Nehvaležna usoda

Tako sama sem!

Ana-Marija že vse življenje trpi za posledicami vsega, kar se ji je dogajalo od rojstva naprej. Ne mine dan, da se ne bi spraševala, kako lahko starš sovraži lastnega otroka. Če le najde priložnost, se na različnih forumih pogovarja s tistimi, ki doživljajo podobno zgodbo. Najhuje je, ko naleti na takšne, ki so odraščali v srečnem okolju. Takrat je pa srce ne neha boleti.

»Oče je bil tipičen pijanec. Zjutraj je šel v službo kolikor toliko trezen, pod večer se je vračal pijan kot klada. Vse okoli sebe je žalil in poniževal, da smo govno, nesposobni, zabiti. Brat se mu je nekoč postavil po robu. Zabrusil mu je, da če je pa on tak ''džek'', zakaj že vse življenje dela za minimalca. Oče je znorel in se ga lotil s pestmi. Brata smo zaradi hudega pretresa možganov odpeljali v bolnišnico. Še vedno ne vem, kaj bolj boli: zlobne besede ali ''batine''. Velikokrat se čudim, kako to, da sem sploh še živa, po vsem, kar sem doživela. Opazujem vrstnice, ko pred seboj potiskajo voziček. Meni se to ne bo nikoli zgodilo. Na smrt me je strah, da imam v sebi izrojen gen, ki bo nekoč izbruhnil na dan in se bom do bližnjih nehote obnašala kot oče.

Ne bi želela biti kot mama. Pridejo trenutki, ko bi jo prijela za ramena in zabila v tla. Ne pomnim, da bi jo kdaj videla z dvignjeno glavo. Spominjam se, da nas je ded nekajkrat prišel iskat, da bi nas odpeljal s seboj, na varno. Pa mu je zmeraj odgovorila, da bo še malo počakala, da bo že kako. Nenehno je upala, da se bo oče spreobrnil in nas imel rad. Želja se ji ni uresničila. Pa ji tega z bratom nisva mogla vtepsti v glavo! Kadar je oče pobruhal stanovanje, je brez besed odšla po vodo in krpo in pospravila za njim. Nikoli ni nič rekla, niti se ni branila, ko jo je zaklenil v spalnico. Bog ve, kaj je z njo tam počel. Kdaj pa kdaj so se slišali grozni kriki, a ji je verjetno zamašil usta z dlanjo, ker potem so potihnili.

Mama je bila nekoč lepa ženska. Dolgi valoviti lasje so ji padali po hrbtu. Danes je stara 47 let, videti je kot obnemogla starka. Sicer pa tudi jaz nisem nič boljša. Spredaj mi manjka zob, ki mi ga je izbil oče. Nimam denarja, da bi mi zobozdravnik naredil novega. Sploh pa mi ni do tega, da bi se me katerikoli moški dotikal. Gabijo se mi vsi moški. Še v službi, pri malici, če kdo od njih prisede, se ne morem znebiti spominov na očeta.

Ko sva bila z bratom še majhna, smo vsi skupaj spali v eni postelji. Ko je nehal otipavati mamo, je začel brata. Neštetokrat sem ga tolažila, ko je tiho hlipal pod odejo. To so bili trenutki, ko bi očeta najraje ubila.

Odkar pomnim, trpim tudi namesto brata. Zaprl se je vase, nikogar ne spusti blizu. Študira matematiko in fiziko, je odličen študent, a njegova duša je prazna. Izropana. Molim, da bi vsaj on srečal dekle, ki bi ga razumelo. V današnjih časih, ko ženske gledajo zgolj na denarnico in na zunanjost, bo težko našel takšno, ki bo imela srce in dušo.

Ne boste verjeli, da sem kot majhen otrok sanjala o boljši in lepši prihodnosti. Nekaj časa sem bila celo prepričana, da vse zmorem.

Spominjam se, kako so me zasmehovali, ko nisem mogla iti na nobeno ekskurzijo. ''A spet ti?!'' je bila glasna razredničarka, ko sem ji povedala, da nimam denarja. Učitelj za telovadbo pa mi je svetoval, naj nagovorim mamo, da se loči. Zdelo se mi je, kot da živita na Luni, tako sta se mi zdela neumna.

Na koncu osmega razreda se mi je zgodila še ena krivica: pod prisilo sem se morala vpisati v srednjo šolo, ki mi jo je izbrala šolska strokovna služba. Vdala sem se šele, ko so mi dejali, da nimam druge izbire.

