Govorimo, kot je pisal Tavčar

Andrej Šubic, po rodu iz Hotovlje, je v poklicu splošni zdravnik, po duši tudi ljubitelj kulture in umetnosti, od mladih let zavezan ljubiteljskemu gledališču. Uredil je knjižno izdajo Cvetja v jeseni v poljanskem narečju.

Dober občutek, mar ne, ko se Cvetje v jeseni lahko bere tudi v poljanskem narečju? Bi lahko rekli, da gre za zadnji del knjižne trilogije Tavčarjevih literarnih del v poljanskem narečju?

»Najboljši občutek, ki ga doživiš z novo knjigo, je takrat, ko jo primeš v roke in začneš obračati liste. To je trenutek, ko se zgodi tisto najlepše. Preden je šla knjiga v tisk, sem šel na računalniku seveda nemalokrat skozi, ampak klasična knjiga je nekaj drugega, saj ob njej ljudje uporabljamo tudi druga čutila. Ko poleg vida vključiš še otip, se ti zgodi tisto veselje, ko se zavedaš, da je ves trud, ki si ga vložil v knjigo, z izidom poplačan. Najbrž bomo tako čutili vsi, ki smo pri njej sodelovali. V nastajanje knjige smo vložili veliko energije in smo jo včasih tudi s težavo rojevali. Če gre pri rojevanju težko, je veselje ob rojstvu še toliko večje.«

V tem vam kot zdravniku ne gre oporekati ...

»No, to velja tudi sicer. Vse, kar težko pridobiš, ima še večjo vrednost. Pravzaprav gre res za knjižno trilogijo. Novela Šarucova sliva je bil tudi nekakšen poskus, ali lahko sami pripravimo tako knjigo in kako bi se Tavčarja bralo v poljanskem narečju. Potem sem sledil stoletnici rojstva Igorja Torkarja, soseda iz Hotovlje, ko smo leta 2013 izdali knjigo Raubarski cesar, zdaj ob stoletnici izida pa je tu še povest Cvetje v jeseni.«

V vseh treh primerih gre za dramatizacije predstav, ki so se v preteklosti igrale na poljanskem ljubiteljskem odru?

»Tako je. Šarucovo slivo sva leta 1981 dramatizirala skupaj z Borisom Pintarjem. Vsak od naju je opravil nekaj dela, bila pa sva še zelo mlada, on komaj osemnajst, jaz dve leti starejši, tako da niti ne veva več natančno, kaj je kdo napisal. Sam sem potem v Poljanah tudi režiral predstavo. Raubarski cesar pa je bila Torkarjeva dramatizacija iz leta 1973, v kateri je združil več Tavčarjevih zgodb, nekaj iz knjige Med gorami, nekaj iz drugih pisateljevih motivov. Predstavo so takrat pripravili za tisočletnico Škofje Loke in je bila s tem naslovom kot igra na prostem posneta tudi za televizijo. Leta 1977 sem se igralski skupini pridružil tudi jaz in se spomnim, da smo jo ponovno igrali v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Cvetje v jeseni pa je zapisana dramatizacija Mirana Herzoga iz leta 1991.«

Za kakšno poljanščino pravzaprav gre v vseh treh knjigah?

»Pri Šarucovi slivi smo nekako naredili okvir našega zapisa poljanskega narečja, ki smo ga uporabili tudi pri obeh naslednjih knjigah. Naj opozorim, da to ni strokovni zapis, kot bi ga opravili strokovnjaki za narečja, ampak zapis za potrebe predstav, v katerih smo govorili po naše, poljansko. Seveda pa so vse tri knjige nastale ob pomoči svetovalke za poljansko narečje Francke Benedik. Spomnim se, ko sva se prvič srečala, mi je rekla: ''Ti pa nis' Polan'c.'' Pa sem odvrnil: ''Kok de ne, dama sn s Hotovle?'' Da ima vsaka družina nekoliko drugačno izgovarjavo, meni pa se pozna, da je mama bila iz Velikih Lašč. Benedikova je res dobra poznavalka, da je zaznala razliko. Hvaležen sem ji, da sva se poenotila tudi, da je besedni zapis enak v vseh treh knjigah. Na primer brieza (breza) je vedno zapisano brieza, čeprav mogoče v kakšni stavčni zvezi zveni drugače. Moja želja je bila, da pišemo le z obstoječimi črkami, ne z dodatnimi znaki, kot bi jih v zapisu uporabila stroka.«

Ob sebi ste v vseh treh izdajah zbrali tudi isto ekipo sodelavcev, vseh po rodu Poljancev, kar vse skupaj še bolj dela za poljansko.

