Nekoč status, danes pa moda

V Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki je na ogled razstava z naslovom » ... a jaz imam po strani klobuk, pa kaj mi vse drugo mar!«, ki je verz iz pesmi Po strani klobuk Otona Župančiča, ki nam sporoča, da klobuk ni nekaj kar tako, saj izraža dostojanstvo tistega, ki ga nosi – četudi je ta »le« pesnik. Na dvodelni razstavi nas kustosinja Mojca Šifrer Bulovec popelje skozi zgodovino klobuka, oblikovalka Polona Poklukar pa predstavlja svoje izvirne damske klobuke.

Pred mesecem so na neki dražbi v Franciji za 350 tisoč evrov prodali klobuk Napoleona Bonaparta iz leta 1815, ki naj bi bil najden po spopadu v kraju Waterloo, kjer je izgubil zadnjo bitko. Klobuk je sicer nekoliko zdelan in brez spodnjega traku in tudi dokazov o njegovi istovetnosti ni. A vendarle naj bi ta veljal za enega od 19 še ohranjenih Napoleonovih klobukov. Kot velik ljubitelj klobukov je menda v svoji zbirki imel kar 120 primerkov. Pred štirimi leti so za enega izmed njegovih klobukov iztržili celo 1,8 milijona evrov. A ne glede na njihovo vrednost smo si lahko edini, da se nam v spomin najbolj vtisnejo prav tiste Napoleonove podobe, na katerih je pokrit z enim svojih značilnih dvorogeljnih klobukov.

Tokratna razstava, pripravili so jo v Loškem muzeju, nas popelje v »klobučno« preteklost, se ustavi v sedanjosti, in nam ponudi nekaj namigov za prihodnost. Uvodni zgodovinski del razstave je pripravila kustosinja Mojca Šifrer Bulovec, v današnji čas in prihodnost pa nas povede razstava izvirnih damskih klobukov oblikovalke in umetnice Polone Poklukar iz Maribora. Zakaj o klobukih v Škofji Loki? Tovarna klobukov Šešir je od leta 1921 dajala kruh mnogim Ločanom, njeni izdelki pa so bili znani tudi v svetu. Zdaj je sicer v stečaju, lani so v Loškem muzeju uspeli rešiti nekaj izdelkov in drugih predmetov, ki veljajo za izvrstno kulturno dediščino, s Tehničnim muzejem Slovenije pa so se aktivirali tudi v smeri ohranjanja Šeširja kot škofjeloške kulturne dediščine. Ampak zgodba klobuka se začne dlje v preteklosti.

Od enostavnih pokrival do modnih klobukov

Osnovna funkcija klobuka je zaščita glave pred vremenskimi vplivi, umazanijo, delovnimi in drugimi poškodbami. »Ker pa klobuk dajemo na glavo, ki je po Platonu simbol univerzuma, mikrokozmosa, klobuk kot njeno pokrivalo simbolizira tudi misel, je simbol identifikacije,« pove Mojca Šifrer Bulovec in dodaja: »Klobuk na glavi kaže na položaj posameznika v družbi. Nosilec z njim lahko izraža pripadnost določeni družbeni, etnični in narodni ter verski in poklicni skupini. Signalizira lahko ekonomsko moč in zakonski stan. Na njegovo obliko je skozi stoletja seveda vplivala tudi moda.«

Zgodovina in razvoj klobuka sta na razstavi predstavljena na časovnici. Avtorica jo začne z ustoličevanje koroških vojvod v 11. in 13. stoletju, ko se v virih klobuk prvič omenja na slovenskem etničnem ozemlju. V 14. stoletju se klobuk pojavi tudi v grbu Slovenske marke (jugovzhodna Dolenjska). Freske v cerkvah v Crngrobu in na Križni Gori iz 15. in 16. stoletja nam že postrežejo z motivi plemičev – pa tudi kmetov – ki nosijo klobuke. O različnih oblikah klobukov in tudi priložnostih nošenja nam v kasnejših stoletjih govorijo tudi različne upodobitve na slikah. Konec 17. stoletja se v naših krajih pojavi nova oblika klobuka, tako imenovani trirogeljnik, »klobuk na tri dežele«, ki se obdrži celo 18. stoletje. Iz tega se je razvil dvorogeljnik, ki se je najbolj uveljavil v času Napoleona. To pokrivalo se je ohranilo do prve svetovne vojne kot slavnostno vojaško ali uradniško pokrivalo. V 19. stoletju se pojavita tudi cilinder in klobuk, imenovan melona, oba sta tudi na ogled na razstavi. Seveda so takrat tudi škofjeloške meščanke že nosile vsakovrstne modne klobuke.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so za prosti čas in službene potrebe v moško modo prihajali mehkejši klobuki, imenovani borsalino, ki so se obdržali do današnjih dni. Ti imajo na sredini oglavja gubo, krajci pa so spredaj zavihani nekoliko navzdol. Istočasno so se nosili tudi slamniki, primerek vidimo tudi na razstavi.

