Želel si je le igrati citre

Tomaž Plahutnik iz Spodnjih Stranj v občini Kamnik je s citrami povezan že od mladih nog, ljubezen do tega glasbila in znanje o njem pa že petintrideset let v okviru Glasbene šole Kamnik prenaša tudi na mlajše. Za ves svoj prispevek bo prihodnji teden prejel Gerbičevo nagrado za življenjsko delo, ki jo Zveza slovenskih glasbenih šol podeljuje glasbenim pedagogom. Je namreč eden prvih učiteljev citer na glasbenih šolah pri nas.

Na najin pogovor ste prihiteli iz Most pri Komendi, z učne ure s svojimi učenci. Koliko varovancev imate v letošnjem šolskem letu?

Na matični enoti Glasbene šole Kamnik v Kamniku in v naši enoti v Mostah pri Komendi poučujem 18 učencev. Dva k meni na pouk prihajata tudi z Jezerskega, kjer ima naša glasbena šola prav tako dislocirano enoto. Večina je deklet.

Po 35 letih poučevanje verjetno postane rutina, a letos ste se tudi vi morali naučiti nečesa novega – poučevanja na daljavo. Kako ste se znašli?

Računalnik in delo s pomočjo spletnih orodij mi ne povzročata težav, saj različne računalniške programe pri svojem delu že vseskozi uporabljam, tako da tu kakšno posebno učenje ni bilo potrebno, se je pa vsak učitelj seveda moral znajti po svoje. Vsako glasbilo ima svoje posebnosti in pri pouku na daljavo se je pri citrah pokazala težava z uglaševanjem. Navadno pri pouku pri tem učencem pomagam sam, med poukom na daljavo pa so se tega morali naučiti sami. Tako da je bila epidemija tudi za nekaj dobra.

Citre so vaše zveste spremljevalke že vse življenje. Kdaj in kako ste se pravzaprav spoznali z njimi?

S citrami sem se srečal že v otroštvu, ko sem počitnice preživljal pri stari mami v Tunjicah, kjer so imeli bordunske citre, kakor danes strokovno rečemo doma izdelanim citram. Zelo rad sem brenkal nanje, nekje ob koncu osnovne šole pa je želja po tem, da bi se igranja naučil resneje – in to na koncertnih citrah – vedno bolj rasla. Rad sem poslušal Miho Dovžana in njegove plošče, saj je bil to v tistih letih praktično edini stik z nekom, ki je znal igrati citre – učiteljev namreč skoraj ni bilo. Pri tem sem imel kar precej sreče, da sem preko svoje tete prišel do učitelja Staneta Modeca iz Domžal, ki sicer ni igral citer, ampak jih je poučeval na Glasbeni šoli Domžale. S 14 leti sem se nato vpisal tudi k pouku glasbene teorije na Glasbeno šolo Kamnik. Tako se je začelo moje glasbeno izobraževanje.

Glasbilo vas je takoj prevzelo, a kljub temu ste se z 18 leti zaposlili v Titanu. Kako to?

Vseskozi sem imel željo obiskovati pouk na srednji glasbeni šoli, a s citrami takrat tja nisem mogel, saj ni bilo programa za ta inštrument. Zato sem si izbral trobento, a mi je za vpis na srednjo šolo preprosto manjkalo prakse, igranja. Zato sem se šel učit v tovarno Titan za orodjarja, ob delu pa sem še vedno igral citre, se učil glasbene teorije in hodil k Stanetu Modecu. Sledilo je služenje vojaškega roka, ko pa sem se vrnil, je bil ravnatelj na takratni Glasbeni šoli Kamnik Franci Lipičnik in zdelo se mu je zanimivo, da bi na šoli poučevali tudi citre. Tako me je povabil k sodelovanju in pri svojih 21 letih sem postal eden prvih učiteljev za citre na glasbenih šolah pri nas in trenutno sem tisti, ki ima od vseh učiteljev na Glasbeni šoli Kamnik najdaljši staž.

Formalne glasbene izobrazbe takrat še niste imeli, kasneje pa ste zaključili celo Akademijo za glasbo.

Res je, takrat sem imel triletno poklicno šolo in nižjo glasbeno šolo, po nekaj letih poučevanja, ko je bilo učencev vedno več, pa je s strani prof. Tomaža Habeta, s katerim sva večkrat sodelovala, prišla pobuda, da bi zaključil tudi srednjo glasbeno šolo, čeprav takrat ta izobrazba za poučevanje še ni bila pogoj. V srednjo glasbeno šolo sem šel tako pri 25 letih, na Akademijo za glasbo pa sem se kot izredni študent vpisal pri štiridesetih in tam tudi diplomiral iz glasbene pedagogike.

