Vedno sem rad delal – in tudi danes je tako

Franci Ažman je svoje podjetje ustanovil že pred več kot petdesetimi leti. Kljub temu da sta vajeti vsak na svojem področju že pred nekaj leti prevzela sin in hči, ostaja vpet v delo, ki je, kot pravi, zanj enostavno način življenja.

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je sredi decembra na Brdu pri Kranju podelila naziv obrtnika in podjetnika leta. Kot najstarejši obrtnik leta je letos priznanje prejel Franci Ažman iz Lesc, ki se je med obrtnike podal leta 1967, ko je se začel ukvarjati z avtoprevozništvom ter z gostiščem Tulipan ohranil družinsko tradicijo gostinstva. Danes podjetje vodi sin Klemen, gostilno pa hči Mojca.

Gospod Ažman, pred kratkim ste prejeli naziv najstarejšega obrtnika leta. Kako pri sedeminsedemdesetih še vedno ohranjate kondicijo za delo?

»Nobene velike filozofije ni zadaj: vedno sem rad delal – in tudi danes je tako. To, da grem vsak dan na delo, je moj način življenja. Za volan sicer ne sedem več ...«

Pa se spomnite, kdaj ste se zadnjič?

»No, za svoje potrebe lani, ko sem peljal na Dolenjsko, kjer imam vinograd in čebele, čemur v zadnjih letih posvečam kar nekaj časa in energije. Vinograd od človeka zahteva trdo delo. Vsakoletnih izpitov za poklicnega šoferja pa zadnja leta nisem obnavljal. Tudi v gostilno, ki jo vodi hči, grem redno. Me še zmeraj zamika, da bi šel za ''šank'' in pomagal, pa mi zaposleni rečejo, da so se oni šolali za to, da postrežejo goste, na meni pa je, da grem in koga prijazno pozdravim ... No, to res z veseljem naredim. Veliko prijetnih ljudi srečam takole med klepetom z našimi gosti.«

Svoje danes zelo uspešno podjetje AFM ste osnovali na prevozniški dejavnosti. Kako se je razvijalo?

»Sredi šestdesetih let sem začel z majhnim tovornjakom, ki sem ga pripeljal čez mejo iz Nemčije, ko sem še kot šofer delal za Žitovo pekarno, ki so jo ravno takrat odprli v Lescah. Prve mesece sem razvažal kruh v Bohinj in v Železarno Jesenice, nato pa s svojim tovornjakom še različno robo z železniške postaje v Lescah na različne konce Gorenjske. To je bilo v času, ko so to delo radovljiškim furmanom opravljali konji in vozovi. Nekaj časa sem tako vztrajal v dveh službah, ponoči sem vozil za Žito, podnevi pa zase, dokler me ni direktor poklical v pisarno in mi rekel, naj se odločim za eno službo, sicer se bom od utrujenosti za volanom prej ali slej ubil. Spomnim se, da mi je rekel, da so mi vrata v Žitu vedno odprta, če se odločim za lasten posel, pa si kasneje premislim. No, k sreči mi nikoli ni bilo treba nazaj ...«

Nastalo je veliko podjetje, ki sta ga vodila skupaj s pokojno soprogo Mimi, zdaj pa ga počasi prevzemata vaša otroka Mojca in Klemen.

»Leta 1977 sem začel z obrtjo. Zdaj je v podjetju 65 zaposlenih. Sin vodi transport in betonarno, hči pa gostinstvo. Prehod s starejše na mlajšo generacijo delamo postopoma, otroka delata vse bolj samostojno, sam pa pomagam obema; delno sem upokojen, imam pa še status obrtnika, v podjetju ostajam tudi kot lastnik. Sicer grem pa v podjetje vsak dan. Imam svojo pisarno z računalnikom, kjer spremljam delo. Z veseljem pa poprimem tudi kakšno enostavno delo v hiši in okoli nje. Pozimi na primer sem še zmeraj jaz tisti, ki zjutraj spluži novozapadli sneg.«

Se v tem obrtniki starega kova razlikujete od novodobnih menedžerjev? Da vam ni težko poprijeti za kakršnokoli delo v podjetju?

