O strahu pred steklimi lisicami in večjem besu od nasprotnika

Vito Taufer je eden najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških režiserjev. V Prešernovem gledališču je v preteklosti že režiral, nazadnje pred desetimi leti. Z njegovo Županovo Micko kranjski teater tudi po petnajstih letih še vedno navdušuje publiko. Tokrat se vrača z gledališko priredbo kultne radijske igre Butnskala Emila Filipčiča in Marka Derganca, katere krstna uprizoritev bo v nedeljo v Prešernovem gledališču odprla letošnji Teden slovenske drame.

Butnskala na gledališki oder prihaja 37 let po radijski igri, 31 po njeni filmski različici in leto in pol po stripovski izdaji. Skoraj neverjetno, da je tako dolgo trajalo do priredbe za gledališče. Zakaj šele zdaj – zdi se, kot da je Butnskala čakala prav vas?

»Vse tako kaže. Menda so pred leti neki gimnazijci to že delali, kar niti ni čudno, saj je Butnskala večno zanimiva zgodba. Je pa res, da je čudno, da se resne gledališke uprizoritve doslej ni že kdo lotil.«

Sprašujem zato, ker ste v osemdesetih letih veliko režirali prav dela Emila Filipčiča, ki je takrat sicer tudi več pisal. Med drugim besedila, kot so Altamira, Atlantida, Božanska tragedija, kasneje še Psiha … Z njegove strani ni bilo nobene pobude, da bi na oder postavili tudi Butnskalo?

»Ne. Saj z njegove strani ni bilo nikoli nobene pobude. Običajno sem mu predlagal: 'Dajmo delat' ta in ta tekst', in on je bil vedno za. File je človek, pripravljen na vsak izziv, napisal je tudi precej iger, o katerih sva razpravljala, da bi jih bilo dobro uprizoriti. Nedolgo tega sva imela v načrtu bralno uprizoritev Matička, a potem ni prišlo do realizacije.«

Ste pri adaptaciji besedila na gledališki oder črpali iz vseh teh različic Butnskale in ali ste na besedilo gledali zgolj kot na nekaj, kar sta avtorja, dva intelektualca in duhoviteža, počela spontano iz čiste 'zafrkancije'. O slednjem vselej govorita tako Filipčič kot Derganc?

»Če sta se onadva zabavala pri tem, ko sta delala radijsko igro, še ne pomeni, da vse to, kar sta naredila, ni z ničimer povezano. Zagotovo sta črpala, Filipčič ob svojih delih to pogosto omeni, iz nekih podzavestnih impulzov. Mislim, da to dela vsak umetnik.

Mi smo enostavno prepisali dialoge iz stripa. Tega je Marko Derganc uredil tako, da je vse take in drugačne manjše odvode in stranpoti brisal. S tem je dobil lepo tekočo zgodbo. Ko sem potem prebral to predlogo za igro, sem bil presenečen, saj je bila to zelo dobro napisana in strukturirana drama. Dejansko tako, kot da bi nekdo sedel za mizo in napisal dramo.

Edina težava je bila torej v za gledališče neprimerni dolžini besedila. Prvič, ko smo že nekoliko skrajšano verzijo 'pognali skozi', je to trajalo štiri ure in pol. V nadaljevanju smo se prav z 'lupljenjem' teksta kar precej ukvarjali, vse dokler nismo prišli do današnje dolžine predstave dveh ur in pol z odmorom. Kljub vsemu smo pazili, da smo obdržali to … to epsko dimenzijo samega besedila.«

Če prav razumem, je bilo besedilo Butnskale prvič v enem kosu napisano šele v stripu?

»Tako je. Mislim, da sta Emil in Marko, ko sta snemala radijsko igro, vse bolj ali manj imela v glavi. Ampak kljub temu da sta improvizirala, je vse skupaj imelo neko končno obliko.«

Ste z avtorjema sodelovali tudi med študijem predstave?

»Čisto nič. Rekla sta mi, naj naredimo, kot želimo. Seveda pa sem, kot to vedno počnem, sam skušal obuti čevlje avtorja, se naseliti v njegovo glavo in na besedilo pogledal z njegovimi očmi.«

Če je Butnskala takrat v duhovitosti vizionarskih intelektualcev izpadla kot predvidevanje nečesa, kar se je pozneje na neki način tudi zgodilo, kako ste se vi, če ste se, lotili aktualizacije besedila?

