Negotovost in strah ljudi sta upravičena

V sedanji begunski krizi manjka pravih informacij. Na eni strani slišimo, da je vse narobe, da je zahodna civilizacija ogrožena, na drugi pa, da težav sploh ni. Ljudje zato ne vedo, komu naj verjamejo. Zbeganost pa povzroča strah, je o begunski krizi, kakršne v sodobnem času še ni bilo, dejal ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

Za nami je postni čas. Ste imeli v njem kot nadškof še posebne obveznosti?

»Postni čas je eden tistih lepih časov Cerkve, ki so nam dani na voljo za našo notranjo rast na eni strani in po drugi za našo občestveno rast, saj kristjani svojo vero živimo znotraj občestva, tako da se prenavljata posameznik in cerkveno občestvo. To, kar želim poudariti in mi je posebej te dni prihajalo na misel, je, da ko zaslišimo besedo post, najprej pomislimo na odpoved, na prepovedovanje, na zatajevanje, na stvari, ki nam niso prijetne in ima zaradi njih post nekoliko negativen prizvok. Vendar je post glede na to, da se konča z veliko nočjo, pot proti vstajenju, proti svobodi, za katero nas osvobaja Kristus. V tem je neko razhajanje in mislim, da bomo morali v razmišljanju o postu dati več poudarka prav temu cilju. Druga stvar, o kateri razmišljam v postu in ga tako doživljam, je post v veri, in ne post, o katerem beremo v povezavi z zdravjem. Post najpogosteje zveni kot moj projekt, ki se konča z veliko nočjo, vendar v veri ne more biti tak. Na njegovem začetku bi morali iskreno vprašati Boga, kaj želi od mene v postu in tudi po njem. S tem bo začel dobivati naš post drugačne razsežnosti in drugačne sadove. Kot nadškof v postu nimam kakšnih posebnih obveznosti. Le v stolnici smo imeli škofje vsak teden postne govore, ker smo želeli v svetem letu usmiljenja nagovarjati ljudi k verski rasti.«

Ste predse postavili v letošnjem postu kakšno posebno nalogo?

»Post mora pomagati človeku, da živi, kot bi moral živeti vsak dan. Ne more biti nekaj, kar bi bilo postavljeno izven življenja, izven tvojih obveznosti. Zaradi tega sem v postu samemu sebi rekel, da bom skušal biti še malo bolj odprt za ljudi, jih bolj poslušati, biti bolj potrpežljiv z njimi in bolj razumeti njihove težave.«

Od vaše umestitve na ljubljanski nadškofovski sedež je minilo že dobro leto. Takrat ste dejali, da boste najprej pregledali, kaj je v nadškofiji dobro in kaj je narobe. Kaj ste ugotovili?

»Seveda je več dobrega kot slabega, tudi v naši nadškofiji. Tako je tudi po svetu, razen v časopisih in drugih medijih, kjer je vedno več slabega. Zaradi tega postajata tudi pogled in presoja ljudi nekoliko zamegljena in ne vidijo resničnosti takšne, kot je, tudi z njene lepe strani. Ena od stvari, ki ni dobra in jo opažamo tudi v Cerkvi, je napredovanje sekularizacije, ko ljudje vedno bolj živijo, kakor da Boga ni oziroma da ga ne potrebujejo, in to vpliva na njihovo življenje in na vrednote, ki jih zagovarjajo. S tem je povezano tudi pomanjkanje novih duhovnih poklicev, ki je posebnost celotnega zahodnega sveta in tudi pri nas prihaja vedno bolj do izraza, kar je izziv za pastoralo duhovnih poklicev in reševanje personalnih potreb v nadškofiji. Po drugi strani sem pa zelo vesel, da so naši kristjani vedno bolj prebujeni in so osebno vedno bolj verni. Verujejo zaradi svojega osebnega prepričanja, in ne zaradi tega, ker bi jih okolje sililo k verovanju. Verujejo iz sebe, iz svojega prepričanja in tako prehajamo v tisto Cerkev, o kateri govori Jezus: Vi ste sol zemlje, vi ste tisti, ki v svetu ohranjate sporočilo evangelija in ga prinašate kot ponudbo, kot povabilo. Imamo tudi vedno več kristjanov, ki čutijo odgovornost za delo v župniji, ki soustvarjajo življenje v župniji in niso le uporabniki tistega, kar ona ponuja. Ob tem moram reči, da so ti kristjani tudi vedno bolj usposobljeni za svoje sodelovanje pri delu v župniji, bodisi na čisto strokovnem področju, vedno bolj pa tudi na teološkem področju, na poznavanju vsebin naše vere in tistega, kar ona uči.«

Tujcu moramo pomagati

Mi lahko poveste vaše stališče oziroma stališče Katoliške cerkve v Sloveniji do nekaterih aktualnih vprašanj, ki zadevajo tako Cerkev kot civilno družbo. Začniva pri beguncih oziroma migrantih.

