Ustvarjajmo kamišibaj

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 31. december 2017 / 14:23

Kamišibaj prihaja iz Japonske, kjer kami pomeni papir, šibaj pa gledališče. Pripovedovalec stoji ob majhnem lesenem odru. Ob pripovedovanju zgodbe v odru menja ilustracije, na katerih vzporedno s pripovedovanjem teče zgodba. Papirnata drama, kot tudi pravijo kamišibaju, je zaživela pri nas, predstavila jo je Kranjčanka Jadranka Završnik, članica Društva kamišibajkarjev Slovenije.

Kamišibaj je poseben pripovedni medij, kot pojasni Jadranka Završnik, se zgodbe pripovedujejo ob malem namiznem odru in ob ilustracijah oz. slikah, ki se izmenjujejo v okencu. Izvor te tehnike bi lahko iskali že pred stoletji v budističnih templjih, ko so menihi otrokom vrteli zvitke in jim pripovedovali zgodbe iz življenja Bude. »Še posebno je bil kamišibaj popularen na Japonskem pred drugo svetovno vojno in med njo. Kamišibajkarji, večinoma so bili to moški, so kar na ulicah ob lastnih ilustracijah in pripovedovanju zgodb služili kruh. Pripeljali so se s kolesom, opremljenim s kovčkom, ki se je razprl v odrček. Na kolo je bil pripet še poseben predalček, v njem so bili riževi kolači. Pripoved je pravzaprav služila kot nagrada gledalcem, ker so kupili riževe kolače, ki so jih spekle kamišibajkarjeve žene,« je pojasnila Jadranka Završnik.

V Slovenijo sta kamišibaj pred nekaj leti pripeljala ustvarjalca Igor Cvetko in Jelena Sitar. »Kamišibaj nas je zlahka prevzel, tako lutkarje, slikarje kot pripovedovalce. Slovenci že tudi imamo neko vzporednico, panjske končnice. V Kranj je kamišibaj pripeljala Nataša Herlec iz Zveze ustvarjalnih društev Otroškega kulturnega centra Krice krace. Nataša je leta 2014 v Kranju organizirala tudi prvi Kamišifest, vse naslednje pa predala meni. Prvi seminar o kamišibaju v Kranju je vodil Igor Somrak in v tej prvi skupini sem bila tudi jaz. Izpopolnjevala sem se potem še v Ljubljani pod mentorstvom Igorja Cvetka in Jelene Sitar. Letos marca smo tudi v Kranju organizirali seminar in naučili kamišibajkanja šest novih pripovedovalcev,« je povzela Završnikova. Izvirne ilustracije in sugestivnost pripovedovanja potegneta gledalca globoko v vrtinec dogodkov, sogovornica temu učinku kamišibaja pravi kar čarovnija. »Obstajajo pravila kamišibaja, na Japonskem se jih sploh strogo držijo. Določeno imajo velikost odrčka, ki je narejen iz češnjevega lesa in ni poslikan. Mi smo bolj slovanske duše in si dovolimo malo več, tako imamo tudi odre večinoma poslikane. Za eno zgodbo je praviloma med 11 in 16 listov (ilustracij, slik), nekateri imajo tudi daljše zgodbe. Jure Engelsberger (ilustrator, prejemnik zlatega kamišibaja v Piranu na vseslovenskem festivalu kamišibaja) je npr. naredil trilogijo o Martinu Krpanu. Pogosto so pripovedovalci tudi avtorji ilustracij in zgodb.« Jadranka Završnik ima kar nekaj avtorskih zgodb in ilustracij za odrasle in za otroke (Cesarjev ribnik, Čudežno mazilo, Mačji bluz, Ku, ku – kdo je tu?, Šepet iz knjige). Z Urško Košir, s katero skupaj ustvarjata v centru Krice krace v Kranju, decembra v pravljičnem Kranju nastopata s pravljico Kako je medved spoznal božič.

Za Završnikovo je kamišibaj združitev vseh njenih ljubezni: slikanja, risanja, pripovedovanja in dela z otroki. Črpa iz lastne domišljije in tudi iz poezije ter ljudskih zgodb slovanskega in skandinavskega prostora. Za njo je veliko nastopov v vrtcih in šolah. Kamišibaj je uspešno predstavila tudi osebam s posebnimi potrebami. »Pri izvedbi kamišibaja je pomembna sinhronost (dramaturgija), kako kamišibajkar pripoveduje, kako hitro oz. počasi vleče slike ven in s tem ustvarja dramo.« Zaradi svoje majhne dimenzije se kamišibaj praktično lahko dogaja povsod, na ulici, v atriju, na vrtu, knjižnici. Jadranki Završnik se je še zlasti vtisnil v spomin nastop v okolju čudovitega vrta Hortikulturnega društva Kranj. »Letošnji vrhunec kamišibaja v Sloveniji pa je bila zame papirnata drama Tatjane Grabrijan, ki je za odrasle ustvarila Kresno noč po predlogi dela Janeza Trdine. Ta kamišibaj je sicer izven pravil, namesto na formatu A3 je ustvarjen na šeleshamerju z izjemnimi Tatjaninimi ilustracijami in ob pripovedi igralca Roka Glavana. Res čudovita predstava, upam, da pride na gostovanje tudi v Kranj. Kamišibajkarji navdušenje vedno delimo, kadar komu kaj dobrega uspe. Sam kamišibaj namreč izhaja iz dobrega, to je njegova etika.«

Jadranko Završnik najbolj veseli, da so v Kranju za kamišibaj navdušili tudi otroke, da to delajo, nekateri starši pa so skupaj z otroki kamišibaj začeli ustvarjati doma. »V marcu 2018 načrtujemo nov seminar kamišibaja, ker se je izkazalo, da se ga da uporabiti tudi v terapevtske in pedagoške namene tako v vrtcih kot v šolah. Kar nekaj učiteljic in vzgojiteljic je začelo uporabljati kamišibaj,« je sklenila Završnikova. Še vedno pa v Društvu kamišibajkarjev Slovenije iščejo zamenljivo besedo za kamišibaj, v razmisleku imajo slikobajke.