Kriza bo pustila globoke posledice

Kranjčan Andrej Šter, vodja konzularnega predstavništva na ministrstvu za zunanje zadeve, je ta čas ena najbolj javno izpostavljenih oseb, ko država v času koronavirusa skrbi za evakuacijo Slovencev iz tujine v domovino. Z njim smo se pogovarjali v petek popoldne, ko je v domovino že prispela prva skupina naših državljanov iz Madrida in so čakali na letalski prevoz druge skupine.

Kako poteka evakuacija naših državljanov, verjetno je tu potrebno veliko dogovarjanja z državami, od koder jih vračamo?

Če pogledava samo današnji dan (pogovarjava se v petek, 27. marca, okoli 14. ure, op. avt.): od jutra do zdaj je vsaj vsaj petdeset ljudi prišlo individualno domov iz raznih smeri in na različne načine. Mi smo jim pomagali tako, da pošiljamo zagotovila, da če se bodo pripeljali na letališče v Zagreb, jim bo zagotovljena pot domov. To je pomembna informacija, in če je denimo v Dohi ali Kuala Lumpurju ne dobijo, človeka ne vkrcajo na letalo. Pripravljamo se tudi na večje skupinske akcije, prvi večji let, ki sledi, bo jutrišnji ponovno iz Madrida, s slovenskimi in državljani nekaterih drugih držav, in sicer na enak način kot s prejšnjim letalom iz Madrida, ko bodo potniki po izkrcanju poslani v štirinajstdnevno karanteno. Razlog zanjo je, da se ne bi morda pozneje izkazalo, da je kdo od potnikov zbolel in bi imeli tako lahko opraviti z novim žariščem bolezni. Po dveh tednih bodo karanteno zapustili in se lahko znova objeli s svojci. Medtem pa so nameščeni v prostorih, ki omogočajo solidno standardno udobje, prva skupina denimo v hotela Paka v Velenju, za naprej se odločitve še pripravljajo. Obenem tečejo še aktivnosti za nadaljnje polete. Naslednji gre v ponedeljek ali torek v Skandinavijo in bo tja odpeljal državljane skandinavskih in baltskih držav ter pripeljal od tam slovenske, madžarske, hrvaške, avstrijske in italijanske državljane, ki so bili v teh državah. V teh dneh intenzivno potekajo tudi dogovori o evakuacijskih letih drugih: Čehov, Slovakov, Poljakov, Nemcev in Avstrijcev. Ti pripeljejo z različnih koncev sveta med drugim tudi slovenske državljane in mi jim svetujemo, kako do doma: morda z vlaki ali kakimi drugimi načini prevoza; če je skupina večja, pošljemo tudi avtobus, ki jih potem pripelje varno domov.

Kakšna so pričakovanja za naprej?

Razmere po svetu se ne izboljšujejo, zato se nam tudi oglašajo vedno novi Slovenci in nas prosijo za asistenco. Že prej je bil naš nasvet k razmisleku o tem, ali se nekdo tam, kjer je, počuti dobro in se ne odloči, da bi odpotoval v bolj negotove razmere ali pa odpotuje in si skuša zagotoviti najbolj varno pot. Toda tistih, ki bi se odločili, da kje ostanejo, skorajda ni več. V tujini namreč prihaja tudi do zelo neugodnih situacij. V Latinski Ameriki, daljni Aziji in afriških državah ljudje niso zadovoljni, če imajo za soseda, sopotnika ali tistega, ki ga srečujejo, belega človeka, ker ga štejejo za prinašalca bolezni. Še do pred nekaj meseci smo se imeli mi za nekaj več, zdaj pa vemo, kako je, če nas okolje zavrača, če nas ljudje prepoznajo kot tiste, ki se jih je treba izogibati ali pa celo nagnati. To se zdaj dogaja Slovencem po svetu. Naj omenim le primer slovenske filantropinje Lize Debevec, morda jo poznajo tudi bralci Gorenjskega glasa. Gospa je dolga leta živela v Afriki in si tam prizadevala za plemenite cilje, kot so čista voda, zdravo okolje in prosvetljevanje prebivalstva, na lepem pa je tam postala nezaželena, na hitro je morala oditi in je iz Etiopije prek Istanbula pripotovala domov. To je zame dokaz, da se razmere v svetu nepovratno spreminjajo. Bolj kot ne smo spet na različnih bregovih, predsodki usmerjajo naše življenje in pristajamo na ločitve namesto na sodelovanje. Zato si bo spet treba prizadevati za cilje, ko se bomo čutili soodgovorne za soseda, sočloveka in mu pomagali, ne ker moramo, temveč ker tako hočemo. Mladim pa moramo dati vedeti, da to depresivno okolje, v katero smo padli, ni edino, kar poznamo.

