Ne vdam se!

Čistilo v juhi, 1. del

Mija je borka. Hoče biti drugačna od svoje mame, ki jo je v času balkanskih vojn »za nekaj dni« pustila pri sorodnikih, potem pa je za njo izginila vsaka sled. Danes živi nekje v Skandinaviji, kjer ima novo družino. Za hčerko, ki je v vojni izgubila tudi očeta, ji ni več mar.

Na otroštvo in odraščanje ima lepe spomine. Pri teti, ženski, ki je bila iz iste vasi kot njena mama, ji ni bilo nič hudega. Teta je bila poročena z domačinom, rudarjem, ki je kasneje zaradi odpuščanja izgubil službo. Živeli so sicer skromno, a srečno. Bratranca sta bila njena zaščitnika.

»Ne spomnim se enega samega žalostnega dne, da bi mi bilo tako hudo, da bi želela umreti. Morda kdaj ob rojstnem dnevu, ko sem hrepenela po maminem voščilu. A so tudi ta hrepenenja s časom izginila in je nisem več pogrešala,« pripoveduje Mija.

»Ko sem bila stara 18 let, sem si po dogovoru s teto spremenila priimek. Prevzela sem njenega, kar jo je zelo osrečilo. Maturo sem naredila z odliko. Za nagrado sem dobila kar nekaj denarja. Z bratrancem Rokom sva se odločila, da me spremlja na poti, nekakšnem romanju, ki sem ga morala opraviti. Z letalom sva poletela na Dansko, potem pa sva najela avtomobil – Rok je že imel vozniško dovoljenje – in se preko zanimivega mostu, ki je nekaj časa speljan tudi pod morjem, odpravila na Švedsko. Teto je zelo skrbelo za naju, nenehno sva se ji morala javljati z SMS-i.

Nekako sva mislila, da so tudi tam razdalje med posameznimi kraji in glavnim mestom Švedske podobne našim – slovenskim! O, kako sva se motila! Vozila sva se ure in ure, pa se nama je zdelo, da nisva še nikamor prišla! Mama je živela v nekem kraju, ki je bil še okoli sedemdeset kilometrov severneje od Stockholma! Vsega skupaj sva prevozila okoli osemsto kilometrov! Ko sva prišla v mesto, tik ob jezeru, kjer naj bi živela moja mama, sva bila na smrt utrujena. Najprej sva si poiskala prenočišče, saj sva eno noč prespala kar v avtu. Ni bilo poceni, a nič hudega. Bila sem trmasta kot konj, na vsak način sem jo želela videti. Malo pred peto popoldne sva vzela taksi in se odpeljala na naslov, ki sem ga imela. Ko smo se peljali mimo trgovine H&M, sva se z Rokom spogledala. Počutila sva se kot doma. Ustavili smo se pred nekim blokom, ki je bil obložen z živo rdečo opeko. Čez cesto je bil park in otroško igrišče. Zdelo se nama je, kot bi bila v bližini kakšna šola. V tistem trenutku, ko sem bila polna čustev, bi najraje sedla nazaj v taksi in se odpeljala domov. Grozno sem se počutila. Rok me prime za roko in mi jo stisne. S tresočimi nogami sem stopila do vhodnih vrat in pozvonila. Čez nekaj dolgih trenutkov se nekdo oglasi. Sklepala sem, da je vprašal, kdo je. V maminem materinem jeziku sem odgovorila, da ima obisk iz rodnih krajev. Ko sem to rekla, je nastala tišina. Čakala sva še več kot pol ure, a nikogar ni bilo, ki bi nama prišel odpret vrata. S sklonjeno glavo sem se vdala. Vrnila sva se malo po osmi uri. Sonce je bilo še visoko, saj naj bi zašlo šele veliko pozneje, okoli enajstih. Usedla sva se na klop in ponovno čakala. Ničesar nisva imela izgubiti. Tega, kar se je dogajalo v mojem srcu, ne znam opisati. Bil je nekakšna mešanica med radovednostjo, žalostjo, bolečino, jezo, hrepenenjem. Leta in leta sem si dopovedovala, da mi je vseeno zanjo. Na tisti klopi sem začutila, da sem lagala. Vedela sem, da ne bom mirna, dokler je ne vprašam, zakaj me je pustila, zakaj ji ni več mar zame. Nisva imela sreče. Skozi vrata ni ne vstopil ne izstopil nihče, ki bi bil podoben moji mami. Noč je potem minila brez sna. Do ranega jutra sem se premetavala v postelji kot riba na suhem. Okoli šeste ure sva se brez zajtrka izmuznila iz hotela. ''Samo še tokrat, potem greva domov,'' je bil odločen Rok. Imela sva srečo. Malo pred sedmo uro se je skupaj s še tremi drugimi pri vratih prikazala moja mama. Bila je ravno takšna kot na fotografiji, ki sem jo imela pri sebi. Stopila sem do nje in jo nagovorila. Prebledela je in me odrinila. ''Kdo ti je dovolil, da me špijoniraš?'' je siknila. Potem je dvignila roko, kot bi me želela udariti, a tega ni storila. Brez besed se je obrnila in stekla nazaj v blok. Čez nekaj trenutkov se je vrnila. V roki je imela ovojnico, v kateri je bilo okoli deset tisoč kron. ''Pusti me pri miru! Če se še kdaj prikažeš, te bo moj mož ubil,'' je še dejala in odhitela.

