V tujini oboževana, doma pozabljena

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. oktober 2017 / 19:22

Kmalu bo minilo sto let od rojstva Valerije Heybal, svetovno znane operne pevke, ki pa v rodnem Kamniku in širše ni deležna takšnega spomina, kot bi si ga po mnenju stroke zaslužila. Nekateri Kamničani si zato prizadevajo, da bi na njeni rojstni hiši na Glavnem trgu postavili spominsko ploščo.

Valerija Heybal se je rodila v Kamniku 16. januarja 1918 očetu organistu Josipu in materi Ceciliji, rojeni Matičič, za glasbo pa se je navdušila že v otroških letih. Kot gimnazijka je študirala violino, že zelo mlada pa se je odločila tudi za študij solopetja in le dan pred svojim dvajsetim rojstnim dnem debitirala na odru ljubljanske Opere. Občinstvo jo je takoj vzljubilo, njeno izjemno nadarjenost pa so kmalu opazili tudi kritiki. Bila je stalna članica oper v Ljubljani, Beogradu in Bernu, gostovala je v vseh opernih hišah takratne Jugoslavije ter po številnih krajih Evrope.

Njena pevska kariera je bila izjemna, kar vedo povedati številni njeni sodelavci in sodobniki, predvsem pa Marko Košir in Peter Bedjanič, ki sta pred kratkim pevkino življenje in delo opisala v obširni monografiji na več kot petsto straneh z naslovom Valerija Heybal – Pozabljena slovenska primadona. »Dobrih opernih pevk nam v Sloveniji res ne manjka. Vendar nobena ni doživela takih sprejemov pri publiki in ocenjevalcih kot ravno Valerija Heybal. Kdo se spomni, kdaj so bile vrste čakajočih na vstopnice dolge nekaj sto metrov, kot je bilo ob gostovanjih Heybalove v Ljubljani. Res je, da so bili takrat drugi časi, vendar je res tudi, da nekatere njene kreacije še danes, navzlic nekaterim pomanjkljivostim v tehniki petja, pri nas niso presežene. Če bi se pri nas danes pojavila pevka z enakim glasom in šolo, bi ji bila na široko odprta vrata vseh svetovnih opernih hiš. Tudi se ne sme prezreti dejstvo, da je imela Heybalova svoj umetniški vrhunec v letih po 2. svetovni vojni, ko so uvrščali Jugoslavijo med države na drugi strani železne zavese. Malo je znan podatek, da je leta 1950 v pol ure uspešno opravila avdicijo v milanski Scali, a ni znano, zakaj do sodelovanja nato ni prišlo,« je le nekaj zanimivosti o pevki na predstavitvi knjige v prostorih frančiškanskega samostana v Kamniku – prav tam, kjer je Valerija Heybal na cerkvenem koru kot majhna deklica tudi začela svojo pevsko kariero – navedel Marko Košir, pa tudi to, da ji je poslušalstvo po koncertih ploskalo tudi po petindvajset minut.

V povojnih letih se je Heybalova znašla na spisku obtoženih osemnajstih slovenskih gledaliških umetnikov zaradi kršitve kulturnega molka, a bila k sreči hitro pomiloščena in vrnjena v svoj poklic. Kljub letom slave predvsem v Beogradu in izjemni karieri je bila na stara leta pozabljena. Dve leti po poroki je umrl njen dolgoletni prijatelj in nato zakonec Ciril Debevec, sama pa je nato po mami podedovala živčno bolezen, ki se ji je razvila v akutno stanje in zadnjih dvanajst let je preživela v bolnišnici.

V ljubljansko Opero je po upokojitvi niso več vabili in večina – sploh mlajših – Kamničanov svoje rojakinje ne pozna, čeprav je imela svoj zadnji javni nastop prav v rodnem mestu, in sicer 19. februarja 1977, ko so v razstavišču nad kavarno Veronika slavili sto let rojstva slikarja Ivana Vavpotiča. Umrla je 18. septembra 1994, pozabljena od publike in Kamničanov. Pokopana je ob svojem možu na kamniških Žalah. Pogreba se je udeležila le peščica njenih kamniških znancev in sorodnikov in nekaj kolegov iz ljubljanske Opere.

»Že sam podnaslov knjige Pozabljena slovenska primadona bi nam Kamničanom moral dati misliti. Njeno življenje je bilo res izjemno, prav tako pečat, ki ga je pustila, zato je zares pretresljivo, da o tako veliki umetnici danes govorimo kot o pozabljeni. Januarja bo minilo sto let od njenega rojstva. Želimo si, da bi občina ob tem postavila oz. obnovila spominsko ploščo na njeni rojstni hiši na Glavnem trgu, kjer je nekoč že bila,« pa pravi predsednica Društva sv. Jakoba Kamnik Marjeta Humar, ena najglasnejših pobudnic za ohranitev spomina te velike umetnice.