Kaj bi naročili Slovencem, ki se še nameravajo vrniti, in tudi nam, ostalim?

Tistim, ki nameravajo priti domov, svetujem: pamet v roke in čim prej od tam. Vendar ne brezglavo, pač pa z razmislekom. Če jih pot privede v kakšno bolj tvegano situacijo, naj raje dvakrat premislijo in enkrat gredo, in ne obratno. Nas vse skupaj pa bi spomnil na tisto brezglavo dirjanje, ki smo ga poznali pred izbruhom koronavirusa, ko smo za vsake praznike leteli nekam daleč, na Sejšele ali Bermude, in vprašal, kot vprašam svoje otroke: Ali ste v Moravčah že bili? Lepo je iti tudi v Tatinec po zvončke ali pa ostati doma in morda igrati tarok, skupaj popiti pivo ali zapeti kako pesem. Morda se bomo zdaj vrnili k že pozabljenim oblikam življenja, kar pa ni vedno slabo, in ljudje niso nujno prizadeti, če so radi doma.

V preteklosti so že bile evakuacije naših državljanov z območij krize, vojne, naravnih nesreč ... Se vam zdijo primerljive s tem, kar se dogaja danes?

Svetovna situacija nas je že malo pripravljala na globalno krizo. Spomnimo se cunamija v daljni Aziji pred poldrugim desetletjem, ko smo prvič videli, da tudi v deželah, ki veljajo za turistični raj, lahko naravna nesreča povzroči stotine in stotine mrtvih. Ali potres s sesutjem jedrske elektrarne v Fukošimi na Japonskem, pa teroristični napadi sredi Evrope ali prebujeni vulkan, zaradi katerega je obstal ves evropski letalski promet. Kar pa se dogaja zdaj, je neka multipla geostrateška kriza, ko ne bo več delčka na svetovni obli, ki ne bi bil drastično prizadet: z mrtvimi, nesrečnimi, s pretrganimi ekonomskimi povezavami, z velikim številom brezposelnih in celimi generacijami mladih, ki ne bodo končali šolanja, z odpadlimi olimpijskimi igrami. In z veliko nočjo, ki jo bomo praznovali, kot je še nikoli nismo. To bo pustilo dolgoročne in globoke posledice v našem življenju. Upam, da ne bodo samo slabe in da bo kakšna tudi taka, ki nam bo vrnila v zavest kako pozitivno tradicijo. Ne bo pa dobro, če bodo predsodki vodili naše življenje.

Kakšen je v teh adrenalinskih časih vaš delovnik, ki najbrž ne traja le od ponedeljka do petka?

Res je, morda je čez konec tedna celo še bolj napeto. Kak dan se mi konča ob enih ponoči, ko končam pogovore z ambasadami, ki takrat še delajo, in z odgovori na e-pošto, na katero prej nisem mogel odgovoriti. Nato se ob štirih, pol petih zjutraj začne nov dan s klici v Ameriko, Argentino, Brazlijo ... Potem pa se je počasi že treba odpeljati v Ljubljano. Veste, da nimam vozniškega izpita, in ker javnega prevoza ni, se zdaj vozim z Jelkom Kacinom (kdo si ob tem morda misli: to mora biti pa ena velika živina, ker ga Kacin vozi). To je dobro, ker se ukvarjava z istimi stvarmi in se že v avtu veliko zmeniva. Zelo sem zadovoljen, da se je vrnil z veleposlaniških mest in zelo dobro sodelujeva. Čez dan je tako, kot če bi peljal po smukaški progi ali naletu skakalnice, ko ne veš, kako se bo to končalo in kje lahko iztiriš. Ko se vrnem domov, se družim z družino, rad sem z vnukinjo. Nato pa se vse začne znova. Res je adrenalinsko in ni primerljivo z ničemer, kar smo doslej doživljali. Me pa drži pokonci občutek, da sem navsezadnje le komu pomagal, in si mislim, no, pa je bilo vseeno vredno.