Rušenje plavža ustavil dekret

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. maj 2019 / 14:36

V Železnikih letos praznujejo pol stoletja muzeja in štiridesetletnico muzejskega društva. Začetki skrbi za muzejsko dediščino pa segajo še dlje v preteklost – v leto 1941, ko jim je pred rušenjem uspelo obvarovati plavž.

Bilo je tik pred drugo svetovno vojno, ko so fužinarji svojim brezposelnim delavcem dovolili, da v starem delu mesta podrejo plavž in prodajo gradbeni material, pripoveduje muzejski vodnik in član Muzejskega društva Železniki Jure Rejec. Rušenja mogočne talilne peči za pridobivanje železa so se lotili 14. marca 1941. Sosed Valentin Pintar in tedanji tajnik Prosvetnega društva Železniki Blaž Gortnar ob tem nista ostala ravnodušna, zato se je slednji odpravil do tedanjega župana Železnikov Nika Žumra, da bi preprečili veliko izgubo za kraj. »Za pomoč sta zaprosila Franceta Steleta, takratnega referenta za umetnostno zgodovino na banovini, ki je takoj izdal dekret o zaščiti plavža, na podlagi katerega so žandarji ustavili rušenje,« je pojasnil Rejec. Akcija je tako trajala le nekaj ur, a je plavž vseeno ostal brez strehe, porušili pa so ga do zgornjih lin. Postal je prvi zaščiteni objekt tehniške dediščine v Sloveniji in je edini ohranjeni tovrstni objekt pri nas, njegovo ohranitev pa v Železnikih po besedah Rejca štejejo za začetek varovanja kulturne dediščine in muzejske dejavnosti.

»Vojno je nato plavž preživel brez strehe. Fotografije, ki bi ga prikazovala v takšnem stanju, žal ni, obstaja pa slika. Ustvaril jo je nemški ujetnik Ott, ki je po vojni delal pri nas. Hranimo jo v muzeju,« je pojasnil sogovornik. Plavž je obnovila Zadruga kovinarjev, obnova pa je potekala od leta 1949 do 1952. Domačini so ji bili naklonjeni, hkrati pa je zaživela tudi želja po zbiranju in shranjevanju predmetov, povezanih z železarjenjem. Po besedah Rejca je bilo prelomno leto 1949, ko je Zadruga kovinarjev dobila možnost predstavitve na republiški razstavi izdelkov lokalne industrije, zato so izdelali makete, ki so prikazovale nekdanje dejavnosti Železnikov in so kasneje postale temelj nove muzejske zbirke. Z maketami fužine, plavža in vigenjca so na razstavi pritegnili veliko pozornosti, deležni pa so bili tudi obiska in pohval načrtovalcev gospodarskega razvoja, celo Borisa Kidriča, je razložil Rejec.

Po razstavi so eksponate prepeljali v Železnike in jih shranili v zadružnih prostorih. »Aktivnosti pri zbiranju zgodovinskih predmetov je podkrepil še Tehniški muzej Slovenije, ki je v Železnikih odprl zbirni center,« je povedal in dodal, da je zadruga zaradi očitkov, da si lasti preteklost, kmalu opustila aktivnosti in je svoje eksponate odstopila kraju. Eksponati so nato propadali, ideja o organiziranju lokalnega muzeja pa je začasno zamrla.

O krajevni zbirki so znova začeli razmišljati leta 1963, pri čemer velja posebej poudariti že omenjene Žumra, Gortnarja in Pintarja, pobudnike organizirane muzejske dejavnosti, ki jih v Železnikih štejejo za očete muzeja. Po pomoč so se obrnili tudi na Muzejsko društvo Škofja Loka, znotraj katerega so novembra 1964 ustanovili pododbor Železniki. »Njegov prvi cilj je bil postavitev lokalne muzejske zbirke v Plavčevi hiši,« je pojasnil Rejec. Slovesno odprtje muzeja je bilo 31. avgusta 1969, v njem pa so prikazali rudarstvo, fužinarstvo, kovaštvo, žagarstvo, gozdarstvo, sodarstvo in čipkarstvo. Ob desetletnici muzeja je prišlo še do ustanovitve Muzejskega društva Železniki. Za Gortnarjem, ki je bil pred tem predsednik pododbora Železniki, je vodenje društva leta 1970 prevzel Lojze Tolar.

Muzejsko društvo že vse od leta 2004 redno izdaja zbornik Železne niti, doslej jih je bilo tako že 15. Eden zadnjih večjih dosežkov društva pa je uspešno dokazovanje obstoja halštatske naselbine in železarstva na Štalci. Lani so tako v muzeju tudi prenovljeno arheološko vitrino z dragocenimi arheološkimi najdbami s Štalce.