Vrhovi in trupla
Slovenska – ne le alpinistična – javnost te dni obuja spomine na izjemen uspeh jugoslovanske alpinistične odprave, ki je skoraj pred natanko štiridesetimi leti prvič stopila na najvišjo goro sveta.
Ko je svet obkrožila novica o tem zgodovinskem uspehu, niti rojena še nisem bila, a evforijo, ki je spremljala odpravo in uspeh, lahko vsaj delno podoživim s prebiranjem člankov tedanjega časa in pogovori s še živečimi alpinisti. »Jugoslavija ima veliko gora, vendar je Triglav le eden. Tudi svet ima mnogo gora, vendar je Everest en sam, pa smo ga premagali. Pet smeri vodi na Everest, vendar je naša najtežja. Everest je bil krut in neodpustljiv. Vendar smo šli v bitko, ki jo je bilo treba dobiti. Dobili smo jo, ker smo in bomo hrabri vojaki. Delali smo eden za vse in vsak za vsakega. Zato se nam zdi, kot da bi vsi stopili na vrh. Bili smo enotni in uspešni, čeprav je gora kruto vračala. Zmaga lahko le takšna ekipa,« so besede, ki jih je ob prihodu domov junija 1979 javnosti namenil vodja odprave Tone Škarja in s katerimi povzema bistvo – osredotočenost, trdo delo, sodelovanje … Vse za en cilj, vse za en vrh.
Takšna miselnost že desetletja žene na tisoče alpinistov in odprav, ki si želijo stopiti na najvišji košček našega planeta. Brez jasnega cilja in izjemne osredotočenosti uspeha ni, a zmage in doseženi cilji (z leti) pokažejo tudi drugo plat. Na vrhu najvišje gore na svetu je vse od leta 1922, ko so zabeležili smrt prvega plezalca, umrlo več kot dvesto posameznikov. Večina trupel umrlih naj bi ostala zakopana pod težo ledu in snega, ki pa se zdaj topi in trupla razkriva. Tako so alpinisti, ki prav te dni na območju Everesta izvajajo najvišje ležečo čistilno akcijo – gora je v zadnjih desetletjih namreč žal postala tudi najvišje smetišče na svetu s tonami praznih pločevink, steklenic, plastike do zavržene plezalne opreme –, naleteli tudi na več trupel umrlih plezalcev. Čas torej pokaže tudi drugo plat, čeprav je jasno, da velikih uspehov brez odrekanja in žrtev, v tem primeru tudi narave, ni.
Veličino alpinizma lahko zlahka simbolno prenesemo tudi v svoja vsakdanja življenja. Vsakdo od nas si zastavlja in dosega, ali pa tudi ne, majhne vsakodnevne cilje ter večje življenjske prelomnice – »vrhove«, a le vsak zase ve, kakšna »trupla« s tem pušča za seboj. Nekatera se pokažejo ob koncu dneva, druga šele čez desetletja. Ker pa brez njih ne gre, je najpomembneje znati živeti v tem trenutku, tukaj, zdaj in tako, da za seboj puščamo kar najmanj sledi.
In tudi to znajo alpinisti (večinoma) še kako dobro.