Vreme ga je zanimalo od malega

Janko Prezelj iz Davče je meteorološki opazovalec z najdaljšim stažem v Sloveniji. Na meteorološki postaji že sedemdeset let vsak dan meri padavine in višino snežne odeje ter opazuje druge vremenske pojave.

V Davči že vse od leta 1925 deluje padavinska meteorološka postaja, ki stoji na vrtu družine Prezelj, po domače Podgrivarjevih. Najprej je meteorološka opazovanja in meritve na njej opravljal Ivan Prezelj, nato pa je to dejavnost leta 1946 od njega prevzel sin Janko. V Sloveniji doslej po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) še ni bilo opazovalca s tako dolgim stažem, Janku Prezlju pa so tako letos podelili zahvalo za 70 let prostovoljnega opravljanja meteoroloških opazovanj in meritev. Prav skrbnim vestnim in vztrajnim opazovalcem gre zasluga, da ima Slovenija bogat in obsežen arhiv meteoroloških podatkov, ki so osnova za poznavanje podnebja, kar je pomembno prav za vsa področja človekovega delovanja, poudarjajo na Arsu.

Z meteorologijo odraščal

»Očeta sem kot opazovalec na meteorološki postaji nasledil po drugi svetovni vojni, bil je že v letih, sam pa sem jih takrat imel sedemnajst. Vreme me je zanimalo že od malega, s tem sem odraščal, saj sva z očetom pogosto skupaj popisovala podatke,« se spominja danes 87-letni Janko Prezelj. Na meteorološki postaji Davča, ki stoji na 987 metrih nadmorske višine, merijo količino padavin in višino snežne odeje ter opazujejo vremenske pojave. Kljub letom Prezelj še danes opazovanja in meritve večinoma opravlja sam. Vsako jutro se ob 7. uri odpravi k dežemeru, ki zadnja leta stoji le nekaj metrov od hiše, kar Prezlju sedaj, ko že težje hodi, precej olajša opravljanje meritev. Dežemer je bil namreč včasih nameščen nekaj deset metrov nižje na vrtu. Gre za pocinkano posodo na palici, z majhno odprtino na vrhu, v notranjosti pa se skriva vložek oz. manjša posoda, v katero se steka dež. »Včasih so bili dežemeri kar brez vložkov, a so potem začeli ugotavljati, da lahko padavine izhlapevajo,« je pojasnil Prezelj.

Pomaga mu vsa družina

Če se v dežemeru nabere kaj padavin, jih pretoči v merilni stolpec, milimeter stolpca pa ustreza litru padavin na kvadratni meter. Izmerjeno količino vsak dan vpiše v padavinsko poročilo, ki ga mesečno pošilja na urad za meteorologijo. »Če ni večjih padavin, zadošča jutranje praznjenje, v primeru čezmernega deževanja je pa treba posodo prazniti tudi čez dan. Poleg padavin merimo tudi višino snežne odeje, količino novozapadlega snega, v poročilo pa vpisujem tudi podatke o izrednih pojavih: gromih, toči, sodri, megli, rosi in slani. Treba je zapisati začetek in konec pojava. Pri rosi to pomeni tudi, kdaj se posuši, kar se mi zdi kar malo neumno. Pri slani je še posebej pomembno, kdaj se pojavi prva,« pojasnjuje.

Biti prostovoljni meteorološki opazovalec je obveznost, a Prezlju ob delu na kmetiji, dve desetletji pa je hodil tudi v službo v Alples, ni bila nikoli odveč. »Nikoli mu ni bilo težko. Ko je bilo zjutraj treba k dežemeru, je šel, nič se ni pritoževal,« se v pogovor vmeša žena Marica. Z meteorološkimi opazovanji sicer živi vsa družina. Če je bil Prezelj v službi ali pa zadržan zaradi drugih razlogov, so vskočili drugi družinski člani: poleg žene še sin Franci in njegova žena Marija, danes pa tudi že vnuk Sandi. Njihove zapiske je v poročilo običajno vnesel Janko, saj imajo vremenski pojavi določene oznake oz. šifre.