Svoje znanje ste doslej predali 156 mladim citrarjem. Je bil med njimi tudi kakšen tako zagnan, da vas je spomnil na vas samega v mladih letih?

Če dobro pomislim – ne. Igrajo mnogi, ki sem jih poučeval, to vem, tudi nastopajo, a na srednjo glasbeno šolo se je s citrami podala le ena moja učenka. V Sloveniji imamo sicer kar precej mladih citrarjev, predvsem citrark, ki so se podali na študij tega inštrumenta v tujino, predvsem v Avstrijo in Nemčijo, a sam svojega naslednika za poučevanje citer na Glasbeni šoli Kamnik za zdaj še nisem vzgojil, vsaj v kamniški občini ne. (smeh)

Sploh mladi prisegajo, da se na citre lahko igrajo prav vse zvrsti glasbe, čeprav veljajo za bolj ljudsko glasbilo. Katera zvrst pa je vam najljubša?

Drži, na citre lahko igramo prav vse zvrsti glasbe, od popa do džeza, od stare in moderne glasbe, tu res ni nobenih omejitev, a sam imam še vedno najraje ljudsko glasbo.

Petintrideset let poučevanja je lepa doba; kako lahko primerjate začetke z današnjim obdobjem. Ste si sploh predstavljali, da bo vaša poklicna pot takšna?

Poudarim lahko, da je bilo največje zanimanje za učenje igranja na citre v letih okoli osamosvojitve, saj so ta inštrument povezovali z narodno zavestjo. Citre so veljale za nekaj domačega, slovenskega. Po drugi svetovni vojni so bile citre zelo zapostavljene, saj so veljale za nemški inštrument, in je na področju poučevanja vladalo precejšnje mrtvilo. Literature za poučevanje je bilo včasih zelo malo, zdaj je za to zelo dobro poskrbljeno. Tudi sam sem bil del strokovne skupine za pripravo učnega načrta za poučevanje citer.

Sam sem si od nekdaj želel le igrati citre, vse drugo – srednja glasbena šola, akademija za glasbo, poučevanje na glasbeni šoli in sodelovanje z drugimi glasbeniki – je bilo posledica te moje ljubezni do citer. Je pa to delo, ki ga res rad opravljam, zato je tudi teh 35 let hitro minilo. Morda je zanimivo tudi to, da so citre, na katere največ in najraje igram, stare še eno leto več, saj so bile izdelane leta 1985.

Ste tudi član več glasbenih zasedb. Kje ste spletli najlepše spomine?

Zagotovo s Kamniškimi koledniki, s katerimi smo koncentrirali po Evropi, Avstraliji, Severni in Južni Ameriki, a sta žal preostala dva člana že pokojna. Veliko nastopamo tudi s Slovenskim citrarskim kvartetom, katerega ustanovni član sem, kot solist pa sem igral tudi z Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Najraje pa s svojim igranjem na citre spremljam pevce – takrat se najbolje počutim. Spremljal sem že marsikoga, od opernih pevcev, do ljudskih; zadnje čase veliko sodelujem z Ljobo Jenče, veliko lepega sva ustvarila tudi z Matjažem Robavsom. Rad pa na nastopih spremljam tudi svojo hčerko Ano.

Imate štiri otroke. Vsi stopajo po glasbeni poti?

Za zdaj trije, le najstarejši sin Jaka (25) ne. Tine (24) je kot pozavnist zaposlen v ljubljanski Operi, igra tudi v Mestni godbi Kamnik, Ana (22) študira solo petje na Akademiji za glasbo, Manca (14) pa igra čelo in tudi namerava šolanje nadaljevati na Konservatoriju za glasbo in balet. Tako tudi ženi Mojci ne preostane drugega, da z nami vsaj kdaj zapoje.

Med učenci ste zelo priljubljeni. Kaj menite, da naredi dobrega učitelja?

Skrivnost je verjetno v tem, da se kot učitelj skušam čim bolj približati učencu. Nekaj je učni načrt, ki se ga okvirno moramo držati, a temu je treba dodati še marsikaj s povsem človeške plati. Vsakemu učenci se skušam čim bolj prilagoditi, da vzljubi glasbo in inštrument, in vesel sem, če to uspe.

Čeprav jih tako radi igrate, se morate verjetno tudi vi kdaj spočiti od citer. Kako to najraje naredite?

Zvok citer me po vseh teh letih še vedno navdušuje, počnem pa seveda rad tudi druge stvari. Sprošča me delo z lesom, rad drvarim in rad tudi hodim v hribe.