»Slikarka Maja Šubic je bila vsekakor logična izbira. Moj oče in njen oče Ive Šubic sta bila bratranca. Maja je pri vseh knjigah opravila izjemno delo, že pri Šarucovi slivi, kjer so bile ilustracije predvsem kot del gledališke predloge, tokrat pa je pripravila kar 22 odličnih ilustracij: pred vsakim od dvanajstih prizorov eno in potem še deset ilustracij za originalno besedilo, ki sledi v drugem delu knjige. Zanjo bi rekel, da je umetnik raziskovalec. Pri delu se je poglobila v povest in je v naslikanih motivih šla v detajle, na katere v povesti sam nisem bil pozoren. Njena sestra Nives Lunder je za vse knjige pripravila prelom in s tem knjigi dala svoj pečat. Sodelovali sta slavistki Vladka Jan kot lektorica in Milena Sitar, ki je tudi zapisovala prve še starejše prevode v poljanščino. Še kako pomemben delež pa je tudi rojaka Branimirja Nešovića in njegove založbe Modrijan, ki nam je vedno znova omogočil knjižno izdajo. S svojim znanjem in umirjenostjo nam je tudi znal v pravem trenutku dati pravi nasvet. Imam pa občutek, da je na zadnjo knjigo Cvetje v jeseni veliko bolj čustveno navezan kot na prvi dve, pri katerih je vendarle imel nekaj dvoma in nam je v poljanskem kulturnem društvu predvsem ugodil z izdajo. Je pa tudi res, da sta obe knjigi razprodani.«

Imam občutek, da ima pri nastanku knjižne izdaje Cvetja v jeseni v poljanskem narečju svojo vlogo tudi Klopčičev film iz leta 1972/73. V vaši spremni besedi h knjigi berem: »Film je uporabil vse, kar je Poljanska dolina ponujala. Prizore so snemali v naših hišah, na naših travnikih, senožetih, gozdovih, hribčkih in cerkvicah, kjer se je zgodba dogajala, vse se je lepo skladalo, samo uporabljeni jezik je kot tujek zasekal v to idilično sožitje narave in ljudi. Poljanci se nismo dali in svojo zgodbo smo ponovno povedali na svoj način.«

»Cvetje v jeseni so v dialektu v Poljanah igrali že veliko pred filmom. Starih dramatizacij sicer ne poznamo oziroma so se porazgubile, našel pa sem časopisni izrezek, v katerem piše, da so poljanski gledališčniki že v petdesetih letih s to igro gostovali v Mestnem gledališču ljubljanskem – seveda v poljanskem narečju. Iz tega izhajajo tudi pisateljeve novele in povesti, povezane s temi kraji. Razen narodnobuditeljskih delov v besedilih, kot so umetelne besedne zveze, na primer ''kmet je kralj'' ali pa ''slovenska kmetica podpira štiri vogale pri hiši'', ki so težko prevedljive, je Tavčar dialoge pisal v sintaksi in melodiji poljanskega narečja. Pri oblikovanju knjige me je tudi vodil Tavčarjev zapis: ''Kar napišem, gladim in gladim, kolikor mi je mogoče. Pri tem se ne oziram niti na slovnico niti na germanizme, pač pa glasno prečitam vsak stavek in poslušam, kako vpliva na moje uho. Končno ostajam vsakdar pri tisti melodiciji, ki ugaja mojemu posluhu.'' In današnji Poljanci smo direktni govoreči potomci tega jezika. Poljanci govorimo jezik, kot ga je zapisal Ivan Tavčar.