Od takrat je minilo že veliko let. Z Rokom sva se vrnila domov – kako, me ne sprašujte. Doštudirala sem, imela sem kar nekaj nesrečnih partnerskih zvez. Srečanje z mamo se je neizbrisno zapisalo v mojo dušo. Ne da bi se tega zavedala, sem iskala partnerje, ki so imeli otroke že iz prejšnjih zvez. Zdelo se mi je, da jim moram nadomestiti mamo. Nekaj mi je govorilo, da ženska, ki se loči, ki ne skrbi za otroke in se zanje ne žrtvuje, ni dobra mama. Da bi bili predsodki še večji, sem nekaj časa delala tudi na neki osnovni šoli. Kaj vse pa človek tam doživi! Počutila sem se, kot bi bila zaznamovana. Želela sem ''reševati svet'', delati dobro na vsakem koraku. Je ni bilo dobrodelne akcije, da ne bi sodelovala! Ves čas sem si govorila ''ne bodi kot mama'', bila sem kot obsedena s to mislijo. Moja draga teta me je imela preveč rada, da me ne bi podpirala. Še zmeraj pa je imela nekaj zvez in poznanstev, ki so bila dovolj nevtralna, da so o moji mami povedali to in ono. A nisem hotela poslušati. Brigalo me je! Zame je bila izmeček, za nobene olajševalne okoliščine nisem hotela niti slišati!

Po drugi strani sem na lastni koži doživljala, da tudi tu, med nami, živijo ženske, ki so odpovedale kot matere. Ko sem se pogovarjala s prijateljicami, sem poslušala grozljive zgodbe! V bistvu bi se na tem mestu moja zgodba morala šele začeti, a se mi je zdelo, da moram vse to okoli potovanja na Švedsko povedati prej, če hočem, da me boste razumeli.

V glavnem: imam fanta, Igorja, ki je s seboj pripeljal majhno deklico. Uradno bi moral biti otrok pri mami, a ni. Zanj enostavno nima časa. Kljub temu ji Igor daje skoraj polovico plače za preživnino, odplačuje pa tudi polovico kredita, ki sta ga vzela za nakup stanovanja. Svojemu deležu se je Igor odpovedal v korist hčerke. Iz dneva v dan bolj me jezi, ker je, ko beseda nanese na bivšo partnerko, slep, trapast in gluh. Za vsako napako, ki jo ženska naredi, ima tisoč opravičil. Skoraj zmeraj, ko denimo deklico peljem nazaj k njeni mami, čakava v avtu pred blokom, kjer stanuje, tudi po uro in več. Enostavno ne pride po otroka, četudi bi morala biti deklica že zdavnaj v postelji. Nekajkrat sem se po enournem čakanju obrnila in se odpeljala nazaj, a potem je bil ogenj v strehi! Ženska je trdila, da se je zamudila ''tri minutke'', jaz pa, da sem jo čakala uro in deset minut! Igor je včasih na robu z živci. Moje vztrajanje ob pravi resnici mu gre zato še dodatno na živce. Punčka, ki je zelo srčen otrok, se pri mamici uči grdih in prostaških besed, preklinjanja. Nekaj časa je obiskovala tudi otroškega psihiatra, a je njena mamica terapijo prekinila, češ da je škoda denarja. Najlepše je bilo med poletnimi počitnicami, ko je bila mala ves čas pri nama. Bilo je nepozabno, saj smo bili kot družina. Pred dnevi, ko je spet prišla k nama, je bila zelo spremenjena. ''Če mi daš pet evrov, te bom imela rada, drugače pa ne!'' mi je dejala. Skoraj bi me kap. ''Kdo te je to naučil?'' me je zanimalo. Usedla se mi je na kolena in me objela z ročicami okoli vratu. ''Mamin fant.'' Izvedela sem, da enako reče tudi sošolcem. Kar zjokala bi se, tako mi je bilo hudo. Iz dneva v dan bolj sem spoznavala, da bivša prek otroka nagaja Igorju. Pri kosilu je denimo vzela kozarec in ga namenoma vrgla na tla, da se je razbil. Odprla je okno, da je papiga zletela na svobodo. Zalotila sem jo, ko je čistilo za posodo hotela zliti v juho … Potrpežljivosti, vsaj z moje strani, je bilo konec. Pritisnila sem na Igorja, da se skupaj z nekdanjo partnerico odločita za obisk pri svetovalki. Tako ni več moglo iti naprej …«

(Konec prihodnjič)