Območje srditih bojev

Škofič (2013 n. m.) in Rdeči rob (1913 n. m.) – Letos mineva sto let od konca prve svetovne vojne. V čudovitem krnskem pogorju so se bile srdite bitke med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Če bi skale znale govoriti …

Saj znajo govoriti, le branje njihovih zapisov je malce težje. Tokrat bomo obiskali del krnskega pogorja, ki je navdušujoče čudovit, obenem pa se na vsakem koraku zazremo v ostaline krvave preteklosti, ki je tod divjala pred več kot sto leti.

Zapeljemo se v dolino Lepena in se po udobni vojaški mulatjeri povzpnemo do Planinskega doma pri Krnskih jezerih. Zakaj množina? Zato, ker pod to ime spada veliko Krnsko jezero skupaj z Dupeljskim jezerom in Jezerom v Lužnici. Od tega doma nadaljujemo po mulatjeri proti Prehodcem, 1639 m. Hodimo po vojaških poteh; edina dobra stvar, ki jo je prva svetovna vojna prinesla. Obhodimo Konte in se precej strmo povzpnemo do avstro-ogrskega spomenika piramidalne oblike. Tukaj bomo zapustili markirano pot. Proti jugu je pred nami razpotegnjen greben Škofiča in globoko pod seboj zagledamo uhojeno stezico. Zavijemo ostro levo navzdol proti meliščem pod Škofičem. Spust je strm, a stezica lahko sledljiva. Ko dosežemo pot čez melišče, ki poteka po izohipsi, ji sledimo do konca grebena, ko zavijemo strmo desno navzgor. Tukaj naj bi bila zaraščena mulatjera, a roko na srce – nisem je videla. Občasno imaš občutek, da pot je, potem pa izgine. Vemo le to, da moramo navzgor, do sedla med Škofičem in Rdečim robom. Ko smo na sedlu, predlagam, da se najprej povzpnemo na Škofič, desno. Tudi ta pot ni markirana. Pelje nas po grebenu, najprej po severni strani, nato se povzpne prek travnatega predvrha, kjer je čudovito okno, zadnji del pa je skalnat, in tu je potrebne nekaj previdnosti. Z vrha Škofiča se nam odpre pogled na Vrh nad Peski in goro brez vrha, Batognico, ki ga je leta 1917 razstrelilo štiri tone nitroglicerinske želatine. Z vrha Škofiča sestopimo nazaj do sedla in nadaljujemo naprej na travnat Rdeči rob, ki je dobil ime po značilni rdeči kamnini. Z vrha sestopimo do sedla, kjer strmo sestopimo po neoznačeni stezi do markirane poti, ki pelje proti Jezeru v Lužnici. Markirana pot proti Batogniškemu sedlu pelje po dolini Lužnice, mi pa lahko izberemo zgornjo pot, ki je označena z modrimi pikami. Strmo se povzpnemo do škrbine na severozahodni strani Škofiča, nato pa po prečni poti pridemo nazaj do spomenika padlim. Od tam lahko po markirani poti pod Vrhom nad Peski nadaljujemo do Batogniškega sedla, s katerega začnemo sestop nazaj proti Krnskemu jezeru. Po izohipsi sestopamo do markirane poti, ki pripelje s Krna. Ko se priključimo markirani poti, precej hitro dosežemo Planino na Polju, 1530 m. Nadaljujemo s sestopom proti Krnskemu jezeru. Zgornja pot po pobočju Šmohorja je trenutno zaprta, zato sestopimo povsem do jezera, ki ga prehodimo po dolžini, nato pa nas čaka še približno 15 minut hoje do Planinskega doma pri Krnskih jezerih.

Če ta isti dan sestopimo še nazaj v Lepeno, bomo opravili res dolgo turo, saj nam bo vzela okrog 13 ur. Zato mi dovolite, da raje nekaj predlagam. Glede na to, da je z Gorenjskega že vožnje do Lepene kar nekaj, raje razmislite, da se na petek popoldan povzpnete do doma, v soboto opravite opisano turo, ponovno prespite ter še eno lepo turo opravite v nedeljo. Prepričana sem, da boste preživeli čudovit konec tedna.

Nadmorska višina: 2013 m
Višinska razlika: 2000 m
Trajanje: 13 ur (9 ur, če začnemo in zaključimo pri koči)
Zahtevnost: 4 / 5