Vrnitev v domače kraje
Štirje pari čevljev, 3. del
Zinka pripoveduje: »Medtem ko je mama dojila dojenčka, sem buljila v njene prsi, kot bi mi manjkalo nekaj koleščkov. 'Boš še ti malo?' me je nato vprašala. Prikimala sem, se spustila na kolena in začela piti mleko iz njenih prsi. Nepozaben občutek, še danes se pogosto pomnim na tisti prizor!«
Kar nekaj časa je trajalo, da sta se vsaj malo navadili druga na drugo. Zinka jo je vikala, najraje bi ji rekla 'teta', a si ni upala. 'Stric', s katerim je Hedvika živela, je bil sprevodnik, ki je bil največkrat odsoten od jutra do večera. Kadar je delal na relaciji Ljubljana–Zagreb, so ga videli še redkeje. Bil je manjše rasti, a hiter kot podlasica. Govoril je izrazito dolenjsko narečje, tako da ga je Hedvika komaj kaj razumela.
»Moja naloga je bila, da sem pazila na bratca Zorana. Samo zato, da je imela mama varuško pri roki, me je tudi prišla iskat na Prule. Ni mi bilo težko, saj sem imela dojenčka zelo rada. Jeseni, ko sem šla v šolo, ga je v času moje odsotnosti pazila ena od sosed. Če se nisem pravočasno vrnila domov, sem otroka našla kar pred vhodnimi vrati. Zmeraj me je bilo strah, da bi se splazil k stopnicam in se prevrnil v globino. 'Hedvika me premalo plača, da bi za tega pamža tratila več časa, kot je treba!' mi je razlagala kot odraslemu.
To so bili zame zelo težki in kruti časi. Predstavljate si, da bi obiskovali prvi razred, poznali bi komaj nekaj besed, jecljali bi, v hlačkah pa bi še zmeraj nosili pleničko. Sedela sem v zadnji klopi, učiteljica me skoraj ni opazila. A sem konec leta že znala brati in pisati tako kot drugi. Vseeno sem razred ponavljala, saj mojega napredka nihče ni niti opazil. Vsak popoldan sem pazila na Zorana, pisala nalogo in brala. V shrambi sem odkrila nekaj škatel knjig, ki so jih tam pustili prejšnji stanovalci. Branje je bilo moje edino razvedrilo. Sama sem morala prati plenice in zvečer, ko se je vrnila domov tudi mama, sem komaj čakala, da dobim kaj jesti. Včasih je s seboj prinesla kruh, včasih tudi ne. Stric je najraje jedel kranjske klobase. Če sem bila pridna, je kakšen košček pristal tudi na mojem krožniku. Stara sem bila deset let, ko sta sklenila, da se bosta poročila. V soboto, že zarana, smo sedli na avtobus in se odpeljali v Žiri. Mama si je kupila črne salonarje, le peta je bila v živo rdeči barvi. Ker je bilo do naslednjega avtobusa še nekaj časa, smo stopili v slaščičarno, na tortico. Bila sem presrečna, tako lepo mi je bilo. Tudi naslednjo soboto smo potovali. 'Grem pogledat, če se je tisti kripl že stegnil!' je rekla sprevodniku. Od avtobusne postaje pa do hiše, kjer je ta stari 'kripl', njen oče, živel, je bilo vsaj pol ure hoje. Bratca sem nekaj časa nesla v naročju, nekaj časa vlekla za seboj.
Medtem ko je bila mama pri 'kriplu', sva sedela na klopi pred hišo. Hodili so mimo naju, nikomur ni padlo na pamet, da bi ponudil vodo, kos kruha.
Šele doma, ko sem prisluškovala pogovoru med stricem in mamo, sem dojela, da obisk ni bil zaman. 'Kripl' ji je dal nekaj denarja, po njegovi smrti pa bo dobila v last tudi kočico, v kateri sta nekoč živeli z Vanco.
Na poroki je moja mama blestela. Povabila je vse stanovalce bloka, poročila pa se je samo civilno. Trije muzikanti so na dvorišču igrali do jutra. Naslednji dan, ko sem morala pobirati steklenice, ki so vse križem ležale po stopnišču, so nekateri še zmeraj mrtvo pijani ležali po tleh.
Zanimivo pa je, da je mama poročne čevlje nosila samo enkrat. Spravila jih je v škatlo, me pogledala in rekla: 'Ti bodo pa zate. Da ti ne bo treba novih kupovati ali pa mrtvim nog rezati.'
Žal pa zakon ni trajal dolgo. Nekoč se je stric predčasno vrnil domov in mamo zalotil z nekim moškim. Na mrtvo jo je pretepel, potem pa pobral svoje stvari in šel. Bilo mi je vseeno.
Malo pred koncem pouka je mama dobila ugodno ponudbo v strežbi v enem od hotelov ali planinskih koč v Gozdu - Martuljku. Več kot dva meseca me je pustila samo z bratcem. Sosedi je plačala, da sva hodila k njej na zajtrk in kosilo, za večerjo sem se morala znajti, kakor sem vedela in znala. Spominjam se, da se je sem in tja oglasil kakšen moški. Ko sem odprla vrata, je pomencal, da je mamin prijatelj, da jo je prišel obiskat. Takrat še nisem vedela, kakšne sorte je bilo to 'prijateljstvo' …
Po dedovi smrti leta 1966 smo se preselili v hiško, ki jo je v oporoki zapustil moji mami. Mama je imela zanimivo logiko. Menila je, da bo tam, na kmetih, zmeraj pri roki kakšen 'ta domač' ki bo popazil na naju z Bratcem. Na tem mestu bi te prosila, če Bratec pišeš z veliko začetnico. Tako sem ga poimenovala in še danes ga tako kličem.
Žal se njena pričakovanja niso izpolnila. Njeni 'ta domači' so nas zelo glasno in zelo od srca sovražili. Vsak dan, če sem se preveč približala meji med obema hišama, so pritekli in žugali s pestjo, češ še en korak naredi, pa te bomo potolkli z rovnico.
Enemu od sorodnikov (sin maminega polbratranca) je padlo v oči, da medtem ko pazim na Bratca, zmeraj berem. Tudi on je rad bral in tako sva se spoprijateljila. Kdo ve, morda bi se kasneje tudi zaljubila in poročila, če ne bi bila v sorodu? Še danes se sprašujem. Jakob je bil prvi, ki mi je pripovedoval o Vanci. Včasih so mi šli lasje pokonci, kakšne zgodbe so se spletle okoli nje! Nekoč mi je prinesel odslužen, a še nepopisan rokovnik, v katerega sem začela zapisovati zgodbe, ki sem jih slišala.
Vesela sem bila, da je bil Bratec priden v šoli, veliko bolj od mene, če smem dodati. Pri vseh obveznostih, ki sem jih imela, so bile moje ocene precej povprečne. Vedela sem marsikaj, a to so bili časi, ko ni bilo najbolje, da je učenec pametnejši od učitelja. Učiteljica za zgodovino in zemljepis me je naravnost prezirala, ker sem nekajkrat dvignila roko in jo popravila.
(Nadaljevanje prihodnjič)