Koliko nas bo leta 2050?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 30. junij 2018 / 13:01

Vprašanje v naslovu pravzaprav ni bistveno. Pravo vprašanje je, ali bo človeštvo leta 2050 sploh še gospodar Zemlje in kako se bo na njej živelo? Odprte so vse možnosti, a najprej moramo biti optimisti in si zaupati …

Okrog deset milijard

Poglejmo najprej, kako je število zemljanov raslo doslej. Prvo milijardo smo dosegli leta 1804, drugo 1927, tretjo 1960, četrto 1974, peto 1987, šesto 1999, sedmo pa 2011. Je torej mogoče že zdaj predvideti, koliko nas bo leta 2050? Demograf Janez Malačič odgovori pritrdilno. »Razlog je v tem, da so demografski procesi togi. Spreminjajo se na dolgi rok, na kratko se morda hitreje spremenijo migracijski procesi, kar pa ne velja za rodnost in smrtnost. Zato so naše projekcije zanesljive, tudi stroka je napredovala in v zadnjih petdesetih letih bistveno izboljšala zanesljivost projekcij. Večina ljudi, ki bo živela leta 2050, je že rojenih. Tudi to je neka vztrajnost, ki vpliva na projekcije. Na svetovni ravni bo število prebivalstva zagotovo še raslo. Nekaj časa je veljalo prepričanje, da bo doseglo svoj maksimum pri devetih milijardah ali malo čez. V zadnjem času je med demografi konsenz, da bo to število večje, okoli deset milijard ali več. V podsaharski Afriki namreč ni tako hitrega demografskega prehoda, kot se je prej predpostavljalo. Jasno je tudi, da bo zaradi nekaterih strukturnih razlogov še v marsikateri državi prebivalstvo nekaj prihodnjih desetletij hitro naraščalo.« Obratno bo v razvitem svetu, v katerem zdaj živi 1,3 milijarde ljudi in bo to število še upadalo. »Že danes imamo celo vrsto držav, kjer se število prebivalcev zmanjšuje. Nekateri izraziti primeri znotraj EU so Bolgarija, Romunija in Madžarska. V prvih dveh primerih gre za selitve v bogate članice EU. Na Madžarskem pa se kažejo nakopičena desetletja nizke rodnosti. Do leta 2050 pričakujemo, da se bo prebivalstvo Rusije zmanjšalo za deset milijonov, na Japonskem kar za dvajset milijonov. Madžarska in Japonska sta dober primer tega, da državi nista naklonjeni priseljevanju in zaradi tega prebivalstvo bolj zmanjšujeta, kot bi se to dogajalo v bolj prostih gibanjih.« Ko demograf Malačič pogleda v leto 2050, je kljub vsemu optimist: »Vrsta primerov iz novejše zgodovine kaže, da pretirani strahovi niso bili upravičeni. Živimo v izjemno dinamičnem času, ko so spremembe hitrejše, kot so bile kadar koli v zgodovini. Ne mislim na demografske spremembe, ampak na ekonomskem in znanstvenem področju. Najnovejše spremembe na področju biotehnologije omogočajo poseganje v človeški genom in njegovo urejanje. Človek se vse bolj igra Boga. Že zdaj spoznavamo, da to ni preprosto. Na tak ali drugačen način je mogoče rezati po dvojni vijačnici, izrezovati dele in vstavljati druge. To je najbolj eklatanten primer, a obstaja še ogromno drugih. V prihodnjih dvajsetih do tridesetih letih bo tretjina zaposlitev takih, ki jih danes sploh še ne poznamo. Če bo družba sposobna ohraniti mir, pričakujem še nadaljevanje trenda napredka in izboljševanja. Kadar je bilo človeštvo vsaj na svetovni ravni sposobno ohraniti mir, je bilo neverjetno inovativno. Še nikoli ni živelo toliko izobraženih ljudi in toliko vrhunskih znanstvenikov. Samo obžalujemo lahko, da ni prej bilo preboja, ki se je nakazoval že v klasičnem grško-rimskem obdobju. Upam, da bodo različni fundamentalizmi ostali ob strani in bo človeštvo lahko v resnici napredovalo. Danes so očitni nastavki, ki to kažejo in omogočajo.« (Vir: MMC RTV SLO) Leta 2050 nas bo torej okrog deset milijard, in če bi živeli po pameti, bi nam lahko bilo lepo. Bo res tako?

Protislovna Evropa

Evropa se po eni strani vse bolj zapira pred ne­zakonitimi migranti, po drugi pa ji manjka ljudi. Najnižjo rodnost ima najbolj zaprta Madžarska …

Drugačni, oglasite se!

»Strah konservativcev pred drugačnimi glasovi ne izvira iz strahu, da umetniki zunaj mainstreama ne bodo nadarjeni, da bodo knjigarne in galerije napolnili s šodrom; izvira iz strahu, da bodo briljantni in izjemni. Konservativci bodo morali požreti dejstvo, da je bil kljub neverjetnemu uspehu britanske umetnosti resničen talent, zanemarjan in spregledan pri tistih, ki vladajo v kulturi. Šole, medije, univerze in kulturni svet so namerno zapirali pred zanimivimi ljudmi. / Dobra novica je, da vladajočo raso grabi strah pred tem, katere glasove bodo morali začeti poslušati. V tem strašnem trenutku brexita, času umika v nacionalizem in paniko, ko se podobne stvari dogajajo povsod po Evropi, je čas, da vsi umetniki spregovorijo – še posebej tisti, katerih glasove smo doslej zanemarjali.« Tako je britanski dramatik, scenarist, režiser in romanopisec Hanif Kureishi (1954) v svoji kolumni v časniku Guardian pozval svoje umetniške kolege, naj se oglašajo v javnih zadevah in tako prispevajo k odprti družbi in demokratičnemu reševanju ključnih vprašanj.