Film je v to, lahko bi rekel poljansko idilo, priletel z vsemi svojimi atributi, odličnimi posnetki, prekrasno naravo, ki je delovala v sožitju z ljudmi v teh krajih. Imeli so sicer tudi omejitve. Ker ni bilo elektrike v cerkvi na Malenskem vrhu, so nekaj kadrov morali posneti v Crngrobu, kjer pa so izostale čudovite panorame poljanskega hribovja. Vse to so imeli, niso pa obdržali originalnega narečja. Sam menim, da zato, ker niso imeli oziroma sploh niso iskali dobrih svetovalcev za narečje, imeli pa so tudi filmsko ekipo, v kateri glavna igralka že v osnovi zna narečje iz Zgornje Gorenjske. Zupančičeva je tako še bolj suvereno nastopila v vlogi Mete.

Ampak če bi danes vprašali ljudi iz Zgornje Gorenjske, ali je dialekt v celotnem filmu vseskozi tak, kot mora biti, bi to najbrž zanikali. Sam sem velikokrat pogledal film, pa se mi zdi, da vsak malo drugače govori. Ene besede so v knjižni slovenščini, druge v narečju. Zato mislim, da bi prav tako lahko film posneli v poljanskem narečju. Težko pa rečem, da bi bil film tudi tako uspešen, kot je bil. Na predstavitvi knjige v četrtek bomo v filmskem kolažu lepo pokazali razliko med filmsko različico in tisto, ki smo jo igrali v Poljanah leta 1991 in je bila prav tako posneta za televizijo.«

Film je uspel tudi zato, ker ga nosi zgodba, ki je tako zelo slovenska – z nesrečno narodovo dušo, težkim življenjem, polnim trpljenja in odpovedovanja, hkrati pa preprostim kmečkim človekom, ki kljub temu zna najti pot do majhnih trenutkov sreče. Menite, da je bilo v filmu zgodbi skupaj z narečjem vzeto tudi nekaj poljanske duše?

»S kultnimi stvarmi je težko polemizirati, ne moremo vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi v film s poljanskim narečjem dodal še poljansko dušo. Vedeti pa morate, da se je ta zgodba, to življenje zgodilo v teh hribih in nikjer drugje, Tavčar je življenje tam zgoraj pod Blegošem okusil v prvih petnajstih letih življenja. V svojih novelah je zapisoval tako krutost kot lepoto tamkajšnjega življenja. Ker je povest pisal v času prve svetovne vojne, še preden je nastala Jugoslavija, je v njem slovenski narod spodbujal tudi k samozavesti in graditvi lastne identitete.«

V čem je bil narodnobuditeljski?

»Predvsem v zavedanju slovenskega kmečkega gospodarstva. Čeprav je bil liberalec, se je zavedal, da obstanek Slovencev temelji na kmetu in podeželju. Ta nasvet bi marsikdaj veljalo upoštevati tudi danes. Podeželsko prebivalstvo se zanese samo nase. Poleg ljubezenske zgodbe, ki je v ospredju, Tavčar Slovencem sporoča tudi to.«

Poučen bi bil tudi del zgodbe, ko se Skalar in Kalar spravita. Prvi je mnogo let po krivici sedel v zaporu, ker naj bi ubil brata drugega, a si po mnogo letih vendarle podata roki. Za današnji čas skorajda nekaj nemogočega?

»Tavčar je ta motiv najbrž zavestno vključil v zgodbo. Lahko, da so se takrat v dolini dogajale tudi take stvari. Ampak ljudje so vedeli, da morajo držati skupaj, če hočejo preživeti. Mogoče je na pisatelja vplival čas prve svetovne vojne pa tudi okolje samo. Ne vem, ali smo Slovenci danes tega sposobni. Sta pa omenjena lika v povesti lep primer, da je mogoče.«

Vaša želja je bila torej tudi poljansko govorico v Tavčarjevih delih spet postaviti na svoje mesto, kjer biva v sožitju z zgodbami, ki jih pisatelj pripoveduje?

»Tako. To je bil zagotovo eden pomembnih vzgibov za vse tri knjige. Te zgodbe smo želeli tako povedati kot zapisati. Glavni motiv pa je bil, da se ohranijo dramatizacije naših predstav. Gledališče je minljiva umetnost, odigraš predstavo in je ni več, knjiga pa ostane, ker je trajni zapis.«

Se spomnite leta, ko so v Poljanski dolini snemali film, takrat ste bili namreč še otrok?

