Sam odločaš o tem, kako boš ravnal

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 11. november 2016 / 00:00

Realitetna terapija temelji na človekovi notranji motivaciji, kar pomeni, da ne glede na to, kako težavne so lahko okoliščine, človek sam odloča o tem, kako bo ravnal, in ne njegova okolica. Priznanje za razvoj te veje psihoterapije v Sloveniji in širše gre Kranjčanu Leonu Lojku (1937–2014) in soprogi Bosiljki, ki njuno skupno delo nadaljuje preko Evropskega inštituta za realitetno terapijo s sedežem v Kranju, ki deluje dvajset let. Na Bledu so pred nedavnim organizirali prvo strokovno srečanje, imenovano Dnevi Leona Lojka.

Kranjčan Leon Lojk (1937–2014), psiholog, psihoterapevt, senior inštruktor William Glasser International, o sebi ni govoril naglas, prej bi zanj veljalo, da je bil skromen človek. V tem kontekstu gre razumeti, da splošna javnost o njem ni kaj dosti vedela, v psihoterapevtski stroki pa je delal velikanske premike. Kot mladega psihologa ga je navdušil že prvi stik s knjigo Realitetna terapija, ki jo je leta 1965 napisal ameriški psihiater dr. William Glasser. S tem se je začelo obdobje razvoja in preboja povsem nove, do takrat še neznane terapije in temu je Leon Lojk posvetil štirideset let svojega življenja. Kot pravi njegova soproga Bosiljka Lojk, je teorija izbire kot del realitetne terapije filozofsko in znanstveno utemeljena, nekaj, kar je Leon prepoznaval kot lastno pot do osebne svobode in sreče, nekaj, za kar se je bilo vredno boriti, nekaj, kar je bilo vredno dokazovati in katere vrednost je bilo vredno širiti. Videl jo je kot etiko prihodnosti.

Leta 1996 je Leon Lojk ustanovil Evropski inštitut za realitetno terapijo s sedežem v Kranju. K sodelovanju je pozval vse v Evropi delujoče asociacije realitetne terapije, nekaj let zatem ustanovil še Evropsko zvezo za realitetno terapijo (EART) s sedežem v Sloveniji in bil tudi njen prvi predsednik, predvsem pa tisti, ki je zaslužen, da je realitetna terapija v Evropi priznana kot enakovreden psihoterapevtski pristop. Bil je tudi soustanovitelj slovenske krovne zveze za psihoterapijo in prvi predsednik njenega strokovnega sveta. Realitetna terapija je po skoraj dvajsetih letih, potem ko je bila sprva razglašena celo za nezaželeno, pri glavnih vratih vstopila v hram slovenske psihoterapije. Leta 2005 je Leonu Lojku slovenska krovna zveza za psihoterapijo dodelila zlato priznanje za razvoj psihoterapije pri nas.

V raziskovanju se mu je že leta 1996 pridružila soproga Bosiljka, socialna delavka, psihoterapevtka, senior inštruktorica William Glasser International in strokovna vodja Evropskega inštituta za realitetno terapijo. Njihov učiteljski zbor z okrog petdesetimi sodelavci poučuje v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Malti in na Finskem. Inštitut ima namreč evropsko akreditacijo trening inštituta za izobraževanje psihoterapevtov. Psihoterapijo nudijo tudi posameznikom in skupinam na sedemnajstih lokacijah po Sloveniji, na Gorenjskem v Kranju.

Največ težav v odnosih

Realitetna terapija ne vrača pacientov v njihovo preteklost (podoživljanje preteklosti), ker to ne prispeva dosti k temu, da bi rešili svoje težave, in še preveč časa jim to vzame. »Pacient spravlja neko travmo iz preteklosti iz sebe, jo kar naprej obuja, ampak s tem, ko to počne, se nič bolje ne počuti. Vedno znova ga zaboli. In kaj dobrega si potem s tem naredi? Trpljenje naprej? Na srečo imamo ljudje eno lastnost: pozabljanje,« je ponazorila Bosiljka. Ljudje smo vendarle svobodna bitja, smo notranje motivirani in sami upravljamo svoje življenje, in ne okoliščine ter drugi ljudje nas, in to ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju. Ne glede na to, kako hudo je, sami odločamo, kako bomo ravnali. Vse je odvisno od notranje motivacije, je prepričana sogovornica: »Nekdo izhaja iz čudovite družine, čudovitih okoliščin, pa nič ne naredi iz sebe. Nekdo, ki je odraščal v težavnih okoliščinah, morda doseže veliko. Moj ded je živel na vasi, v revni družini s sorojenci. Peš se je odpravil na Sorbono v Pariz, pomival posodo, da se je preživel, in je doštudiral pravo. Se pravi, da če bi bil v resnici določen z okoliščinami, ne bi nič naredil iz sebe.«

