim preberemo v pismu. V teh časih življenje in delo celotni družbi omejujejo številni ukrepi, seveda uvedeni in usmerjeni k varovanju zdravja. Država je za nekatera področja, da so ljudje lahko delali in preživeli, dobro poskrbela, samozaposleni v kulturi pa že od lanskega julija niso upravičeni do pomoči, čeprav je njihovo delovanje v marsičem onemogočeno, saj je kulturno življenje v zadnjih dveh letih »dihalo na škrge«.
Ljudje se v krizi najprej omejimo pri stvareh, ki niso življenjskega pomena. Brez kulture in brez športa lahko preživimo, ne moremo pa živeti, saj ju še kako potrebujemo – šport za telo, kulturo za duha. Prav je, da smo kulturni skozi vse leto, ne zgolj v teh dneh, ko tudi kultura za trenutek stopi v prvi plan. Mogoče pa je ta trenutek pravi, da se pomisli na tiste mlade – in posledično tudi poskrbi zanje –, ki se ukvarjajo s kulturo in umetnostjo. Bodimo ponosni na njihove medalje. In država tudi.