Pesmi med žetvijo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 24. junij 2016 / 00:00

Katarina, 3. del

»Mama me je presenetila, saj mi je predlagala, da se preselim nazaj domov in si najdem zaposlitev kje bliže. Po eni strani sem bila vesela, po drugi pa me je bilo groza, saj bi selitev pomenila tudi dokončno slovo od Marka. Kljub vsemu sem v srcu še zmeraj upala, da se bova pobotala.«

In kljub vsemu se je Marko še dvakrat vrnil h Katarini. Vsakokrat, ko ga je kakšna od žensk, s katerimi se je družil, vrgla čez prag, se je 'spomnil' na ženo in svoje hčerke. Katarina je bila dolgo časa prepričana – posledica vzgoje – da ga mora sprejeti pod streho že zaradi otrok. Starejša ko je bila, bolj je prihajala k pameti.

»Z mamo sva garali na njivah, kolikor sva mogli. Dopoldne sem bila v službi, popoldan sem že imela motiko v roki. Spominjam se, da je bila eno leto huda suša. Vse, kar je bilo posejano, je venelo in se sušilo. Še potok, kjer smo zajemali vodo, je presahnil. Takrat še ni bilo gasilcev, ki bi pripeljali cisterne z vodo. Pa se je mama spomnila, da so stari ljudje govorili, da je podtalnica le kakšen meter pod zemljo. Toliko časa mi je govorila, da sem ji verjela. V tisti neznosni vročini sva začeli kopati – in to na roko – globoko jamo. Šele pri metru in pol sva naleteli na blato. Bili sva zelo izmučeni, shujšala sem, ni me bilo prepoznati. Starejša hčerka nama je nosila vodo od studenca, ki je bil več kot uro hoda stran, da z mamo nisva omagali. Končno je iz tal začelo narahlo curljati. Vode je bilo komaj kaj, a smo jo zajeli vsaj toliko, da smo jo imeli za živino. Čez tisto poletje sem se postarala za deset let. Še dobro, da sta starejši hčerki pazili na mlajšo, da me ni skrbelo,« se spominja Katarina.

Potem pa je prišel dan, ko je njeno življenje obviselo na nitki. Z mamo sta že zarana, takoj ko je prišla Katarina domov z nočne izmene, odšli v breg, kjer sta morali na roko pokositi otavo. Trave je bilo sicer zelo malo, saj jo je požgala vročina.

»Upirala sem se košnji, saj se mi je zdelo, da nima nobenega smisla. A je mama toliko časa sitnarila, da sem popustila. Bila sem tudi neprespana, oči so se mi kar same zapirale. Kar naenkrat mi je spodrsnilo, kosa mi uide iz rok in se mi zarije v nogo, malo pod kolenom. Zazevala je rana, zakričala sem od šoka, mama je pritekla bliže, snela ruto z glave in mi nogo nemudoma prevezala. A ni dosti pomagalo. Mama je začela klicati na pomoč, še sreča, da sta naju slišala dva, ki sta se odpravljala na jutranji avtobus. Z veliko težavo, ker sem bila že vsa mlahava zaradi izgubljene krvi, so me spravili do avtobusa. Pot do Ljubljane je bila strašansko dolga, saj je avtobus ustavljal na vsaki postaji. Zdravnik, ki me je dobil v roke, je zmajal z glavo, rekoč, da bom imela veliko srečo, če bom preživela. Šivali so me brez narkoze, a se ne spominjam, da bi kaj dosti čutila. Mamo so poslali domov z besedami, da če bom dočakala jutro, bo to velika sreča. Pa sem ga! Prvič v življenju sem dobila plačano bolniško, še danes se spomnim, da se mi je zdelo, kot bi mi nekdo podaril nekaj velikega za Miklavža! Morala sem počivati, pa niti ni bilo težko. Imela sem strašne vrtoglavice, pa še mama mi je šla na živce, ker je ves čas nergala, da nisem za nobeno rabo. Potem se je zgodila še ena tragedija: mama se nekega jutra ni več zbudila. Kljub temu da je bila precej čudaška, malo je govorila, pa še tisto, kar je, je sikala in nergala, sem jo imela po svoje zelo rada. Ko sem kasneje, po več mesecih, pospravljala po njeni zapuščini, sem ugotavljala, da sem jo zelo slabo poznala. Imela je polno skrivnosti. Odkrila sem, na primer, pisma, ki ji jih je pisal neki Anton S. Bila so ljubezenska pisma, žal pa nisem mogla razbrati, kakšen je bil povod za romanco, saj je bila takrat, ko ji je pisal, že poročena. Vedela sem, da je bila nesrečna v zakonu z očetom, sanjalo pa se mi ni, da je v tišini svojega srca razmišljala o drugem moškem. Odkrila sem tudi nekaj zlatnine, ki je ni nikoli nosila. Predvidevala sem, da jo je hranila za hude čase. V skrinji je bilo veliko knjig, ki si jih je prisvojila moja najstarejša hči, mamina soimenjakinja. Med posameznimi listi so se skrivale na roko napisane mamine pesmi. Res je bila nenavadna ženska! Svojo dušo je zaklepala za desetimi debelimi zidovi! Kako ji je to uspelo, še danes ne vem. Nekje je zapisala, da si je kot mlado dekle – takrat je še bila v Gradcu – najbolj želela, da bi postala knjižničarka. Potem pa si predstavljate njeno zagrenjenost in obup, ko se je morala vrniti domov in poročiti z mojim očetom! Uboga mama. Iz njenih pisem sem se potem – z leti – tudi sama marsičesa naučila. Predvsem sem si zapomnila, da ni nobene potrebe, da bi se uklanjala takratnim običajem. Dokončno sem se odpovedala Marku, kar je še najbolj razveselilo hčerke. Niso ga čisto nič marale, saj je rad položil roko nanje. Tudi jaz sem začela pisati novo poglavje svojega življenja!«

