Prvi kamion so kupili leta 1936

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. september 2016 / 13:19

Družinsko podjetje SIGR Bizjak, ki izvira iz Kranja, zadnja leta pa posluje na Jesenicah, letos praznuje osemdesetletnico. Oče sedanjega lastnika Saša Jože je leta 1936 kupil prvi kamion, v uspešnem družinskem podjetju pa imajo danes že 128 zaposlenih, v »floti« več kot šestdeset tovornjakov, poznani pa so kot eden največjih prevoznikov cvetja. A ob visoki obletnici družinskega podjetja se zdi, da je morda še veliko vrednejši dosežek od poslovnega uspeha dejstvo, da so Bizjakovi v vseh teh letih ohranili tesno družinsko povezanost in lepe medsebojne odnose.

»Spomladi leta 1950 je oče Jože kupil kamion Opel Blitz z nosilnostjo 3,5 tone. S tem avtom je prevažal pošto. Decembra istega leta je z njim peljal mojo mamo Poldko h kranjskemu porodničarju, dr. Andrejašiču. In med vožnjo sem se jima rodil jaz ...« pripoveduje Aleksander Bizjak, bolj znan kot Sašo, zgodbo o svojem rojstvu v tovornjaku. In vse od tistega prvega dne je Sašo ostal neločljivo povezan s tovornjaki, saj je bil nenehno skupaj z očetom, ki je svojega »Sašita« učil vseh skrivnosti avtoprevozniškega poklica. Kako dober učenec je bil Sašo, govori zgodba, skoraj anekdota iz leta 1958, ko se je oče v nesreči z ognjem hudo poškodoval, pošto pa je bilo treba voziti. Pa je šla mama Poldka na takratno milico in se je zmenila, da bosta tovornjak s pošto vozila kar ona in mali Sašo. Mama je vrtela volan, menjalnik in plin pa sta bila Saševo delo ... Tako sta več mesecev vsako jutro ob treh in vsako popoldne ob šestih s kranjske železniške postaje prevažala pošto do kranjske pošte ... Takšnih in podobnih zgodb se je v dolgoletni zgodovini podjetja nabralo še veliko. Mineva osem desetletij, kar je oče Jože leta 1936 kupil prvi kamion in s tem začel pisati uspešno zgodbo družinskega podjetja Bizjakovih.

Ford International letnik 1936

Bizjakovi izvirajo iz Kranja, stari oče je imel mesarijo Pr' Šumi nasproti sedanjih Brionov, bil pa je tudi furman. »Fural je s konjem, a ne vem, kje in kako, saj sem bil takrat še premlad, da bi me to zanimalo ...« pripoveduje Sašo, čigar oče Jože je leta 1932 naredil izpit za voznika in štiri leta vozil pri kranjskem veletrgovcu Adamiču. Leta 1936 je kupil svoj kamion Ford International, bil je ameriške izdelave in imel je bencinski motor s stotimi konjskimi močmi. Z njim je vozil cement, ki so ga potrebovali ob gradnji ceste Kranj–Ljubljana, prevažal pa je tudi gumarske izdelke, tekstil, milo Oven ... Med drugo svetovno vojno so mu kamion odvzeli, oče pa je bil mobiliziran in je vozil reševalno vozilo. Po vojni so se začeli težki časi, saj je po Saševih besedah tedanji režim preganjal takšne, kot je bil oče, ki je imel enega redkih avtomobilov, kar je bilo v času socializma »moteče«. Tisti prvi zeleni osebni avto iz leta 1954 imajo še vedno v družini, na ogled je v prostorih podjetja na Jesenicah. Leta 1973 se je oče Jože upokojil in vajeti podjetja je prevzel Sašo. Kot pravi, mu je oče predal vse, celo naročnino na Gorenjski glas ...

Cvetja do Mount Everesta

V naslednjih letih je Sašo uspešno gradil trdne temelje družinskega podjetja, ki se je pred osmimi leti iz kranjske občine (po Saševih besedah zaradi nerazumevanja tedanje občinske oblasti) preselilo na Jesenice. Konec osemdesetih so sodelovali pri gradnji predora Karavanke, po osamosvojitvi pa so se preusmerili v mednarodni transport. V podjetju je danes 128 zaposlenih, imajo pa že 56 velikih tovornjakov in deset manjših, vse z najsodobnejšimi ekološkimi standardi. So eden največjih prevoznikov cvetja z Nizozemske (roža, ki jo danes kupite v cvetličarni, je v četrtek zjutraj še rasla na Nizozemskem, v Slovenijo pa so jo prek noči pripeljali verjetno prav v Bizjakovem tovornjaku), prevažajo tudi sadje, zelenjavo, pijačo, tekstil ... Letno njihovi tovornjaki opravijo trinajst milijonov kilometrov, kar je toliko, kot bi 325-krat obkrožili Zemljo. V tednu pred osmim marcem, ki je vrhunec cvetličarske sezone, prepeljejo toliko vozičkov cvetja, da bi segali – če bi jih postavili drug na drugega – 8,8 kilometra visoko, torej višje od Mount Everesta!

Tretja in četrta generacija

Sašo, ki je vsa leta dejaven tudi v sekciji avtoprevoznikov, se je leta 2013 uradno upokojil. Takrat je zaradi zakonodajnih zahtev prišlo tudi do statusnega preoblikovanja podjetja. Danes v podjetju delata tudi oba sinova, Grega in Rok, ki sta bila že od malih nog ves čas z očetom v kamionu. Tudi Grega ima že dva sinova, ki sta stara osem in pet let, in tudi njiju že včasih vzame s seboj na vožnjo, po sadje v Koper. Grega, predstavnik tretje generacije Bizjakovih, pravi, da sta z bratom Rokom odlična kombinacija in se med seboj zelo dobro razumeta. Se je pa v teh letih poklic avtoprevoznika močno spremenil, ugotavlja. »V očetovih časih je bil njegov poklic spoštovan, zdaj pa je žal razvrednoten ... Biti voznik je zelo zahteven poklic in pri nas se zelo trudimo, da se dela dobro in varno. Veliko se ukvarjamo z zaposlenimi, edini v Sloveniji smo dali izobraziti dva profesionalna voznika – mentorja s področja profesionalne vožnje, podjetje dela po standardu ISO,« pravi Grega in poudarja, da podjetje dela 365 dni v letu, sedem dni v tednu, delajo tudi za božič in novo leto.

Družina

Da je cena poslovnega uspeha včasih lahko zelo visoka, pa ob tem dodaja mama Ivana, ki je sicer vse življenje delala v šolstvu. Bila je ravnateljica na osnovni šoli, zdaj pa je tudi že upokojena. A zdi se, da je v vseh teh desetletjih pri Bizjakovih podpirala vsaj tri vogale in pol, saj je bil Sašo ogromno odsoten. Zato je tudi v partnerskem odnosu z voznikom potrebnega ogromno zaupanja in spoštovanja, pravi. Kot priznava, je fantoma, ko sta bila majhna, res lahko kupila kaj več kot v tistih časih depozitov druge mame svojim otrokom, toda cena uspeha je bila – čas ... »Fanta sta bila s Sašem le takrat, ko sta bila z njim – v kabini ... Je pa res, da so bile pa nedelje vedno naše. In so še danes,« dodaja.