Življenje je posvetil sabljanju

Kamničan Peter Krajnc je star komaj šestnajst let, pa že natanko ve, kaj si v življenju želi početi. Karkoli, da bo le povezano s sabljanjem. Slovenija je zanj postala premajhna, saj je na tekmovalnem področju pri nas presegel že vse, zato večino časa na treningih in tekmovanjih preživi v tujini.

Ujeti Petra na treningu v domačem Kamniku je vse prej kot enostavno ali samoumevno, a v predprazničnem obdobju nam je to vendarle uspelo. Ravno se je vrnil z dvotedenskih priprav v Italiji, vmes skočil na Dunaj na tekmo evropskega pokala, pa znova v Italijo na tekmo in že pakiral kovčke za New York, kjer bo treniral z avstrijsko reprezentanco.

»Moj način življenja je zelo hiter, včasih tudi naporen, a mi je všeč, saj nenehno menjam okolja, spoznavam nove ljudi. V to sem pravzaprav prisiljen, saj v Sloveniji ni dovolj kakovostnih sabljačev, s katerimi bi lahko treniral, zato se skušam priključevati ekipam v tujini,« nam pojasni Peter Krajnc, ki je sabljanje začel trenirati pri svojih sedmih letih in že zelo hitro postal državni prvak v vseh starostnih kategorijah, tudi absolutno. Za ta šport sta ga navdušili obe starejši sestri, že zelo zgodaj pa je s svojim talentom prepričal italijanskega trenerja, da je prišel v Slovenijo, kjer se je zaposlil v kamniškem klubu zgolj zato, da bi Petru pomagal razviti ves njegov potencial. In to jim več kot uspeva. »V tem športu me privlači borbenost, to, da moraš biti telesno močan, gibčen in hiter, a hkrati tudi psihično močan in vztrajen. V kombinaciji vsega tega vidim neki čar. Sabljanje je šport, kjer talent ni glavni faktor, pač pa vztrajnost in trdo delo. Prednost sicer je, če si že po naravi hiter, visok, eksploziven in da razmišljaš hitro; če tega nimaš, lahko fizične pomanjkljivosti nadoknadiš s taktiko. Zato ima v tem športu prav vsak možnosti. V Sloveniji sem najboljši zato, ker v to preprosto vlagam največ svojega časa, volje in energije,« o svojem športu pripoveduje z navdušenjem in predanostjo, prav zato pa so njegovi dnevi načrtovani do potankosti. Treningi, tekme, potovanja, a tu je še šola, saj je Peter dijak Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju, kjer ga sošolci sicer zelo poredko vidijo, a z individualnim načrtom in nemalo samodiscipline mu uspeva predelovati vso učno snov. »Ne čutim se za nič prikrajšanega. Čeprav se komu zdi, da zaradi treningov, priprav in tekmovanj izgubljam svoje otroštvo in mladost, je resnica ravno obratna,« pravi in res izžareva veliko zrelost za svoja leta.

Čeprav se morda sliši neverjetno, je sabljanje statistično gledano – kar se tiče poškodb – najbolj varen olimpijski šport. S pravilnim delom in pristopom se da poškodbe zares omejiti, a brez fizioterapij vseeno ne gre – prav tu ima Peter še neomejene zaloge. Njegovi tekmeci imajo okrog sebe ekipo s trenerjem, fizioterapevtom, zdravniki in drugimi strokovnjaki, sam pa ima zgolj trenerja, ki zaradi stroškov povečini niti ne more potovati z njim na tekme.

Njegovi cilji v sabljanju so za leto 2020 jasno zastavljeni. Čakata ga evropsko prvenstvo v Poreču in svetovno prvenstvo v Salt Lake Cityju, kjer si je zadal cilj, da se na obeh tekmovanjih uvrsti med prvih osem najboljših sabljačev – a resnica je, kot poudari, da razmišlja zgolj o zmagah. Ne nazadnje ga bodo le te pripeljale tudi do osrednjega cilja športne kariere – olimpijskih iger, na katerih namerava nastopiti.

Sabljanju bo ostal zvest tudi v prihodnje – kot tekmovalec, verjetno pa kasneje tudi kot sodnik in trener, in to doma – saj je njegov cilj sabljanje razviti v Sloveniji, da postane bolj priljubljen, razširjen in prepoznan šport. Da bo vsaj njegovim naslednikom lažje.