»Vse v tem besedilu je precej eksplicitno, zato namensko nočem poudarjati njegove aktualizacije. Ob tem tudi nisem obremenjen z radijsko igro, ki je takrat konec sedemdesetih nisem intenzivno poslušal. Pravzaprav niti nisem bil fen Butnskale. Tako sem besedilo bral kot vsako drugo oziroma kot nekaj, kar se nanaša na to, kar sam živim tukaj in zdaj. Glede na to, da je igra zelo vizionarska, s tem nisem imel nobenih težav. Igra je po eni strani uprta v sedanjost pa tudi v prihodnost. Filipčičev svet je vedno zelo široko vesoljsko oziroma kozmično zastavljen. Ne dogaja se samo tukaj in zdaj, ampak je na eni strani vedno prisotna tudi zgodovina, pogled avtorjev pa je zazrt tudi v prihodnost, v druge svetove, v druga vesolja.«

Kot se vedno znova pokaže, nam Slovencem zelo manjka pogledati tudi v druge svetove. Bi se morali, ob upoštevanju prispodobe, vsake toliko časa kam butniti za razbistritev uma?

»Metafora butanja v Butnskali je odlična poetična metafora, ki ima več možnih interpretacij in je večplastna. Bolj kot je bila Butnskala aktualna v začetku osemdesetih let in še bolj kot bi se nanašala na slovensko tranzicijo, je to zgodba o današnjem času. Zgodba o strahu pred steklimi lisicami. Najprej na strahu, potem pa tudi zunanjem sovražniku in kasneje še notranjem sovražniku se pravzaprav utemelji butnskalarski boj za oblast. Ti sebi prikrojijo državo, v imenu katere izvajajo teror. Vse to se lahko zelo direktno nanaša na današnji čas.«

V preteklosti ste veliko režirali v Prešernovem gledališču, zadnjič sicer leta 2005, v Slovenskem mladinskem gledališču ste hišni režiser. Kako vidite sodelovanje obeh igralskih ansamblov v precej široki šestnajstčlanski zasedbi Butnskale?

»Gre za dve gledališči z različnima programoma. V Slovenskem mladinskem gledališču od nekdaj uprizarjajo predvsem avtorske zadeve, pri čemer je bila vedno močno poudarjena kolektivna igra. Medtem pa v Kranju igrajo igre, znotraj katerih so vloge jasno določene, lahko bi rekel, da gre za bolj klasičen pristop. Oboje ima določene prednosti in določene slabosti. Zato prihaja do nekega lepega medsebojnega plemenitenja, igralskega izziva in kreativnega erosa.«

Naj se gledalci tokrat zanašamo na vaše mnogokrat dokazano in nagrajeno mojstrstvo režiranja komedij, in se bomo nasmejali do solz, ali bomo ob odhodu iz dvorane prej pomislili, mar se nam to, kar smo videli, v resnici dogaja?

»To je pa težko reči. Sam se ob Filipčičevih igrah vedno zabavam in doslej se je tudi publika vedno zelo zabavala, kar pa še ne pomeni, da v njih ne gre za resne stvari. Tokrat ne bi ničesar obljubljal. Filipčičeve dramatike, njegove estetike in poetike preprosto ne moremo stlačiti v neki okvir. On se v svojih besedilih ves čas seli in spreminja, kot se njegovi junaki selijo iz ene identitete v drugo. Zanj je značilno nekakšno žanrsko preskakovanje in prelivanje iz tragičnega v komično, farsičnega v resno, angažirano, političnega v apolitično, ves čas z obilo absurda in predvsem dinamike. A ne glede na vse Filipčič vedno govori o zelo resnih in angažiranih stvareh. Tendence po angažiranosti so običajno celo v prvem planu. Gre za spopad s svetom in njegovimi fenomeni, lepimi in grdimi. Filipčič je fasciniran nad bivanjem kot takim, zato ne priznavam oznake nekaterih, da je Filipčič ludist. To še najmanj.«

Generalmajorka Fanči pravi: »Še hujš mormo bit k lisice, bl besni …« Se strinjate?

»To je zakon tega sveta.«

Biti malo besen?

»Biti bolj besen od tistega, ki ga hočeš premagati. In moraš ga premagati in vedno je treba imeti notranjega in zunanjega sovražnika, vedno se je treba z nekom tepsti in biti boljši od njega. To je prvi zakon te neoliberalistične džungle, v kateri se trenutno nahajamo.«

Nič ne kaže, da bi se obračali v drugačno smer ...

»Za zdaj mogoče res še ne prav jasno. Ampak umetnost vedno išče poti. Mislim, da je bil Filipčič vedno zelo vizionarski pri tem.«