Po teoriji izbire, ki je osnova realitetne terapije, je vsak človek edinstven in notranje motiviran za zadovoljevanje svojih potreb, kar doseže v odnosu z drugimi. Teorija izbire razlaga človeško vedenje celostno, kar pomeni, da z izbiro dejanj in mišljenja izbiramo tudi čustva in vplivamo na dogajanja v telesu. Kajti teorija aplicira razumevanje človeškega vedenja tudi na širše družbene teme, kot so vzgoja, vodenje, partnerski odnos. Največ pacientov pa ima težave ravno zaradi deficita v medsebojnih odnosih in zaradi osamljenosti, je pojasnila Lojkova.

Vi ste glavna vloga v filmu svojega življenja

»Bolje je, če se v partnerskem odnosu ne ukvarjamo z vedenjem partnerja in smo kritični do njega ter si razlagamo, da on s svojim vedenjem upravlja z nami. Na tak način se počutimo kot žrtve v pasti drugega. V resnici smo sami glavna vloga v filmu svojega življenja,« je dejala sogovornica in pojasnila na primeru: »Partner se uleže na kavč, se kuja in se z vami noče pogovarjati. O tem, kar on počne, ne odločate, pričakujete pa nekaj drugega v tem trenutku, kot pa vam veleva realnost. Realnost pravi: od partnerja, ki se zdaj kuja na kavču, ni realno pričakovati nič drugega kot to, kar počne. Če pričakuješ nekaj, o čemer sama ne odločaš, sebe spravljaš v slabo voljo in poslabšuješ svoj odnos. Torej je vse v razumevanju in ozaveščanju lastnega vedenja.« Kdo torej upravlja naša pričakovanja? Mi sami. Kdo odloča, kako mi vidimo stvari in kako si jih razlagamo? Mi sami. »Od tega, kako si razlagamo partnerjevo vedenje, je odvisno naše počutje, in ne od tega, kar on počne. Se pravi, če imate partnerja radi, ga boste že vprašali, kaj mu je, ali mu lahko kako pomagate. Ampak če vam odgovori z ne, morate biti z odgovorom zadovoljni, kajti očitno iz nekega razloga potrebuje ta čas zase. V naši moči je le to, da se zanimamo za drugega in vseskozi iščemo načine, kako izraziti sebe in ostati z drugim povezan. Sami smo kovači svoje sreče in pogosto tudi nesreče.«

Pri Evropskem inštitutu za realitetno terapijo organizirajo delavnice tudi za učitelje, in tako kot so marsikatere druge teorije doslej »obrnili na glavo«, tu počnejo nekaj podobnega. »Učitelji opravljajo enega najbolj zahtevnih poklicev in potrebujejo podporo. Toda učitelji v našem izobraževalnem sistemu še vedno stavijo na zunanjo motivacijo in jemljejo kot svojo dolžnost, da učence kar naprej motivirajo k pridobivanju znanja. To je zelo drugače od tega, kar mi razlagamo. Razlagamo, da so ljudje že motivirani, že celo majhni otroci, vendar ne vedno za tisto, za kar so motivirani odrasli. Kajti s tem, ko učitelj »motivira« učenca, ga učenec začne doživljati kot svojega nasprotnika. Učitelj pa, ko vidi, da učenec nič ne dela, otroka začne doživljati kot problem. Oba se vpletata v to kolo in se tako obnašata. Ampak učitelj, če se sprijazni z dejstvom, da je učenec motiviran, vendar ne ravno za njegov predmet, lahko izbere drugače in se začne obnašati kot sodelavec: učenca začne obravnavati na način, kakršnega si učitelj v resnici želi, in ne da mu učenec narekuje odnos. Tudi če učenec »potaplja ladjice« med uro in s tem kaže, da ne mara predmeta, učitelj ostane njegov sodelavec in mu reče npr. ne boš usvojil snovi, če boš potapljal ladjice. Pridi k meni v kabinet, ti bom dodatno obrazložil snov, da jo boš bolje razumel in se ne boš med uro dolgočasil.«

Študije primerov so obravnavali tudi na nedavnem prvem strokovnem srečanju na Bledu, ki so ga poimenovali Dnevi Leona Lojka in ga namenili psihoterapevtom in študentom realitetne terapije iz cele Evrope. Udeležilo se ga je 250 psihoterapevtov, in kot je povedala Bosiljka Lojk, bodo srečanje v prihodnje organizirali vsako leto četrti konec tedna v oktobru z namenom vzdrževanja kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja.