C-19 in 2020 vesoljci

Besedilo: Nina Kosmač
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. maj 2020 / 10:06

Literati so še posebej občutljivi in vse kaže, da so v času epidemije veliko napisali. Pisateljica Nina Kosmač je napisala Posvetilo za dve vesoljki in električnega vesoljca, ki ga z veseljem objavljamo. Vključeno bo v njeno novo knjigo z naslovom Srebrn prah, ki bo izšla poleti, najkasneje jeseni.

Samoizolacija nas je nenadoma popeljala v svet znanstvene fantastike. Ne, to ni privid prihodnosti. Prepoved druženja in sobivanja določenih skupin ljudi je resnična in obstaja tukaj in zdaj. Ljudje, ki vstopajo v trgovine in banke, se opazujejo z očmi, polnimi tesnobe. Prizadetost, strah in negotovost plavajo v zraku. Nerazumevanje nečesa je podobno skoku iz letala v prazno, ne da bi vedeli, ali se bo padalo odprlo ali ne. Za zaščitno masko vsak pogled brezsramno razgalja in poudarja najbolj skrite misli tistega, ki jo nosi, in jih izpostavlja pred preostalimi zamaskiranimi, ki s svojimi očmi prav tako razkrivajo lastno intimo. Nemirni pogledi se naključno srečujejo s sočutnimi, dobrotniškimi, razvratnimi in upajočimi očmi, ki izžarevajo različna čustva. Vse to, kar smo, se brezsramno odraža v očeh vseh nas, ki smo zbrani v istem prostoru, vendar v razdalji, predpisani z zakonom. Ne delamo drugega, kot s pogledi merimo krhkost svojega bivanja. Vrnem se domov, v svoj svet, kjer koronavirus ni drugega kot neka neotipljiva in oddaljena resničnost ter grožnja. Vse tragične, napačne, lažne in resnične novice ostajajo oddaljene ter ne prodrejo v mojo zavest. Skrivnostni C-19 je spremenil vse, a kljub temu se v majhnem vsemirju mojega doma ni prav nič spremenilo. V jasnih nočeh skozi okno opazujemo luno, zvezde in čakamo na zvezdne utrinke ...

Vesoljci na zemlji, leto 2020

Novice o C-19 so postale del naše vsakdanje rutine ... Na žalost moja mama, hčerka in jaz ne moremo pobegniti na neki drug, oddaljen planet, daleč stran od Zemlje. Bila sem ohromela in kot v težkih sanjah. Močno sem trpela. Nikakor se nisem mogla sprijazniti z mamino smrtonosno diagnozo, ki so ji jo postavili pred samoizolacijo. Navkljub vsemu je moja mala hčerka, to nenavadno in skrivnostno sladko bitje, razumela vse in zanjo ni bilo v babičini bolezni nič nenavadnega. Kljub temu da brez ustreznega nadzora nima dostopa do medmrežja in mobilnega telefona in je hči ateistov, je pravi otrok svojega časa ter vedno preseneča s svojimi trditvami. Je pravo nenavadno in skrivnostno bitje, ki se vsakodnevno veseli, vsake regeneracije v naravi, med izbruhom virusa.

»Mami, vem, da si žalostna, ker je babica hudo bolna. Ne vznemirjaj se in nehaj trpeti! Babica bo ozdravela, in če ne, bo umrla. Ne boj se smrti! Smrti te je strah samo zato, ker ne verjameš v boga!

Mami, zakaj ne verjameš v boga? Kateregakoli?« me je vprašalo moje modro šestletno bitjece.

»Hči moja ljuba, pravzaprav ne verjamem v krščanskega boga, kot ga opisuje Sveto pismo, ne v druge bogove. Verjamem pa v neko vrsto kozmične energije. Ti pa lahko verjameš v boga. Dobro bo zate, da si, ko boš starejša, prebereš svete knjige vseh religij in se nato odločiš, kateri boš verjela, kateremu bogu se boš klanjala, ali pa se odločiš ne verjeti v boga.«

»Jaz verjamem v svetlobna bitja in posmrtno življenje,« je resno povedala deklica in strumno pogledala v mamine oči.

