Propad Slovenije
»Jedro odgovora na to, zakaj levici (in občasno Janši) uspe nategniti ljudstvo, je učinkovita politična mitologija. Da bi prišli do strukturnih političnih reform, se je treba soočiti s štirimi slovenskimi miti. – Prvi mit: Drnovškova zlata doba: dejansko je gradualistična ekonomska politika in pa geneza tajkunov z nebrzdano prvobitno akumulacijo pidovskih baronov pripeljala do strukturno popolnoma neustrezne ekonomije, prelite s tajkuni in omrežji, ki zato leta 2008 ni imela več nobenih šans, da reagira na gospodarsko krizo tako, kot reagira normalno gospodarstvo. – Drugi mit: levičarji so v tej državi glas razuma in napredka: dejansko so leve vlade nosilci lokalnih in nacionalnih monopolov in kartelov, ki z različnimi pristojbinami, omrežninami in administrativnimi cenami izčrpavajo dohodke državljanov. V obdobju njihovega vladanja so slovensko politiko dokončno prevzele interesne plenilske skupine. – Tretji mit: Karl Erjavec je klovn. Karl Erjavec je z naskokom najbolj zavarovan politik v slovenskih medijih. Mit je, da ga skušajo mediji razkrinkati in osmešiti. Skozi medije vedno pride primitivna in profana naracija tega politika, njegova tretjerazredna argumentacija pa ima fenomenalen prispevek k degeneriranju medijskega prostora in tega noben medij ne zaustavi. Ker so mediji ekspozitura interesnih skupin, ti pa potrebujejo politično stabilnost za ekstrakcijo svojih rent, je povsem jasno, da Erjavca noben medij ne bo zaustavljal, še manj razkrinkal. Erjavec je samo v zadnjem letu nabral toliko spodrsljajev in naredil toliko resnih institucionalnih napak, da bi moral oditi. Erjavec ni klovn, on je nedotakljiv! – Četrti mit: slovenski desničarji so gospodarski reformisti: takoj, ko je slovenska desnica prišla na oblast, je pozabila na vse obljubljene reforme. Še več, v času ekspanzije 2004–2008 je z vsemi mogočimi stranpotmi prosto izigravala regulatorje in zakone ter omogočila nastanek piramidnega podjetništva, ki se je finaliziralo v tajkunskih prevzemih.« (Str. 186)
Gornji odlomek je iz knjižne zbirke kolumn, ki jih je v zadnjih dvanajstih letih objavil politolog in diplomat Milan Balažic (1958). Znan tudi po tem, da ga je predsednik Pahor odpoklical z veleposlaniškega mesta v Avstraliji, ker je na neko svečanost povabil zloglasnega Nicolasa Omana. Zato v knjigi zapiše, da mu je »trenutno vsiljena vloga disidenta«. Kakorkoli že: pomanjkanja analitične prodornosti in duhovitosti mu ni mogoče očitati. Ima svoj pogled na slovenske reči.