Kranjčan Miha Knific je slovenski režiser prihodnosti. In sedanjega časa. / Foto: Tina Dokl

Dvajset zgodb, eno življenje

»Super občutek je, ko ti selektorica festivala Sundance podeli nagrado in ko drugim razlaga, kako se jih je film dotaknil.«

»Včasih rečemo, da je treba najti slovensko zgodbo, ker je to za tujce zanimivo. Za tujce ni zanimivo niti, kje je Slovenija. Zakaj bi jih zanimala neka intimna slovenska zgodba? Zato mora biti zgodba toliko originalna, da se lahko zgodi kjerkoli. Jaz sem v Vztrajanju naredil niz zelo intimnih zgodb, ki bi se dejansko lahko zgodile kjerkoli na svetu.«

Njegov celovečerni prvenec, film Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (produkcija RTV Slovenija), je publika v polnem avditoriju na premierni poletni projekciji pred tednom v domačem Kranju pozdravila z bučnim aplavzom. Dan pred tem se je s prestižnega festivala v Karlovyh Varyh vrnil s priznanjem eurimages lab award za najbolj obetajoč filmski projekt Vztrajanje (Nukleus film, producent Siniša Juričić). Videospot Putin, Putout (TheMockingbirdMan), ki ga je režiral s Klemenom Slakonjo v glavni vlogi, ima na spletni strani YouTube od sredine februarja 6.418.645 ogledov (milijon samo v prvih dveh dneh) in skoraj 18 tisoč komentarjev. Velik uspeh parodije o Putinu je spodbudil številne donatorje, ki so prek spletne platforme Adrifund zbrali že več kot 31 tisoč evrov za novo parodijo – o Donaldu Trumpu – ki jo bosta avtorja premierno predstavila to nedeljo v Siti teatru v Ljubljani. To so štiri stvari, o katerih sem tokrat hotel govoriti s filmskim režiserjem Miho Knificem.

Živimo v času, ko je ob nagradah na filmskih festivalih pomembno dosegati tudi veliko število ogledov in všečkov na spletu, da se vam filmarjem odprejo kakšna pomembna vrata več?

»Predvsem je za vsakega ustvarjalca pomembno, da gre čez okvir Slovenije. Seveda slovenske nagrade nekaj pomenijo, prav tako slovenski všečki, ko pa recimo pri videospotu Putin, Putout beležiš ogromno ogledov tudi v drugih državah, pa to pomeni, da nam je uspelo narediti nekaj, kar ni zanimivo le za nas. Da te toliko ljudi vidi in jim je všeč tvoje delo, je vsekakor potrditev, da si dobro naredil. Naš problem je, da smo majhni. Narediš nekaj odličnega, pa to v svetovnem merilu vidi le mala skupina ljudi. Jasno je, da bolj, ko gre kaj v globino in se dotika umetnosti, manj ima gledalstva. Pri tem, kar sva s Klemenom začela v projektu The MockingbirdMan, mi je všeč, da na intelektualni način s citati, replikami, referencami, pokaževa svoj pogled oziroma odnos do neke svetovne situacije. S tem bova tudi nadaljevala. Ne vedno tako porogljivo kot je to bilo pri Putinu in zdaj Trumpu, zagotovo pa bodo posamezni videospoti vsak v svojem vizualnem stilu unikatni.«

Vrniva se k nagradam na festivalih. Nedavna v Karlovyh Varyh za film Vztrajanje je režiserju vsekakor znala pobožati dušo … Film sicer še ni dokončan?

»Žirija je videla šest, sedem izsekov filma, skupaj približno dvajset minut. Tako kot tudi vse druge, ki so se potegovali za to nagrado. Prijavljenih je bilo 64 filmov, osem nas je bilo finalistov. Imeli smo še desetminutno predstavitev. Nagrado in denar so želeli podeliti filmu, ki je bolj kot ne končan in potrebuje le še zadnji 'push', poriv za naprej, kot so končna montaža, delo z zvokom, korekcije v sliki ... Nagrada je bila za nas vsekakor moralna potrditev, da smo delali prav. Super občutek je, ko ti selektorica festivala neodvisnega filma Sundance podeli nagrado in ko drugim razlaga, kako se jih je film dotaknil.«

Kakšen film je Vztrajanje?