»Star sem bil dobrih deset let. Spomnim se le, da se je takrat veliko govorilo o filmu, so mi pa kasneje starejši pripovedovali, da je bila to velika reč za dolino: velika filmska ekipa, v naših krajih so prebili veliko časa, pustili veliko denarja … Mislim, da je snemanje filma zelo poživilo takratni življenjski utrip v dolini. Domačine so predvsem kot tršate kmečke ljudi postavili za kuliso v večjih prizorih. Takrat najboljšega poljanskega igralca Frenka Terpina so žal porabili le za vaškega pijančka, pa bi jim dal lahko precej več.

Snemali so na lokacijah, ki so najbrž resnične tudi po Tavčarjevi zgodbi. Jelovo brdo iz Cvetja v jeseni je dejansko Gorenja Žetina. Tudi relacije do Malenskega vrha in Blegoša so od tod primerne. Kot so ugotovili iz krstnih knjig, je na eni izmed domačij v tistih letih živela tudi Marjeta podobnih let kot Meta iz Cvetja v jeseni. Sicer ne vem, ali je zgodba iz filma približek tudi kakšne pisateljeve izkušnje, med ljudmi pa se je obdržalo vedenje, da je imel več Met po različnih vaseh.«

Pa vendarle, če bi bil film posnet v poljanščini, mar ne bi bil prezahteven za preostale Slovence? Bi potem sploh šlo brez podnapisov?

»Zakaj? Poljanski dialekt, če le ne bi govorili preveč arhaično, bi bil bližji Tavčarjevemu besedilu. Res pa je, da smo prežeti s filmom, in ko se na primer pojavi Danijel (igra ga Dare Ulaga), že vnaprej vemo, kaj bo spregovoril, in pri tem dialekt sploh ni več pomemben. Pa ravno pri njem je v povesti tako zelo izrazit. Sam sem prepričan, da bi v poljanščini dobro zvenelo.«

Že dolgo živite in delate v Škofji Loki. Kakšno poljanščino govorite zdaj in tudi kakšno živelj v Poljanah?

»Danes najbrž govorimo popolno mešanico vsega s poljanskim ''priglasom'. Beseda priglas se mi zdi v tem kontekstu kar primerna. Lahko pa rečem, da še vedno slišim tudi od mlajših prav lepo poljanščino, kar me veseli. Sicer pa na dialekt vpliva tudi množična kultura, ki je ne moreš ustaviti, ljudem pa tudi ne moreš zapovedati, kako naj govorijo. Dialekt je živa stvar.«

Meta v knjižni slovenščini je poljanska Mieta?

»Zato ker Polanci zapojemo in se potem sliši tisti dodatni i.«

»Kako sta lepa,« reče prodajalka lectovih src, ko opazuje Janeza in Meto, ki plešeta ...

»''Kuk sta liepa …'' skoraj zapoje. In ''Hudo lepo je bvo.'' slišimo v filmu, Tavčar pa je po poljansko zapisal ''Hod lep je bel.'' Polanci imamo pač pojoče narečje.«

Kateri del povesti je vam najbolj všeč, kje se najbolje bere?

»Čudovito je že Presečnikovo pismo, ki ga Janez dobi v Ljubljano, tako je namreč v predstavi, ko bere, da so črke na papirju kot en razmetan plot, ki ga je pomladi strela razmetala. To pismo je ključno, da se Janez po petih letih spet vrne na Jelovo brdo. Lepi so prizori s Presečnikovo gospodinjo, ki je prava slovenska kmetica, steber družine, saj vedno ona odloči. Tudi glede Mete – ve, kaj pomeni, če je človek zaljubljen, zato je hčeri treba pustiti, da izživi ljubezen. Meti pusti biti z Janezom, medtem ko oče deluje razumsko in pravi, ni dobro, če že pametni ljudje pamet pod klop mečejo. Oče pravi: ''Velik duote nam mougu dat''. Presečnica pa ''Gnojnice nauš briedu, ke bo šla hči pred oltar.'' Danijel in Liza pišeta zgodbo, ki kaže vso to življenjsko tragiko naših krajev. In prizori Janeza in Mete so seveda čudoviti. V nedeljo bomo nekaj prizorov odigrali na pohodu iz Poljan na Blegoš, in to v krajih, kjer naj bi se ti resnično dogajali, v Poljanah, na Lovskem brdu, Malenskem vrhu, Gorenji Žetini, Kalu, Blegošu ...«

Z gledališčem se ukvarjate že vse od študentskih let. V poklicu ste splošni zdravnik, odrske deske pa so bile vseskozi vaša stalnica in zlasti zadnja leta Tavčarjeva dela tudi nekakšna rdeča nit ...

