Pink
Pink pomeni rožnato. Lahko pomeni rdeče. Janja Vidmar je v svoji knjigi Pink tako poimenovala rdečico glavne junakinje, ki je ob nerodnih trenutkih zardela. Zafarbala, bi rekli po domače. In to je bila še ena knjiga, ki smo jo letos brali starejši in mlajši skupaj. Starejši smo bili člani bralnih krožkov Mestne knjižnice Kranj, mlajši del pa so predstavljali dijaki prvega letnika slaščičarjev. Janja Vidmar je napisala knjigo, s katero obuja jugo-nostalgijo. Čas odraščanja mladostnikov v Mariboru v času razpada Jugoslavije. Pretekli čas je vsem starejšim vzbudi spomine na mladost. Ko je človek mlajši, je vse lepše. V knjigi opisuje pionirčke, prinesli smo rdečo rutico in modro čepico, prebrali prisego in se ob tem smejali. Knjiga govori o kavbojkah Varteks, piškotih Domačica in Vegeti, jugu in stoenki, spomnili smo se 'životinskega carstva' in Pankrtov, Novih fosilov. Spodobnih kavbojk doma ni bilo, tako smo jih 'švercali' iz Avstrije in Italije. Tudi po kavo in riž smo hodili na zahod. In obsedeno stanje na meji, kjer je bilo točno določeno, kdo bo kaj govoril, kje in kako boš sedel … Mladim je bilo vse to kot znanstvena fantastika. Zgodovinski čas jim je bil tuj, neznan. Jugoslavija je zanje tako oddaljena kot vstaja na Madžarskem ali vietnamska vojna, o tem ne vedo nič. Ko je iz starejših kar vrelo, kako je bilo, kaj so počeli, so mladi prisluhnili. Ena od udeleženk pravi, za celo vas smo z nekim kamnom belili kavbojke znamke Varteks, da so bile malo bolj podobne leviskam. Pač pa smo starejši želeli izvedeti od mladih, kako se zabavajo danes. Pravijo, da je droga dostopna čisto povsod, statusni simbol je telefon in število 'lajkov' na facebooku. Poslušajo različno glasbo, tudi 'narodnjake', čeprav sošolka Ljubljančanka tega doma ne more priznati, saj bi jo imeli za totalno 'luzerko'. Pravo prijateljstvo jim pomeni pogovor v živo, ki je boljši kot preko kakršnegakoli ekrana, zaupanje, pomoč. Še enkrat smo dokazali, da je pogovor s starostno raznoliko skupino o prebrani knjigi velika dodana vrednost, ki ob spretni organizaciji ne pomeni nobenega dodatnega dela ali časa. Mladim knjiga zaradi štajerskega narečja večinoma ni bila všeč, vsi pa so se strinjali, da so se ob pogovoru veliko naučili. Da jim je bilo to všeč, čeprav razreda sicer ne učim, sklepam po nasmejanih obrazih dijakov, ki mi prijazno mahajo na hodnikih. Na koncu sem vse vprašala, če bi se vrnili ali »preselili« v tiste čase. Mladim skromnost vsakdanjih potrebščin nikakor ni bila blizu. Zanimivo pa so tudi starejši dejali, da ne bi še enkrat tihotapili kave čez mejo. Tudi ne bi še enkrat tako globoko žalovali za državnim voditeljem, kot je bil Tito. To je bilo obsedno stanje. Pogovor nam odpira srce in razširi um. Torej se pogovarjajmo več. Predvsem pa se moramo naučiti tudi spretnega poslušanja.