»Kaj pa vem ... Najbrž. Začel sem z enim majhnim tovornjakom in dvema rokama. Po par ton premoga in cementa sem preložil. Vozil sem kamione brez klimatskih naprav. Brisača okoli vratu in odprta okna, zunaj pa štirideset stopinj iz Zadra proti Velebitu ... Spomnim se dolgih in napornih voženj po nekdanji Jugoslaviji. Vozil sem za Tapetništvo Radovljica in bil v treh mesecih 32-krat v Dubrovniku! Nekoč sem tako peljal opremo za enega od tamkajšnjih hotelov. Ob devetih zjutraj je bilo odprtje, jaz sem pa zvečer ob sedmih naložil zavese in se odpravil na pot ... Ko sem ob šestih zjutraj prispel na cilj, so me že čakali in nato zavese obešali na okna tako rekoč naravnost s tovornjaka ... Odgovornost prevoznika je res zelo velika, napori pa tudi.«

Pogosto razmišljate o tem, kaj bo s podjetjem, ki ste ga ustanovili, postavili na noge in nato vodili toliko desetletij, čez dvajset, trideset let ...?

»Seveda, zato še zmeraj hodim v pisarno. Vem, da sta oba otroka, vsak na svojem področju, zares zelo sposobna in delovna, včasih še preveč. Ampak kljub temu sem še vedno rad del te zgodbe.«

Medsebojna podpora je v obrtniških družinah še posebno pomembna, kajne?

»Brez pokojne soproge Mimi našega uspešnega podjetja zagotovo ne bi bilo. Ko sem začel, je imela kot poslovodkinja v nekdanjem trgovskem podjetju Murka dobro službo, a je po rojstvu sina ostala doma. Dela je bilo veliko, gradili smo hišo. Žena je bila nato pristojna za finance in nabavo v podjetju ter skrbela za družino. Po sedemnajstih letih dela se je upokojila.«

Kar trinajst let ste bili tudi predsednik radovljiške obrtne zbornice. Ko ste prevzeli vodenje, ste bili že uveljavljen podjetnik z veliko firmo. Kako to, da ste se vendarle odločili, da si naložite še to zahtevno nalogo?

»Že od vsega začetka sem bil vključen v delovanje Zbornice. Preden sem postal predsednik, sem bil dolgo vodja sekcije, tako da sem seveda vedel, v kaj se podajam. Ko je z mesta predsednika odšel Danilo Korošec, me je takrat spoštovani in uveljavljeni obrtnik Filip Urh pregovoril, da vodenje Zbornice prevzamem vsaj za tri mesece – ki so se nato raztegnili na 13 let. Predsednik Zbornice sem postal ravno v času, ko je Slovenija postala samostojna in se je tudi pri nas vzpostavil večstrankarski sistem. Uspešni obrtniki smo bili v tistem obdobju dobrodošli tako rekoč v vsaki od strank; mene so prepričali za vključitev v tedanji LDS in prišel sem v občinski parlament. Kmalu smo oblikovali obrtniško listo in naslednja dva mandata in pol sem bil v občinskem svetu že kot predstavnik obrtnikov. No, ko sem prevzel vodenje Obrtne zbornice, sem prišel tudi v upravni odbor Obrtne zbornice Slovenije, kjer sem predstavljal vseh sedem gorenjskih občin. Ko pogledam nazaj, vidim, da je bilo dela res veliko.«

Več kot petdeset let ste že obrtnik in podjetnik, več kot desetletje ste bili zelo aktivno vključeni v delovanje obrtne zbornice tako na območnem kot republiškem nivoju. Kaj glede na izkušnje menite, v kakšno smer se bo razvijalo obrtništvo v prihodnjih letih, desetletjih?

»Tisti, ki so pravi obrtniki, bodo zbornično organiziranost podpirali še naprej, zdaj je tudi zaradi zbornice vendarle v marsikaterem oziru lažje, kot je bilo, ko sem začenjal sam. Zbornice ponujajo široko paleto izobraževanj in informaciji, kar prav gotovo olajša delo. Organizacija ne bo propadla, se bo pa treba boriti. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšne vlade bomo imeli. Upam, da se bodo vse zavedale, da je razvoj te države odvisen od gospodarstva. Obrtniki so zelo pomemben del gospodarstva. Včasih smo rekli obrtnik tistemu, ki je popravljal čevlje, zamenjal ključavnico, izdelal stol … Danes imajo obrtniki zaposlenih po tristo ljudi! In ti, rečemo jim malo gospodarstvo, v Sloveniji vlečejo voz naprej.«

Kakšen nasvet bi danes dali mlademu obrtniku, če bi prišel do vas in vas prosil zanj?

»Kot sem povedal v nagovoru ob prejemu nagrade obrtne zbornice: Nikoli ne obupaj! Vedno pridejo ovire, a jih je treba premagati. Treba je vztrajati, tudi jaz sem.«