Njeni skrivni vrtovi

V kleti Mestne hiše in v Mali galeriji Likovnega društva Kranj je na ogled razstava multimedijske umetnice Eve Petrič.

Kranj – Vsestranska umetnica Eva Petrič, ki deluje na več področjih likovne ustvarjalnosti in se pri svojem delu srečuje tako s tradicionalnimi kot sodobnimi umetniškimi praksami, je lani jeseni na šestem Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju mednarodno žirijo prepričala z delom TRANShomoPLANSTACIJA in zanj prejela nagrado grand prix. Petričeva, ki večinoma deluje v New Yorku, na Dunaju in Bledu, razstavlja pa po vsem svetu, se tokrat v Mali galeriji predstavlja z deli iz različnih ciklov pod skupnim naslovom Skrivni vrt na valovih delta, v razstavni prostor v kleti Mestne hiše Gorenjskega muzeja pa je postavila večmedijsko instalacijo z naslovom Subdukcijska cona.

Če sprva dobimo občutek, da gre za dve povsem ločeni razstavi, nas značilna avtorska govorica – naj gre za analogne fotografije, digitalizirane in odtisnjene na pleksi steklo, in kolaže s fotografijami in čipkami v svetlobnih okvirjih ali pa prostorsko multimedijsko instalacijo – hitro prepriča, da gre za dela Eve Petrič. Dela je izbirala glede na to, kako sta jo nagovarjala oba razstavna prostora, pove Petričeva: »V kleti sem vsekakor želela postaviti instalacijo, v kateri bi se odražalo tudi vzdušje, ki ga ponuja prostor. Ambient se mi zdi kot sveti prostor, v katerem se človek lahko poglobi sam vase.« Drugače umetnica vidi galerijo, v katero obiskovalec vstopa z drugačnimi mislimi. Petričeva je vendarle želela oba prostora povezati, zato je v galeriji postavila tri povsem nova dela, tako imenovane svetlobne škatle, v kleti pa dve sorodni deli – prav tako iz zadnjega obdobja. V vseh omenjenih delih v kolažu poleg fotografije uporablja tudi čipko.

V galeriji je na ogled tudi sklop del, v katerih avtorica manipulira s fotografijo. »Je spomin na to, kar je bilo in kar je ostalo, je senca, zabeležena v sivih odtenkih. Je kot prostor v prostoru, ki se cepi in multiplicira, enako pa se dogaja tudi s figuro v njem,« je k delom zapisala umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Figura prehaja od temnega k vse bolj svetlemu tonu.

V kleti Mestne hiše stojimo pred instalacijo. Stare, odvržene, reciklirane, podarjene ali kupljene čipke so združene v dve viseči, lebdeči mreži na različnih nivojih. Umetnici ponazarjata kožo oceanov neba. »Mreži sta kot živi bitji. Čipke so njuni telesni organi, ki nas v svoji raznolikosti popolnosti, deformaciji, krhkosti in lahkotnosti opominjajo na drugačnost ...« beremo Ažmanovo. Petričeva instalacijo dopolnjuje z avdio-video projekcijo. »Še dan pred razstavo nisem bila prepričana, ali bo novi video deloval, kot sem si želela. Prostor je namreč zahteval svoje. Prostori, ki niso galerija, so zahtevnejši, a umetniku lahko tudi veliko dajo.«

Na vprašanje, kako gleda na različna razstavišča po svetu, kjer razstavlja svoja dela, je povedala: »Profesionalni odnos do sebe in obiskovalcev od mene zahteva, da se vselej maksimalno potrudim in da stojim za tem, kar predstavim. Umetnost je univerzalni govor in ga razume vsak človek. Zato se hitro čuti, ali nekdo ne stoji za svojim delom ali ne. Petričeva, ki je z razstavo postala tudi članica Likovnega društva Kranj, je razstavo posvetila pred dnevi umrli članici kiparki Štefaniji Košir Petrić, ob tem pa je njej v spomin ob instalaciji pripravila še kratek performans. Razstava v Mali galeriji bo na ogled do 6. junija, v kleti Mestne hiše pa vse do konca avgusta.