Lani najmanj, predlani največ padavin

Na meteorološki postaji Davča je še pred nekaj leti poleg dežemera padavine meril tudi ombrograf, instrument, ki sam zapisuje množino, čas trajanja in jakost padavin. Prezelj je menjal trakove, na katere so se izpisovali podatki, in jih skupaj z mesečnimi poročili pošiljal v Ljubljano. Maja lani pa je Arso pri Podgrivarjevih postavil samodejno meteorološko postajo, ki neprestano meri temperaturo, vlažnost zraka in višino padavin. Kljub temu so v Davči ohranili prostovoljnega meteorološkega opazovalca, ki nadaljuje z vsakodnevnim merjenjem količine padavin v dežemeru in opazovanjem vremenskih pojavov. »Obljubil sem, da bom to počel še do novega leta, če bom zmogel,« je pristavil.

V Davči padavine neprekinjeno spremljajo že od leta 1945, pred tem pa sta bili po letu 1925 dve krajši prekinitvi, čeprav Prezelj meni, da so se meritve verjetno izvajale, je pa možno, da so se podatki izgubili. Meteorološke postaje, ki so dolga leta delovale brez velikih sprememb lokacije, so odlične za spremljanje podnebja, poudarjajo na uradu za meteorologijo, kjer so se na podlagi velike količine zbranih podatkov lotili analize padavinskih razmer v Davči in okolici.

Izračunali so, da je povprečje padavin v obdobju 1961–1990 1868 milimetrov, med letoma 1981 in 2010 pa je bilo nižje – 1792 milimetrov. Zanimivo: v zadnjih 90 letih je bilo najmanj padavin leta 2015 – 1330 milimetrov, največ pa samo leto pred tem, ko jih je bilo kar enkrat več. Največ dela pa je meteorološki opazovalec v Davči imel 18. septembra 2007, ko so Železnike prizadele katastrofalne poplave. »Komaj sem sproti praznil posodo. Voda je kar stala po tleh, sploh ni mogla odtekati. Dežural sem tudi ponoči in podatke po telefonu sporočal v Ljubljano, saj je šlo za izredni primer. Če se prav spomnim, sem tedaj v enem dnevu izmeril okoli 300 litrov dežja na kvadratni meter,« je razložil Prezelj. Iz poročila urada za meteorologijo izhaja, da je bila dnevna najvišja višina padavin na postaji izmerjena 19. septembra 2007 – 228 milimetrov, a je večina padla že dan prej. V Davči je to do sedaj tudi edini dnevni izmerek padavin čez 200 milimetrov.

»Sem pa doživel tudi hudo točo, leta 1943. To je bilo neverjetno, ni bila tako debela, saj je dovolj že, da je velika kot droben oreh. Padala je dvajset minut, vse žito je bilo uničeno. Vojska je bila, hrane nikjer. Nisi je mogel kupiti, tudi če si imel denar,« se spominja Prezelj.

Snežilo že septembra

Z meritvami snežne odeje so v Davči začeli leta 1938. Naš sogovornik se še posebej dobro spomni obilnega sneženja 1952: »Ko sem 15. februarja prišel ven, se lesene palice, ki so mi jo za merjenje poslali z meteorološkega zavoda, ni videlo, pa je bila visoka dva metra. Štiri dni in noči je kar naprej snežilo, tudi skozi okno se ni več videlo, stalno smo kidali sneg.« Višina snežne odeje je bila tistega dne kar 212 centimetrov. Po podatkih je le tedaj presegla dva metra, vsaj meter snega pa so v Davči izmerili 200 dni. Snežno odejo imajo sicer v povprečju tri mesece na leto, kar je manj kot v obdobju 1961–1990, ko se je povprečno obdržala 111 dni. Izpostaviti velja tudi dve ekstremni leti: 1980, ko se je sneg obdržal kar 152 dni, in 1989, ko so ga imeli zgolj štirinajst dni, in še to največ 23 centimetrov. Najzgodnejši datum z zabeleženo snežno odejo, sicer skromno (3 cm), je 18. september 1977, na drugi strani pa je Prezelj kar 15 let zabeležil majsko sneženje, najpozneje 20. maja 1969, ko je bilo 14 cm snega.

Tudi aprilsko sneženje v Davči ni nekaj izrednega, saj so v 78 letih snežno odejo imeli kar 64-krat. Konec letošnjega aprila je sneg pobelil celo nižine; v Davči ga je zapadlo 29 cm, obdržal se je tri dni. Najvišjo aprilsko višino snežne odeje je Prezelj izmeril 6. aprila 1970, kar 95 cm, tega meseca pa je sneg obstal 22 dni.