Vztrajanje dejansko ni klasičen slovenski film, v njem se govori v sedemnajstih evropskih in azijskih jezikih, dogaja se tudi v Južni Ameriki in v ZDA. Predvsem se mi zdi, da opaznost in preboj na neki način lažje dosežeš skozi nekaj, kar razume več ljudi in ne le Slovenci. Včasih rečemo, da je treba najti slovensko zgodbo, ker je to za tujce zanimivo. Za tujce ni zanimivo niti, kje je Slovenija. Zakaj bi jih zanimala neka intimna slovenska zgodba? Zato mora biti zgodba toliko originalna, da se lahko zgodi kjerkoli. Jaz sem v Vztrajanju naredil niz zelo intimnih zgodb, ki bi se dejansko lahko zgodile kjerkoli na svetu. V filmu sem sicer vsaki zgodbi določil neko mesto, a poudarjam, lahko bi bilo skoraj kjerkoli, saj gre za zelo univerzalne zgodbe. Mogoče je to tudi navdušilo žirijo v Karlovyh Varyh, kjer so film in 'pitch' (predstavitev), ki smo ga imeli, razumeli kot nekaj zelo univerzalnega, ker govori o celotnem človeštvu, čeprav gre dejansko za dvajset posameznikov. V bistvu je dvajset zgodb v enem filmu.«

Filmski omnibus?

»Ni klasičen omnibus, ker se zgodbe med seboj ne prepletajo, ampak gredo iz ene v drugo, iz ene emocije v drugo emocijo, nekdo pade na tla, drugi se znajde na tleh. Kot bi bil en film, le da so različni ljudje. Če bi bil to en človek, bi bil Forest Gump, njemu se je zgodilo vse. Nekatere je skrbelo, kako se bodo zgodbe povezovale in kako jih bomo lahko gledali v filmu, ampak večina, ki je videla odlomke, je rekla, da je v filmu tako, kot bi gledal eno samo življenje. Skrivnosti, nekateri momenti, ki jih zadržimo zase in si jih ne upamo povedati, pa naj bodo ti lepi, slabi, lahko tudi sramotni za nas, so razdeljeni na neki tok človeškega življenja. Ko smo mladi, imamo vsi perspektivo in upanje, kasneje se to začne rušiti. Tako se spreminjajo tudi skrivnosti, ki smo jih nekoč obdržali zase.«

To pomeni dvajset različnih igralskih ekip, scenografij ...

»Ja. Ob tem dejstvo, da smo film delali osem let, ni tako presenetljivo. Dvajset kratkih filmov v osmih letih vendarle ni tako slab rezultat.«

Tak dolgo tudi zaradi proračuna, ki je bil, predvidevam zelo, »slovenski«?

»Ne le zato, čeprav drži, da smo šele pred tremi leti dobili denar. Predvsem so bila snemanja zelo zahtevna. Nekatere kadre smo recimo snemali na 3600 metrih nadmorske višine in smo trenutno najvišji igrani film v Sloveniji. Ne, ni bilo v letalu, ampak smo s profesionalnimi alpinisti v Dolomitih snemali zgodbo iz Himalaje. Poleg izbire lokacij je bilo treba vsakič znova izbrati sodelavce, kar je mnogo težje, kot med tridesetimi slovenskimi igralci poiskati dva in potem delati z njima en mesec. Države koproducentke so poleg Slovenije še Srbija, Hrvaška in Italija. Začeli smo pravzaprav z videospotom za kranjsko skupino The Tide, a ta nikoli ni prišel ven. Kasneje je bil to osnutek za eno od zgodb. Film je seveda še toliko bolj kranjski, ker v njem že od vsega začetka tudi idejno sodelujeta kostumografinja Tina Bonča in direktor fotografije Aljoša Korenčan.«

Ste jih pisali sami?

»Pri scenariju so mi pomagali Tamara Doneva, Marjan Acevski in Klavdija Zupan. Slednja kot dramaturginja, medtem ko sta prva dva nekaj zgodb tudi sama napisala. V nekem trenutku smo se zaradi števila zgodb odločili, da jih malo porazdelimo med avtorje. S tem smo tudi dosegli stanje več virov, več dialoga, kar je dobro. Danes tako lahkotno opravimo s kakršnimkoli, tudi dobronamernim komentarjem. Zato je dobro imeti sodelavce, ki so pripravljeni na dialog v toku samega procesa. Ko je izdelek končan, je končan. Takrat smo radi zelo pametni, a je žal prepozno.«

Pri celovečercu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo ste sodelovali z Žigo Valetičem. Je biti avtor oziroma soavtor pri scenariju prednost za režiserja?

»Film je dosti lažje režirati, če zgodbo stoodstotno razumeš. Pri Štirih stvareh sem dobil scenarij, ki je imel super nastavke, imel pa je tudi neke elemente, ki so zelo slovenski, zato sem jih spremenil. Kot sem rekel, ta zgodba, če bi bila prevedena v španščino, bi bil lahko španski film. Razen glasbe. Ta je slovenska.«

Gre za film o ljubezni, hkrati pa ste v njem želeli poudariti tudi problem mladih, ki zaradi različnih razlogov ostajajo dolgo doma pri starših.