Šifrer Bulovčeva nas seznani tudi z obrtniki, kot so kolbučarji, modistke in slamnikarji, ki so bili povezani z izdelavo tekstilnih, klobučevinastih in slamnatih klobukov, spomni pa nas tudi na prve industrijske obrate za izdelavo klobukov pri nas. Že v Prešernovem času so začeli izdelovati klobuke iz svile, nekoliko kasneje so v Domžalah odprli tovarno slamnikov, z izdelavo polstenih klobukov pa so nekaj let po prvi svetovni vojni začeli v Tovarni klobukov Šešir v Škofji Loki. Prav zanimiva je reklamna zloženka klobukov ob petdesetletnici tovarne leta 1971, na ogled pa je tudi nekaj najbolj zanimivih primerkov klobukov, ki so jih izdelovali v Šeširju.

Ker je bil klobuk v preteklosti bistveno volj kot danes vpet v vsakdanji način življenja, se je izoblikoval tudi bonton v zvezi z njegovo uporabo. Za dodatek so na ogled še narisani klobuki, ki jih nosijo liki iz znamenitega stripa Diareja Tomaža Lavriča. Nekoliko pomečkanega nosi celo novinar.

Klobuki iz prihodnosti

V drugem prostoru izvirne damske klobuke predstavlja Polona Poklukar, ki ustvarja na področju produktnega dizajna in scenskega oblikovanja ter ilustracije in prostorske instalacije. Pod lastno blagovno znamko oblikuje nakit, svetila, klobuke … Svoja dela je doslej večkrat razstavila in zanje bila tudi že nagrajena. O klobuku razmišlja kot o mali plastični formi z izrazno-sporočilnim nabojem, ki se kaže v zlitju z namembnostjo – s funkcionalno kvaliteto uporabnega, nosljivega predmeta.

Nošenje klobuka je danes bolj redkost kot ne. Na odprtju razstave v Galeriji Ivana Groharja je bila Poklukarjeva edina, ki je nosila klobuk. Lastne izdelave. Kaj jo je navdušilo, da je začela oblikovati klobuke? »Tudi sama sem presenečena, da sem se začela ukvarjati z oblikovanjem klobukov, saj sem bila pred tem v povsem drugih umetniških vodah, predvsem kiparstvu in grafiki. Šlo je za naključje. Za neko modno revijo so me prosili, naj oblikujem klobuke. Uspelo mi je izdelati nekaj primerkov, ki so doživeli dober odziv. To me je popolnoma prevzelo, rekla sem si, zakaj pa ne, izkoristila svoje oblikovalske izkušnje in poznavanje različnih materialov in od leta 2012 jih je nastalo še nekaj. Na začetku je bilo sicer moje znanje pri modeliranju klobukov še nekoliko borno, a sta mi delo in oblikovanje hitro zlezla pod kožo,« pove Poklukarjeva in v duhovitem tonu doda, da je v njenem početju bržkone tudi kanček norosti, saj gre za popolnoma nekomercialne produkte, od katerih v današnji družbi in na slovenskem trgu seveda ne more preživeti.

Da navdih za oblikovanje prihaja iz njene notranjosti, same od sebe, brez posebnega napora. »Vse, kar se intuitivno poraja pod mojimi rokami, zlahka preberem kot odmev in presnovo nekih oblik in vsebin, ki jih poznam iz arhitekture, grafike, kiparstva, kostumografije … iz najrazličnejših historičnih obdobij. Moj klobuk je izrazna celota, je arhitektura, zgrajena iz meni lastnih intimnih prostorov.« Na tokratni razstavi se predstavlja s celo paleto klobukov, ki imajo, zanimivo, tudi imena v esperantu. Da si jih tako lažje zapomni, pravi, hkrati pa delujejo tudi nekoliko drugače, posebno. Taki tudi so, na ogled v Galeriji Ivana Groharja in v nakup na gradu v Loškem muzeju.