»Kako vse to veš, saj še nikoli nisi bila na drugem planetu? Ali sta se morda pogovarjali o tem s prijateljico iz šole ali v šoli?«

»Ne, mami, nisem. Moja prijateljica je bolna in že en mesec z nikomer ne govori. Vendar ji gre na bolje. Njen psihiater je končno odkril zdravila, ki ji pomagajo, ni je več strah matematike in se že spominja, kako se sešteva ter odšteva. Prej tega ni mogla. Trenutno se pogovarja samo z učitelji.«

»Hm, hm, prav, srčece. Torej tebe ne skrbi smrt in se je ne bojiš? Povej mi, kako je to, da obstaja življenje po smrti, in kako veš, da obstaja življenje na drugem oziroma drugih planetih?«

»Zelo preprosto! Preden sem se rodila, sem živela na drugem planetu. Daleč stran. Brez tega sonca.«

»Prav. Povej mi torej, prosim, kakšen je ta planet in kako je bilo tam.«

»V glavnem so povsod velikanski računalniki. Ni umazanije, ni denarja in večino časa ti ni treba razmišljati o ničemer. Takoj ko pomisliš na eno stvar, jo že imaš. Pomisliš na hrano in že je pred teboj. Ni se treba pogovarjati, ker se vsi sporazumevamo samo z mislimi. Vse, kar si želiš, imaš lahko takoj, ko si zaželiš. Mrtvi živijo na tem planetu, vse dokler si ne izberejo novih družin oziroma trebuhov Zemljank, v katerih želijo zrasti in se roditi. Jaz sem izbrala tebe, da boš moja mama.«

»Prav srček, ampak kako in zakaj prav mene?«

»Na ekranu sem videla tvojo sliko, podobno kot jo imaš na Instagramu. Zazdela si se mi žalostna in sem mislila, da boš vesela, če bom tvoja hčerka. Zato sem te izbrala za mamo.«

»Prav, torej na ogromnem zaslonu si videla mojo sliko in se odločila, da bom tvoja mama. In potem, kaj se je zgodilo?«

»Mami, v trenutku, ko sem na to pomislila, v tisočinki sekunde, sem že potovala po neskončnem prostoru do tvojega trebuha. Potovanje po vesolju je bilo grozno, dolgo in obupno hladno. V tvojem trebuhu pa mi je bilo zelo udobno. Lepo mi je bilo vse do rojstva. Tisti trenutek, ko sem se rodila v telesu nebogljenega dojenčka, je bil grozen. Spet sem čutila mraz, luči so me boleče zbadale, kopanje je bilo neprijetno in vse se je odvijalo stran od tvojega trebuha. Mami, najhujše od vsega je, da sem vedela vse o vsem, preden sem se rodila. Imela sem ogromno znanja. Čisto zares, vedela sem vse. A ko sem se ponovno rodila, sem skoraj vse pozabila. Vem, da se v tem življenju ne bom mogla naučiti vsega, kar sem znala na svojem rojstnem planetu. Nihče se ne more v enem življenju naučiti tistega pozabljenega znanja.«

»Ljubica, temu se pravi reinkarnacija. In zagotovo si videla ali kaj prebrala o tej temi na spletu.«

»Seveda, verjamem v reinkarnacijo, samo ob rojstvu sem pozabila, kaj sva si bili v prejšnjem življenju. Ali sem bila tvoja sestra, mama ali babica. Ne vem več. Zato ker sem prepričana o svojih mislih, vem, da ne bom žalovala, niti ko bo babica umrla. Mami, medve sva vesoljčici!«

Pravijo, da je materinska ljubezen slepa. Zato tudi ta mati ni hotela preveč razmišljati o vsem, kar ji je hčerka povedala. Vedela je le, da njena hči ne sme občutiti in zaznati njene bolečine. Hčerkine spletne strani in prijatelje je imela pod nadzorom, morda se bodo prepovedi glede samoizolacije kmalu sprostile. Z občudovanjem in oboževanjem je opazovala drobno hčerkino telesce in si ponavljala, da mora biti to majhno bitje zelo pametno. Kljub vsemu ni bila drugega kot majhna deklica in ni še prišel čas, da bi se njuni vlogi zamenjali. Mama je zaprla oči in se pretvarjala, da spi. Želela si je prositi svojo vesoljčico, naj jo odpelje daleč stran od planeta Zemlja, vedoč, da zdaj ni poti nazaj in je tudi nikoli več ne bo.