»Potem ko sem šel s filmom naokrog, sem ugotovil, da to ni le slovenski problem, čeprav so slovenske med največjimi hišami, ki so bile zgrajene za otroke, ti pa zdaj ne živijo v teh hišah oziroma še vedno živijo, ampak kot otroci in ne gospodarji. Gre za problem poznega dozorevanja. Malo je to tudi kritika družbe, kot Mojca Fatur v filmu staršem reče, za vas bo vedno vse ok. Včasih so tudi starši tisti, ki so nas preveč razvadili, da smo taki, kot smo.«

Ruski predsednik Vladimir Putin konec meseca prihaja v Slovenijo na slovesnost k Ruski kapelici na Vršiču, se bosta srečala z njim?

»Načeloma nimava interesa za to. Midva sva povedala, kar sva mu hotela, on je tisti, ki ni odgovoril.«

Imata kakšno informacijo, ali je posnetek sploh prišel do njega?

»Zagotovo je posnetek prišel tudi na njegov računalnik. Rusi so naredili celo posnetek na portalu YouTube, kako Putin to gleda, ampak se vidi, da je zmontiran. Meni je predvsem zanimivo, koliko ljudi se je to dotaknilo. Reakcij je bilo res ogromno, s Trumpom jih mogoče pričakujemo še več, glede na to, da so njegovi volivci manj zvesti kot Putinovi.«

Kaj je bilo lažje, karikirati Putina ali Trumpa?

»Mislim, da ni velike razlike. Trump bo povsem drugačen, tako vizualno kot v načinu podajanja zgodbe. Putin je kot v gledališču, na baletnem odru, na koncu v cirkusu, kar je zelo rusko, Trump nastopa pri sebi doma, na shodu za govorniškim pultom, na bazenu, kjer se odvija izbor za miss … najbrž sem povedal že preveč, ha, ha. Prikazujemo ga v realnih prostorih, kjer se Trump dejansko giba. Pri tem uporabljamo visoko kičasto ameriško estetiko, ko je vsega preveč, ko se vse sveti.«

Kje vidite nadaljevanje svoje »filmske« zgodbe, svet je vedno večji?

»Kjerkoli. Nimam neke posebne želje in cilja, da bi kam šel. Rad bi bil tam, kjer so stvari, ki me tisti trenutek zanimajo.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / ponedeljek, 21. september 2009 / 07:00

Anketa: Če ne z avtom, pa s kolesom

Od 16. do 22. septembra poteka Evropski teden mobilnosti. Številna mesta v tem času zaprejo del svojih ulic za avtomobile in tako opozorijo na klimatske spremembe, ki jih povzročajo izpuhi avtomobilov...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / petek, 15. julij 2016 / 22:27

Portugalski nogometaši pokvarili francosko slavje

Nogometna mrzlica se počasi umirja, nekaj vtisov o navijaškem vzdušju zadnje dni prvenstva in po tistem, ko so portugalski nogometaši dokončno pokvarili ponovitev francoskega slavja v Parizu, pa sta s...

Razvedrilo / petek, 15. julij 2016 / 22:00

Modno in živahno v Kranju

Gorenjska prestolnica vsako poletje zaživi. S tradicionalnimi in tudi novimi dogodki poskušajo v center Kranja pripeljati vedno večjo množico obiskovalcev. Do Kranfesta s tradicionalno Kranjsko nočjo...

GG Plus / petek, 15. julij 2016 / 21:49

Dvajset zgodb, eno življenje

»Super občutek je, ko ti selektorica festivala Sundance podeli nagrado in ko drugim razlaga, kako se jih je film dotaknil.«

GG Plus / petek, 15. julij 2016 / 21:20

Kot bi šele včeraj izstrelil prvo puščico

Marjan Podržaj je pred kratkim praznoval štirideset let svoje lokostrelske tekmovalne kariere. Ob okrogli obletnici je na lokostrelskem tekmovanju za evropski pokal v Zagrebu v spomin na svoje tekmova...

Gospodarstvo / petek, 15. julij 2016 / 20:31

Podjetje z vizijo

RLS Merilna tehnika je uspešno podjetje s sedežem v Komendi, ki izdeluje visokotehnološke senzorje pomika in rotacije. V poslovnem letu 2014/2015 so prihodke povečali za kar oseminpetdeset odstotkov,...