»Stališče Cerkve je bilo že večkrat izraženo, bodisi že v lanski izjavi Komisije pravičnost in mir in v nedavni izjavi predsednika Slovenske škofovske konference škofa Andreja Glavana. Namreč, človeku, ki potrebuje pomoč, je treba pomagati, še posebej pa je treba biti pozoren na tujca, siroto in vdovo, na najbolj ranljive skupine ljudi. Med nami je tujec, begunec, nekdo, ki prihaja k nam iz drugačnega okolja, morda tudi z drugačno vero in drugačno kulturo. Ampak prihaja v tujo deželo, zato ga moramo sprejeti in pomagati po svojih močeh. Vendar moramo pri sprejemanju tujcev, kar je bilo že večkrat rečeno, ravnati preudarno. Vsekakor je treba dati zavetje ali življenjski prostor tistim, ki dejansko bežijo, ker so doma v vojnih razmerah življenjsko ogroženi. Gotovo imajo tudi tako imenovani ekonomski migranti pravico iskati boljši kos kruha. Mislim pa, da je prav pri teh ljudeh potrebna razsodnost, do katerega števila jim je neka sredina še sposobna dati boljši kos kruha in kdaj so morda na slabšem, kot so bili doma, kjer so imeli streho nad glavo in relativno socialno varnost, v novem okolju pa tega nimajo več. Treba je biti pošten do njih in jim zaradi spoštovanja njihovega dostojanstva povedati, koliko jim zmoremo pomagati in kdaj ne več. Da ne prihajajo v neko deželo sanj in obljub, ki je ni, in potem razočarani odhajajo nazaj ali pa živijo v bednejših razmerah, kot bi živeli doma. Naslednja stvar, ki je bila poudarjena na lanski oktobrski sinodi o družini, na kateri smo govorili tudi o beguncih in migrantih, pa je ta, da morajo migranti vedeti, da so dolžni spoštovati zakone dežele, v katero prihajajo, in imajo tudi oni obveznosti do nje. Zdi se mi, da je to tisto, za kar se moramo prizadevati mi. Kot prednostna pa ostaja naloga, da je treba tam, od koder ti ljudje prihajajo, ustvarjati razmere, da bodo lahko živeli tam v miru. Ustvarjanje miru na svetu je naloga evropske in svetovne politike, pri tem pa je treba najti odgovor na celo vrsto stvari. Najprej se je seveda treba odpovedati pohlepu.«

Begunska kriza je razdelila slovensko politiko in javnost na dva pola: na tistega, ki zagovarja odpiranje vrat beguncem, in nasprotnega, ki ima nepovabljene prišleke za nevarno ogrožanje slovenske države in kulture njenih državljanov. Kaj mislite vi? Smo Slovenci nestrpni do drugih, drugačnih?

»Gotovo je kakšen posameznik tudi takšen, ne pa vsi. Je pa dejstvo, da manjka pravih informacij. Z njimi se manipulira. Na eni strani poslušamo, da z migranti nimamo nobenih problemov in težav, da vse obvladujemo in imamo vse pod nadzorom. Na drugi strani pa slišimo, da je vse narobe in zanič, da je zahodna družba in z njo tudi naša izpostavljena kupu nevarnosti. Ljudje so razpeti med enim in drugim enoumjem, če smem tako imenovati različnost informacij, in ne vedo, kje so in komu naj verjamemo. Zbeganost rodi reflekse, je nedavno izjavil angleški anglikanski škof. Pravi, da je ob dogodkih, ki so dobili takšne razsežnosti in jih v zgodovini še nismo srečali, strah ljudi pred negotovostjo razumljiv in upravičen. Zato gre sedaj predvsem za to, na kakšen način bomo pomagali ljudem, da strah ne bo šel v napačno smer. Da bodo spoznali, da stvari v resnici lahko vodimo v pravo smer, in verjeli, da je prava smer mogoča.«

Ali lahko tudi slovenska Katoliška cerkev v svojih objektih omogoči bivanje begunskim družinam tako kot na primer na Koroškem, kjer v župnišču v Globasnici stanuje družina iz Sirije?

