V Sloveniji je našla trdna tla pod nogami

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / torek, 26. januar 2016 / 10:37

Več kot dvajset let že umetnika, zakonca Maša in Nikolaj Mašuk živita v Sloveniji. Skoraj vse od začetka je njun dom v Ljubnem, kjer sta si ob robu samega središča vasi, v strmem bregu nad pokopališčem, tam, kjer se odpirajo najlepši pogledi na ljubensko polje in hribe nad njim, postavila družinsko hišo. Maša Bersan Mašuk je za svoj izjemen slikarski opus decembra prejela občinsko priznanje.

Ljubno – »Dobila sem uradno pismo. Začudena sem bila nad modro kuverto, nisem je pričakovala. Začutim rahel stres ... odpiram ... in nič ne razumem. Je kazen? Nisem plačala davkov? Pokličem moža in skupaj bereva še enkrat. Ne, tega pa res nisem navajena ... Prvič v življenju se mi je zgodilo, da me z uradno pošto ne obveščajo, da moram kaj dati, temveč da bom nekaj dobila,« z zanjo značilnim mehkim nasmeškom na obrazu slikarka Maša Bersan Mašuk počasi razloži, kako je prejela obvestilo, da bo za svoje delo dobila priznanje Občine Radovljica.

Plaketo Antona Tomaža Linharta je decembra, ob občinskem prazniku, prejela za svoj izjemen slikarski opus. V radovljiški občini njene poslikave krasijo kapelice v Begunjah, Dvorski vasi, Poljčah, na Posavcu, pri svetem Petru na Gori nad Begunjami. Poslikala je tudi mrliške vežice v Ljubnem, kraju, v katerem živi. Ob skodelici čaja sedi za veliko mizo, ki jo ima v čudoviti jedilnici družinske hiše v Ljubnem, njena slovenščina diši po daljnih slovanskih jezikih in vanjo se še po več kot dvajsetih letih bivanja pri nas rade prikradejo ruske besede.

Po rodu je Moskovčanka. Tam je preživela otroštvo, študirala likovno umetnost in končala slikarsko specialko. Od leta 1994 živi v Sloveniji; z možem Nikolajem Mašukom s poslikavami in rekonstrukcijami poslikav puščata umetniški pečat svojega dela po številnih slovenskih cerkvah in kapelah, pa tudi drugod.

»V mislih sem se vrnila v čas pred več kot dvajsetimi leti, ko sem prišla na 'urad' kot tujka. Že takrat sem vedela, da sem tu bolj doma kot v Moskvi. A kako naj bi jim to razložila – pa še v tej moji pol slovenščini, pol ruščini?« se ji zasvetijo oči, ko pokaže na steno, kjer ima obešeno listino z dobrodošlico, ki so jima jo z možem že pred leti v pesmi in s podpisi številnih krajanov izročili domačini iz Ljubnega. »Takrat in zdaj, ko sem dobila občinsko priznanje, sem globoko v sebi začutila, da sem s prihodom v Slovenijo prišla domov,« pravi in doda: »Življenje je kot reka, veste. Rusija je moj izvir, a reka teče in tudi bregovi, ki jo obdajajo vse do izliva, so dom. Zato je tudi Slovenija moj dom, čeprav bom do smrti Rusinja.«

Pravi, da je optimističen in hvaležen človek, življenje v povezani skupnosti ji veliko pomeni. »Če si sam, ne moreš biti srečen. Če smo skupaj, smo nepremagljivi. In to povezanost sem tu, v Sloveniji in še posebej v Ljubnem, takoj začutila. Morda zato, ker je v Moskvi tako veliko samote. Tu ljudje hodijo po zemlji, ne po metrojih in trolejbusih. Jaz ne maram velemest, ljubim povezavo z zemljo, uživam v pogledu na jutranje sonce, ki ga zagledam, ko stopim skozi vrata svoje hiše tu na robu vasi, na dan, ki ga opazim, in večer, ki ga sprejmem. V tem ponavljajočem se krogu ni prostora ne za sovraštvo ne za strah in ne obup. Ljubim pogled na pokopališče tu doli pod našo hišo. Vsako jutro mi da priložnost, da se zavem, da nisem ne prva in ne zadnja, ki je prišla na ta svet in ga bo zapustila. Zdi se mi, da mi prav ta pogled da energijo, da lahko preživim še en dan.«

Kljub temu, zatrdi, se čuti srečno, ker se je rodila v Moskvi. »Hvaležna sem, tam sem lahko na najboljših šolah študirala tisto, kar mi je bilo všeč. V moji mladosti je bilo še vse dostopno.« Domotožja pa, pravi, ne čuti. »Slovenija mi je dala možnost resničnega življenja, ki ga v Moskvi zaradi velike odtujenosti že dolgo ni več.«