Brat je bil zaljubljen v matematiko, jaz sem jo sovražila, četudi mi ni nikoli delala težav. Bila sem zlata maturantka, pa ne zato, ker bi se z veseljem učila, temveč zato, ker mi učenje ni nikoli delalo težav. Bila sem v dilemi, naj nadaljujem študij kot brat ali naj se zaposlim. Zmagala je praktična stran mojih odločitev. Šla sem v službo, našla sem jo daleč stran od doma. Žal se mi je zgodila ta prekleta, prekleta osamljenost. Začela sem pogrešati starše, zlasti mamo. Včasih sem se ponoči zbudila, ker se mi je sanjalo, da jo je oče ubil in zakopal v kleti. Pustila sem službo in se vrnila domov. Da se le ne bi!

Spremenila sem se v maminega angela varuha. V službenem času sem jo nenehno klicala, in če se mi ni oglasila, sem sedla na kolo in odhitela domov. Pogosto ni bilo nič, sem in tja pa je vendarle potrebovala mojo pomoč.

Tudi služba me je začela obremenjevati, saj sem delala med samimi nesposobneži. Kakšni doktorji in magistri znanosti danes tlačijo zemljo! Res ne vem, kdo jim je podaril diplome. Naj samo opišem en primer: ko sem prišla na oddelek, kamor so me sprejeli zaradi kopičenja zaostankov, sem v manj kot v mesecu dni počistila z njimi. Ko so videli, da sem garačka, so začeli drug za drugim nositi svoje obveznosti na mojo mizo. Pa se ne hvalim – ni bilo težko! Raje sem delala, kot pa da bi se od nedela dolgočasila.

Žal se je vame naselil občutek, kot da živim za druge in da sploh ne obstajam. Praznina, ki sem jo občutila, je bila iz dneva v dan večja. Na oddelku se je veliko zabavalo, hodilo na pijačo, kamorkoli. Da smo se le ožigosali ob prihodu in odhodu. Gledala sem sodelavce, ki so se brez kančka sramu kitili z rezultati mojega dela. Ana-Marija vse zmore, so mi govorili, za hrbtom pa so se iz mene norčevali.

V skritem kotičku srca sem upala, da bom dobila vsaj kakšno prijateljico. Že kot otrok jih nisem smela imeti. Le da sem takrat kdaj pa kdaj zbežala od doma in se jim na silo pridružila. Vsakič sem bila potem tepena.

Pred desetimi meseci in petimi dnevi je oče umrl. Jetra niso več zdržala napora. Vzela sem dopust, kajti mama se je obnašala, kot bi se ji zmešalo. Jokala je in omedlevala od silne žalosti. Če bi le lahko, bi poklicala kakšen ansambel in jim plačala, da bi mi ure in ure igrali najbolj poskočne, tako sem bila srečna! Ko sem stala za krsto, sem razmišljala, me je oče sploh kdaj poklical s pravim imenom? Mama? Tudi ne. Na bruhanje mi je šlo, ko sem jo poslušala, kako je med jokom stokala, da ji življenje brez njega nič ne pomeni.

Občutkov, ki so me prevevali, se ne da opisati. Morali bi jih doživeti. Brat me je po pogrebu prosil, naj grem z njim. Nisem. Ne morem še. Obljubil mi je, da bo našel zame dobrega psihoterapevta. Mogoče ga bo res, kaj pa vem. Vam sporočim, če se bo to zgodilo.«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kultura / ponedeljek, 3. maj 2010 / 07:00

V slikah angažiran in čustven

Kranjski likovni ustvarjalec Boleslav Čeru razstavlja v Kosovelovem domu v Sežani in v prostorih Makedonskega kulturnega društva sv. Cirila in Metoda v Kranju.

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / četrtek, 7. november 2013 / 14:50

Devedeset let besniške mežnarice

Te dni je visok jubilej, 90 let, praznovala Frančiška Skvarča, dolgoletna mežnarica iz Besnice.

Kranj / četrtek, 7. november 2013 / 13:43

Tretjina vpisanih le zaradi statusa

Zlasti v visokošolske strokovne programe se vpiše vsaj trideset odstotkov takih študentov, ki že ob samem vpisu nimajo namena študirati, po pogovoru z vodstvi sorodnih fakultet ugotavljajo na kranjski...

Kranj / četrtek, 7. november 2013 / 13:37

Obnovili bodo kopalnice

Potem ko so v kranjski občini ugotovili, da se načrtovana gradnja nove dvorane in tribun v športnem centru v bližnji prihodnosti še ne bo začela, so sklenili obnoviti vsaj dotrajane kopalnice in garde...

Naklo / četrtek, 7. november 2013 / 13:36

Preživljajo se z najemninami

Triindvajsetega oktobra je minilo sto deset let, odkar so v Naklem ustanovili mlekarsko zadrugo, prvo predhodnico sedanje kmetijske zadruge.

Železniki / četrtek, 7. november 2013 / 13:34

Stekla dela na čistilni napravi

Gradbena dela pri rekonstrukciji čistilne naprave v Železnikih so v polnem teku.