»Ja. Že lani je ena od naših župnij želela sprejeti dve begunski družini, vendar zaradi zakonodaje ni bilo mogoče. Vem pa, da se Karitas, ki zelo intenzivno in uspešno sodeluje pri pomoči beguncem in migrantom, že dogovarja z vlado o možnostih namestitve begunskih družin v cerkvenih objektih. Seveda nista cilj le streha nad glavo in nekaj hrane na krožniku, ampak tudi pomoč pri integraciji teh ljudi v našo družbo. V tej smeri potekajo pogovori in upam, da bodo tudi rezultati.«

Pravica do očeta in matere

Katoliška in tudi pravoslavna Cerkev sta se dejavno vključili v kampanjo pred referendumom o spremembi družinskega zakonika, ki bi omogočila posvojitev otrok tudi istospolnim partnerjem. Zakaj? Je bila tradicionalna družina res tako ogrožena? Ali ni šlo pri vašem nasprotovanju spremembi za kršenje človekovih pravic?

»Ni bila ogrožena samo družina, ampak je bil ogrožen človek v njegovi identiteti moškega in ženske, v poklicanosti za očetovstvo in materinstvo. Na neki način gre za izničenje tega, v kar mi, kristjani, verujemo od samega začetka in kar lepo piše na prvih straneh Svetega pisma, namreč, da je Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko. Tu je temeljna enakovrednost, ne pa enakost. Danes se s temi pojmi manipulira in zamenjuje. Že zdrava pamet nam pove, da vsaka družba sloni na tej različnosti med moškim in žensko in njuni povezanosti. Le takšen odnos je lahko rodoviten in zagotavlja neki družbi, nekemu narodu kontinuiteto. Zaradi naših stališč se nam je pred referendumom očitalo kršenje človekovih pravic in vtikanje v politiko, kar zavračamo, saj je šlo za zagovarjanje temeljnih resnic naše vere. Človek ima pravico imeti očeta in mater, če se le da. Nanjo je opozoril tudi nedavni shod v Franciji, na katerem so tudi francoske feministke zahtevale zakone proti tako imenovani maternici na posodo ali nadomestnemu materinstvu, ki je spet eden od pojmov, s katerim se manipulira. Zame je nadomestna mati ženska, ki smo ji včasih rekli mačeha, ne pa ženska, ki za nekoga drugega rodi otroka in se mu odpove.«

Kaj se je zgodilo z zadolženo mariborsko nadškofijo? Njeno premoženje je v rokah avstrijskih škofij. Nekje sem prebral, da je bil s tem uničen trud škofa Slomška, ki je njen sedež prenesel v Maribor in ohranil njen slovenski značaj. Bo pri njenem finančnem zdravljenju sodelovala tudi ljubljanska nadškofija?

»Gre za več vprašanj, ki jih je dobro pojasniti. Upravo mariborske nadškofije niso prevzele avstrijske škofije. Mariborska nadškofija je še vedno mariborska, ki jo vodi mariborski nadškof Alojzij Cvikl s sodelavci. Res pa je, da je nadškofija izgubila svoje nepremično premoženje in da so del tega premoženja s pomočjo sklada odkupile nekatere avstrijske škofije, saj mora biti na osnovi dogovora med nadškofijo in upniki prodano. Nadškofija in njeno imetje sta dve različni stvari. Gotovo je to dogajanje v določeni meri škodilo vsej slovenski Cerkvi, čeprav smo ves čas opozarjali, da mariborska nadškofija ni vsa slovenska Cerkev in da vse druge škofije in ustanove odgovorno in učinkovito upravljajo svoje premoženje ter uspešno izvršujejo svoje poslanstvo. O tem se je dosti pisalo in Cerkev označevalo kot ustanovo, ki v svojem pohlepu ne pozna meja in je zaradi tega postavila v nevarnost poleg premoženja Cerkve tudi premoženje drugih ljudi. Ko vprašujete, ali bo reševanje gmotnega položaja mariborske nadškofije vplivalo tudi na ljubljansko nadškofijo, moram povedati, da o tem, ali bomo sodelovali pri tem, še ni odločitve. Počakali bomo, kaj bo pokazal čas in kako se bodo stvari odvijale. Zdi se nam pa prav in potrebno, da v mejah mogočega pomagamo.«

Slovenijo je pred nedavnim obiskal vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Pogovarjal se je z vrhom slovenske Katoliške cerkve in države. Katere so bile glavne teme?