»Igral sem že v gimnaziji, potem pa me je Torkar zastrupil z gledališčem. Je rekel, da kdor stopi na oder, ne stopi več dol. Tako sem igral pri njem v Raubarskem cesarju. Leta 1981 sem v tednu praznovanj ob 130. obletnici Tavčarjevega rojstva dramatiziral in režiral dve predstavi. V Visoški kroniki v Šentjakobskem gledališču sem igral Jurija. Med študijem in na začetku poklicne kariere sem igranje nekoliko opustil. Prišla je družina, časa za gledališče je primanjkovalo, a po slabih dvajsetih letih sem se vrnil. Ob obletnicah, povezanih s pisateljem, v društvu vedno kaj pripravimo na to temo, saj se čutimo dediče oziroma potomce Tavčarjevega ustvarjanja – najbrž zato, ker gledamo iste hribe, srečujemo iste ljudi in tudi ta poljanski melos nam je v krvi.«

Ko ste se odločali za študij in poklic zdravnika, je očitno prevladoval oče in njegov racionalni pogled na svet, in ne mamin pogled, ko gre za ljubezen do igralstva? Nanašam se na vaše gornje besede o Presečnikovih starših v Cvetju v jeseni.

»Sploh ne bi vedel, kako je bilo v tistih letih. Oba sta imela nekaj ustvarjalne žilice, ata kot čevljar, ki se je zelo dobro razumel z umetniki, mama je bila notoričen bralec. Doma je čuvala osem otrok. Jaz, kot ''tamal'' se ne spomnim, da bi mi kdo kdaj kaj svetoval za karkoli. Niti ni bilo pohvale niti graje. Če pa sem kdaj po vasi slišal, da se je ata pohvalil z menoj, pa se mi je vseeno dobro zdelo. Kar se medicine tiče, sem od nekdaj imel afiniteto do zdravniškega poklica in mi je bil tako študij kot zdaj delo zdravnika v veselje.«

Ste kdaj v zadnjih letih, ko vam spet vztrajno pod kožo leze kultura nasploh, predvsem pa gledališče, pomislili, da bi se pred mnogo leti mogoče odločili drugače?

»Niti ne. Sicer pa kot ''dohtar'' tudi še marsikaj tavčarjanskega vidim in spoznam. Imam ambulanto v Škofji Loki, moji pacienti pa so tako Ločani kot ljudje iz doline. Ko grem kot zdravnik po hišnih obiskih, se še vedno srečujem s situacijami in življenjem, kot jih v svojih literarnih delih opisuje Tavčar.«

Vam gre še vedno dobro od jezika »po polansk'« ali ste se tudi za potrebe predstav morali kaj nazaj učiti?

»Gotovo se mi pozna, da sem nekaj časa živel v Ljubljani in da zdaj živim v Škofji Loki. Ampak tako kot se razvija dialekt, se razvija tudi moj jezik. Seveda bi bilo drugače, če bi živel med Poljanci, ampak moram priznati, da še vedno dobro ''tolčem po polansk'''. Sicer pa grem tudi pogosto gor v Poljane.«

Kaj reče Poljanec na koncu, ko se vse uredi in dobro konča?

»Jade, jade.«

Kaj to pomeni? Ja, da je v redu?

»Beseda ima pritrdilen pomen, ki pa je zelo širok. ''Ta prav Polan'c'' malo govori in z jade lahko pove marsikaj. Jade je lahko tako klic k ljubezni kot potrditev namesto običajnega ja, ja ali pa na primer ''brez skrbi, bo že''. Je pa jade ena od besed, ki se je v današnjem času bolj kot ne izgubila. Najbrž so jo že nadomestili izrazi kot v redu, pri mladih pa še bolj itak in ok.«

Če ti Polan'c po kakšni debati reče jade, torej pomeni, da si dobro »skoz' pršu«?

»Vzel te je za svojega.«