Pleskanje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 7. maj 2020 / 14:08

V času krize in karantene mnogo gospodarskih dejavnosti beleži upad svojih storitev. So pa zagotovo tudi področja, ki beležijo porast svojih dejavnosti, proizvodnje ali storitev. Trgovci z barvami so med tistimi, ki so prodali vse in še več, kar so nudili svojim strankam.

Tako sem težko čakala prvomajskih počitnic, da se bomo lahko tudi pri nas lotili kakšnega konkretnega dela. Poučevanje od doma zahteva več časa in pozornosti kot na običajen način. Tako sem komaj čakala, da nastopijo počitnice, ko računalnika ne bom niti pogledala in se bomo lotili česa bolj praktičnega. Prepleskali smo okna. Les je lep, zahteva pa veliko nege. V hiši smo 18 let in to je bilo naše drugo pleskanje oken. Enkrat vmes med delom me Eva vpraša, zakaj nimamo plastičnih oken. Takrat smo se odločili za lesena. Verjetno bi jih imela tudi danes. Tedaj sva se zanimala tudi za leseno hišo, pa je bil izračun višji od zidane. Tako smo pristali pri zidani hiši. V trgovini z barvami prodajalec pravi, da so v času karantene prodali več barve kot v celem letu. Sedaj vsi pleskajo, zidove, lesene površine, fasade, ograje, vse, kar je mogoče. Navajena sem pleskanja in tako sem že kmalu sprejela pravilo, če površine dobro zaščitiš, je polovica dela že opravljenega. Nisem pomislila, da se bo lepilni trak na stekla prijel tako močno, da ga bo treba odstranjevati z alkoholno raztopino. No, pa smo imeli še dodatno delo, odstranjevanje lepilnega traku. Pleskanje ni težko niti naporno delo, če delaš na tleh. Kadar nastopi višina, je pa to zelo zahtevno in lahko tudi nevarno delo. Okna sem začela pleskati sama, potem pa so se le pridružili vsi člani. In ko vsak prepleska okno v svoji sobi, je stvar hitro opravljena. Spoznala sem, kaj pomeni temeljni premaz proti škodljivcem, tankoslojni, debeloslojni premaz, koruzno rumena barva številka 94 je pri različnih proizvajalcih enaka. Vse to smo nanesli na okna in sedaj upam, da zdržijo naslednjih deset, morda celo nekaj več let. Med pleskanjem sem se spomnila reklame iz svojega otroštva. Dva moška pleskata in se pogovarjata: 'Ti a teb kej po čopiču teče?' 'Meni nikoli.' 'A kej umažeš zid?' 'Jaz nikoli.' 'Pa kaj ti maš za eno zadevo?' In potem izda skrivnostno formulo novega premaza lak lazure. Še danes je ta reklama na spletu in prav nasmejala sem se. Pri neki drugi reklami je igralec na koncu rekel: 'Tako, pobarvali smo vse.'

Takšne so bile počitnice moje mladosti. Vedno smo nekaj delali pri hiši. Potem smo šli na Sv. Jošt ali na kakšen drug hrib, se malo peljali s kolesom. Do sedaj je bila norma počitnic in dopusta potovanje, če se le da, v tujino. Dlje kot si se odpeljal, več si bil vreden. V očeh koga? Nam je bilo preveč lepo? Smo živeli preko svojih potreb? Kako naj človek, ki ves čas živi v izobilju, ve, kaj je nujna potreba? Kdo nam potrebe ustvarja, vsiljuje? Bo sedaj kaj drugače?