»Glavni namen njegovega obiska je bilo odprtje novih prostorov apostolske nunciature v Republiki Sloveniji v Ljubljani, na katere smo čakali precej dolgo. Nunciatura je doslej gostovala v prostorih nadškofije. Obisk je naključno sovpadal z zaključkom leta posvečenega življenja, ki smo ga 2. februarja obeležili s slovesno mašo v stolnici, ki jo je vodil kardinal državni tajnik. Pravijo, da je tak dogodek slučaj, ki ga zrežira Bog, vendar se podenj ne želi podpisati. Ob tem temeljnem namenu obiska se je gospod državni tajnik srečal tudi z vrhom naše države in seveda so se tam pogovarjali o številnih vprašanjih, ki zadevajo nas, in o problemih, ki so pereči za Evropo in svet. O vseh stvareh ne morem govoriti, ker me ni bilo zraven. Srečanje s predsednikom republike in predsednikom vlade je bilo na osebni ravni in tudi na ravni delegacij. Udeležence v pogovorih smo opozorili na vprašanja, ki zadevajo odnose med Cerkvijo in državo, še posebej na ustanovitev meddržavne mešane komisije, ki bi reševala odprta vprašanja med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Življenje je dinamično in vedno ustvarja stvari, za katere je treba najti odgovore. Zato se mi zdi pomembno in potrebno, da najdemo voljo za oblikovanje takšne komisije. Opozorili smo na vprašanje financiranja zasebnega šolstva, ki je normalno za demokratično družbo. Ta je dolžna omogočiti staršem, da vzgajajo otroke skladno s svojim prepričanjem. Ne moremo na eni strani zagovarjati demokracije, na drugi strani pa delati razlike; ne moremo sprejemati zakonov proti vsakršni diskriminaciji, hkrati pa diskriminirati otroke oziroma starše. Poleg teh problemov smo opozorili tudi na druge stvari, ki so že ali še bodo aktualne.«

Dogovarjanje z Bohinjci

Dovolite mi, da vam zastavim še dvoje vprašanj. Prvo se nanaša na zadržke ljubljanske nadškofije glede gradnje novega smučišča v Bohinju. So bili pogovori z bohinjskim županom uspešni?

»Mesece nazaj je bil v javnosti vtis, kot da se mi z Bohinjci in tamkajšnjim županom ne bi mogli ničesar dogovoriti. Vtis je bil napačen. Z bohinjsko občino in različnimi ustanovami s tega območja smo sklenili že več dogovorov. Pri novem smučišču je bilo zame nerazumljivo, zakaj je moralo propasti staro smučišče na Kobli in kaj se je z njim pravzaprav dogajalo. Tudi investicijski načrt ni bil konsistenten. Stvari so bile zelo, zelo v zraku in nedorečene in takšnih nismo bili pripravljeni sprejeti. Sam postopek je pokazal, da stvari niso bile na pravem mestu in je bilo gradbeno dovoljenje preklicano. Z naše strani smo za prvi del smučišča soglašali. To smučišče je samo ena od stvari v celi vrsti vprašanj, ki smo jih že rešili in jih še vedno rešujemo. Dogovor mora biti dogovor, ne pa v slogu 'takole bo, ti pa pokimaj'. To ni dogovor.«

Drugo vprašanje posega v čas druge svetovne vojne in prvih let po njej, v čas, glede katerega želimo doseči spravo. Kdaj bo duhovnik v Sloveniji blagoslovil partizanski grob in zmolil očenaš za padle, med katerimi so bili mnogi verni. Na partizanskih proslavah na Koroškem je to običajno. Zadnjič je celo celovški škof molil slovenski očenaš za padle partizane nad Šentjakobom v Rožu.

»Ja. Poglejte. Ko sem bil še na Sveti Gori nad Gorico, sem šel tudi sam vsakič na praznik vseh svetih molit in blagoslovit grobove na Trnovem, kjer je velik spomenik. Vendar sem jasno povedal, da molitev in blagoslov nista omejena samo na tukaj in na tiste, ki so bili v partizanskih vrstah, ampak je za vse pokojne. Vsi bi še želeli živeti in vsi so verjetno verjeli, da delajo prav in da so svoje življenje zastavili za pravo stvar. Vendar sem vsakokrat doživel vsaj kak protest partizanske strani, kako morem enačiti izdajalce in domoljube. Protestirali niso ljudje, s katerimi smo se pogovorili in dogovorili, ampak posamezniki od drugod. To je pri nas problem. Ko bomo povsod sposobni spoštovati smrt vsakega človeka in ceno njegovega življenja, ki ga je bil pri­pravljen žrtvovati za nekaj, v kar je verjel, ne bo več delitev in problemov, ki se pojavljajo. Prepričan sem, da bi k temu veliko pripomoglo, ko bi se naše partizanstvo znebilo vsega tistega, kar k njemu ne sodi in ga na neki način tudi omadežuje in obremenjuje. Dokler slavimo različne dogodke, za katerimi ni resnične zgodovinske vsebine, sam ne morem biti navzoč in dati potrditve nekemu dogodku, ki ga ni bilo ali je bil popolnoma drugačen, kot se prikazuje.«

Gospod nadškof, hvala za pogovor. V imenu naših naročnikov in bralcev ter sodelavcev Gorenjskega glasa vam voščim veselo praznovanje velike noči!