Begunci so krepili narodno zavest

Mohorjeva družba iz Celovca se letos s pogovori in razstavami s skupnim naslovom Skozi čas preizkušenj spominja let po koncu druge svetovne vojne, ko je več kot deset tisoč Slovenk in Slovencev pred novo slovensko oziroma jugoslovansko oblastjo bežalo na Koroško. Njihova usoda je večinoma znana. Preživeli so bili najprej nastanjeni v Vetrinju in kasneje v Lienzu in v Špitalu ob Dravi, kjer je bilo pred tem že taborišče za ruske vojne ujetnike. V letih 1948 in 1949 je večina beguncev odšla v Argentino in le manjši del v Kanado in Združene države Amerike. Nekaj sto jih je ostalo v Špitalu in njihovi potomci živijo tam še danes. Na splošno odnos Korošcev, še posebno tistih, ki so zatajili svoje slovensko poreklo, do beguncev iz Slovenije ni bil prijazen. Na trenutke je bil zelo sovražen, pravi zgodovinar, urednik Mohorjeve iz Celovca Hanzi Filipič. Želeli so se jih čim prej znebiti.

Pretekli teden je bil na Mohorjevi pogovor o povojni emigraciji na Koroškem in njenem doprinosu h krepitvi narodne zavesti. Hanzi Filipič je k besedi povabil direktorja Mohorjeve dr. Karla Hrena, profesorja in politika Lojzeta Dolinarja, ki je bil rojen v begunski družini v Špitalu, pevko svetovne slave Bernardo Fink Inzko, ki je bila rojena slovenskim staršem v Argentini, od leta 1988 pa živi v Svečah na Koroškem, in dolgoletnega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev odvetnika dr. Matevža Grilca. Begunci so v letih bivanja na Koroškem, nekateri pa so tam ostali za stalno, nesporno prispevali h krepitvi narodne zavesti in samozavesti Slovencev na Koroškem kljub nezaupanju, predsodkom in očitkom, da so domobranci in kot taki izdajalci domovine. Koroška je prek njih izvedela, kaj se je med vojno in po njej dogajalo v Sloveniji, Mohorjeva pa je izdajala knjige in druge publikacije, pisane na to tematiko, je poudaril dr. Karel Hren. Poleg tega so begunci, še posebno iz Združenih držav Amerike, za Mohorjevo tiskarno kupili prvi tiskarski stroj in seveda kupovali Mohorjeve knjige. Denarno so pomagali tudi v številnih drugih primerih. Dr. Hren in dr. Matevž Grilc sta poudarila izjemno vlogo begunskih učiteljev in duhovnikov pri poučevanju in vzgoji slovenske mladine, čeprav je oblast, tudi tedanja jugoslovanska oziroma slovenska, skušala to preprečiti. Lojze Dolinar je povedal, da je kot slovenski otrok, rojen v begunstvu, doživljal številna ponižanja, tudi med študijem v Ljubljani. Bernarda Fink Inzko je koroško slovensko pesem ponesla v svet. Kot otrok in jih je pela že v Argentini, kasneje pa so postale pesmi dežele, v kateri sedaj živi, del njenega umetniškega delovanja. Slovenski povojni begunci so pustili vidno sled v življenju Slovencev na Koroškem in številni se morajo za to, da so ostali zvesti svojemu narodu in jeziku, zahvaliti prav njim.