Čas za poke in ognjemete
Gorenjski policisti so med minulim prazničnim vikendom prejeli več prijav o nevarni rabi pirotehnike. Skupina otrok naj bi petarde v Kraju metala blizu vrtca in pred ljudi, na Šenturški Gori naj bi se pirotehnika množično uporabljala med praznovanjem, v Radovljici naj bi neznani uporabnik petardo prijavitelju vrgel pod noge, prijave kršitev pa so policisti obravnavali še na Šucevi ulici v Kranju, na Jesenicah in v Ševljah, kjer je bilo močnejše pirotehnično sredstvo vrženo v smetnjak, kar je povzročilo manjše razdejanje. Še v dveh primerih pa so policisti v Tržiču in na Jesenicah zasegli okoli petsto kosov nedovoljene pirotehnike, kar sta letos samo dva od mnogih zasegov in udeležbo mladoletnikov, ki sodijo v kategorijo najpogosteje poškodovanih uporabnikov pirotehnike.
Z zbiranjem obvestil in drugimi aktivnostmi so policisti Policijske postaje Domžale prišli do podatkov o skladiščenju in preprodaji večjih količin pirotehničnih izdelkov. Zasegli so nekaj manj kot sto petdeset tisoč pirotehničnih izdelkov v skupni teži okoli šeststo kilogramov.
To je zgolj nekaj poročil policistov, ki so te dni ugotavljali, da nobeno svarilo, celo najbolj grozljive slike poškodb ob pokih petard, ne ustavijo ne mladih in tudi ne starejših, da se ne bi ukvarjali s prepovedanimi pirotehničnimi sredstvi. Eno je seveda finančna korist pri preprodaji, ki je kaznivo dejanje, drugo pa skrb za svojo varnost in varnost vseh drugih.
Jasno je, da mlade, posebno tiste, ki si želijo novih izzivov in pogumno vstopajo v svet odraslih, zanima tudi pirotehnika. Spomnim se nasveta prijatelja, ki je ob sinovi radovednosti za takšne stvari svetoval, naj fantu vendarle kupimo kaj od tega, vendar pa naj bo zraven nekdo od odraslih. Za nasvet, kakšne rakete so primerne za najstnika v osnovni šoli, smo vprašali tudi trgovca in fant je z gorečimi lici zapuščal trgovino. Na silvestrski večer smo skupaj prižgali nekaj ognjemetov, čebelic in podobnega. Naslednje letos ga je stvar še malce zanimala, nato pa je ugotovil, da vse skupaj res ni vredno pretirane pozornosti in da je zapravljen denar bolje porabiti za kaj bolj koristnega.
Kar nekaj staršev poznam, ki se te dni zaskrbljeno sprašujejo, kaj neki mlade privlači, da si želijo pokov in ognjemetov, čeprav jih tako v šoli kot doma vsak dan znova opozarjajo na nevarnosti, jim opisujejo nesreče, kažejo slike, pripovedujejo o prestrašenih živalih in svarijo pred tragedijami. Mladi pač hočejo raziskovati. In tega jim ne moremo vzeti. Naša naloga pa je, da poskrbimo, da se bo njihovo raziskovanje končalo z nasmehom na licih.