Bolelo jo je srce, ker hčerke niso hotele upoštevati njenih dobronamernih nasvetov. Trmasto so rinile v nesrečo in šele potem, ko je bilo že prepozno, so pri njej iskale pomoč in tolažbo.

Leta 1979 se je odločila, da gre na romanje v Rim. Bilo je nepozabno doživetje. Med romarji je bil tudi Cene, prijazen vdovec, s katerim se je spoprijateljila. Da bi se preselila k njemu ali on k njej? Ne, to pa ne! Bala se je, kaj bodo rekli njegovi ali njeni otroci.

»Prvič v življenju sem zares občutila, kaj pomeni nežen moški objem. Včasih sva sedela na kavču pa sem mu rekla, daj, objemi me, tako osamljeno se počutim. In me je objel in stisnil k sebi. Samo prvič je omenil, da bi dal vse na svetu, da bi lahko podobne besede slišal tudi od pokojne žene. Takrat sem spoznala, da tudi njemu v zakonu ni bilo lahko, a ni tarnal. Vsaj pred menoj ne!«

Katarina se še danes najbolj boji poletne vročine in pokopališč. Nekoč, ko je šla tja, da bi oplela mamin grob, jo je kar naenkrat 'zmanjkalo', pa ne ve, zakaj. Še dobro, da je bila z njo vnukinja, takrat je imela dve ali tri leta. Dekličin jok so slišali mimoidoči in potem obema pomagali na noge.

»Ko starejši razmišljamo o preteklosti, se pogosto spomnimo prav težkih trenutkov. Pa so bili tudi lepi, verjemite! Ne bom pozabila, kako so se vaški fantje 'maščevali' moji sestri, ker je nad njimi zmeraj vihala nos! Nekoč so se vtihotapili v njeno podstrešno kamro, v kateri ni bilo elektrike, zato tudi ne luči. V posteljo so ji natlačili kopriv – in ko se je, uboga reva, ulegla, so jo opekle po vsem telesu. Prav ta sestra je imela zelo zanimivega snubca. Bil je šofer avtobusa. Nanjo je hotel narediti dober vtis, zato je vsakič, ko je bila med potnicami tudi ona, z vso močjo pritiskal na plin. To so bili časi, ko so bile ceste še makadamske in zelo ozke. Na nekem nepreglednem ovinku mu je nasproti pripeljal neki lovec na motorju, šofer je hitro zavrl, a ga je na 'šodru' zaneslo s takšno močjo, da se je zadnji del avtobusa znašel čez cesto. Spodaj pa je bil strm breg, ki se je spuščal v sotesko, kjer je tekla deroča reka. Niso še potihnili glasovi, da jih je sam Bog rešil, sicer bi bilo lahko več kot sedemdeset ljudi mrtvih …«

Katarina se spominja tudi samomorilcev. Kakšno leto sta šla na 'štrik' tudi dva, ne le eden. Zakaj se je to dogajalo, ne ve.

»O tistih, ki so sami položili roko nase, je potem krožilo nešteto zgodb. Bog ve, koliko je bilo v njih resnice. So se mi pa fantje smilili. Nekateri so bili veseli, družabni, zdelo se je, da jim gre vse kot po maslu, a ne bodi vrag – zjutraj pa so jih našli na skednju! Jaz pa sem kljub težavam še zmeraj živa. Lepo, kajne?«

(Konec)